pogodba o preužitku - realno breme - razveza pogodbe o preužitku - razveza pogodbe - sporno dejansko stanje - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti preživljalca - neizpolnjevanje pogodbe - pravni standard - razlogi za neizpolnitev obveznosti - nezakrivljeni vzroki - porazdelitev bremena preživljanja
Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo pravni standard "neizpolnjevanje pogodbe" in ga pravilno povezalo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Pravilno je upoštevalo, da je pogoje za razvezo skladno s pravilom, da naj se pogodbe, če je le mogoče, ohranijo v veljavi, treba presojati restriktivno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045080
ZKP člen 149.a. ZDD-1 člen 30, 32, 32/1, 32/1-2, 50, 50/1, 50/1-14.. ZP-1 člen 136, 136/1, 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/5, 168.
ustavitev postopka o prekršku - detektivska dejavnost - osebna zaznava - tajno opazovanje - tajno sledenje - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče je stališča, da osebna zaznava vključuje tajno opazovanje, ne pa tudi tajnega sledenja. Takšno stališče utemeljuje jezikovna razlaga določbe 149.a člena ZKP, ki loči tajno opazovanje in sledenje. Mnenje, da osebna zaznava po ZDD-1 vključuje tajno sledenje, je povsem izključeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 2003 o razveljavitvi prvega, drugega in tretjega odstavka 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju (ZPol)) o tajnih policijskih ukrepih, iz katere izhaja, da se tajno opazovanje izvaja z enega mesta (statično), tajno sledenje pa se izvaja dinamično. Sklepno, glede na to, da se tajno opazovanje (statična zaznava) razlikuje od tajnega slednja (dinamična zaznava), ZDD-1 pa ne govori o sledenju, ampak o osebni zaznavi, je pritožbeno sodišče stališča, da ZDD-1 dovoljuje le tajno opazovanje (statična zaznava), ne pa tudi tajnega sledenja (dinamična zaznava).
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do strankinih navedb - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - procesni pobot - trditveno in dokazno breme
Sodišče mora v skladu z določbami ZPP (324. člen) obrazložiti svojo odločitev, prav tako pa se mora opredeliti do procesnih (in materialno pravnih) ugovorov pravdnih strank, saj gre v nasprotnem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o procesnem pobotu, višje sodišče pa tudi ne more samo prvič odločati o zahtevku, kot izhaja iz procesnega pobota, je moralo ta del izpodbijane sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
ZOZP člen 15, 17, 34, 36. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3. OZ člen 149, 153.
pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.
Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
ugovor proti odpustu obveznosti - poročanje o premoženjskem stanju - kršitev obveznosti poročanja
V poročilu o stanju premoženja je dolžnik zamolčal nepremičnino v lasti dolžnika do 1/2, v vrednosti 120.000,00 EUR.
Ni stvar presoje dolžnika, da v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navede le tisto premoženje, za katero sam ocenjuje, da naj se unovči v stečajnem postopku, pač pa mora v primeru, če je potrošnik, sodišču dati podatke o vsem svojem premoženju, skupaj z izjavo, da je v poročilu tudi navedeno vse njegovo premoženje. Pravila o tem so jasna in niso namenjena samim sebi. Če je dolžnikov odnos do tega, kaj mora razkriti sodišču, takšen, da zanj predstavlja le nepotrebno administriranje, ker imajo upniki in upraviteljica tako in tako dostop do podatkov o premoženju, ki sodi v stečajno maso, potem ne more pričakovati, da bo sodišče razloge upnika, ki temeljijo na zakonskih obveznostih dolžnika, zavrnilo kot neutemeljene, njegovim pa pritrdilo kot utemeljenim. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki sam nosi odgovornost za izvajanje svojih dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Če ravna v nasprotju s temi, mora nositi posledice, ki jih predpisuje zakon.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 427/1-2, 435, 435/1.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - obstoj izbrisnega razloga - neporavnane obveznosti - ustavna odločba
V izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP je mogoče uveljaviti vsebinsko enak ugovor, kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnica subjekta vpisa Republika Slovenija navedla, da ima subjekt vpisa do nje neporavnane obveznosti, kar pomeni, da izbrisni razlog ne obstaja.
spor o pristojnosti - spor o krajevni pristojnosti - sedež in prebivališče pravdnih strank - najemnina za poslovne prostore - izključna krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Iz podatkov v spisu izhaja, da gre za spor glede plačila najemnine za poslovni prostor v Celju in je torej podana navezna okoliščina lege nepremičnine, to je sodno okrožje Celje.
posojilo - pristop k dolgu - dogovor o plačilu - izpolnitev tretjemu
Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu o izpolnitvi tretjemu, pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba.
Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
Po oceni pritožbenega sodišča izplačila brez soglasja sodišča lahko v določenih okoliščinah predstavljajo le neznatno kršitev dolžnosti upravitelja, vendar se sodišče prve stopnje pred presojo, da ne gre za hujše kršitve dolžnosti, ni v zadostni meri opredelilo do teh kršitev v luči dejstva, da stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov postopka. Ker je stečajna upraviteljica jasna pri svojem stališču, da to pomeni sorazmerno plačilo le za določeno vrsto občasnih stroškov postopka, je s tem stališčem nujno povezan tudi strožji nadzor načina izplačevanja ostalih stroškov, za katere je zagotovljeno izplačilo v celoti. Razumljivo je tudi pričakovanje upnikov prej navedenih občasnih stroškov, da jim bo sodišče zagotovilo, da stečajna upraviteljica z nobenim izplačilom brez soglasja sodišča ali mimo predračuna stroškov ne ogrozi višine poplačila njihovih terjatev. Že s posamezno kršitvijo pravil pri izplačevanju tistih stroškov, ki jih je upraviteljica plačala 100%, se namreč lahko pri upnikih, ki ne bodo prejeli 100% plačila stroškov, poruši zaupanje v delo stečajne upraviteljice, s tem pa nastane tudi konflikt, za odpravo katerega je predvidena možnost zamenjave upravitelja, če je to nujno za rešitev konflikta in če je po drugi strani glede na predviden potek postopka to še smotrno.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
ZPP člen 279č, 279č/3, 282, 282/2, 339, 339/2, 339/2-8.
sodba na podlagi stanja spisa - pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa - prvi narok za glavno obravnavo - preložitev naroka za glavno obravnavo - izvajanje dokazov - posledice izostanka z naroka - pripravljalni narok - program vodenja postopka - listinski dokaz - dovolj pojasnjeno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave
Upoštevaje opisano dinamiko postopka po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se "zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020" - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo, ki po smislu meri na očitek, da za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bil izpolnjen formalni pogoj iz drugega odstavka 282. člena ZPP v smislu 'poznejšega naroka'.
Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
plačilo razlike plače - civilna oseba - aktivna vojaška služba
Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".