Glede na nedopustnost obravnavanja zakonitosti in dobrovernosti pravic do posesti na predmetih posestnega varstva v tovrstnih sporih, je sodišče pravilno kot pravno neupoštevne zavrnilo trditve in sklicevanja na nedopustnost nudenja posestnega varstva zaradi tega, ker K. nima ustreznih dovoljenj za postavitev in predstavlja črno gradnjo, ker naj bi tožnika izvrševala vožnjo v nasprotju z občinskimi odloki in ker bi naj bila v nasprotju s prepovedjo toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041389
OZ člen 50, 50/2, 58. ZPP člen 8, 125a, 125a/4.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - plačilo uporabnine - izselitev iz stanovanja - prenehanje najemnega razmerja - najemno razmerje za nedoločen čas - najemna pogodba - ustna prodajna pogodba - teorija o realizaciji pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - izjava volje - materialno dokazno breme - izjava pravno poslovne volje - prekarij - brezplačna raba nepremičnine - obljuba - nakup stanovanja - investicija - obrok kupnine - dokazna ocena - dokazno gradivo - ocena verodostojnosti izpovedbe - pristranskost priče - sorodstveno razmerje do prič - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja - pravica do izjave
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so toženci nosili materialno dokazno breme za trditev, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede najema (vključujoč najemno pogodbo in oba aneksa) zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke prodaje.
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prometna nezgoda - povzročitelj škode - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - odgovornostna zavarovalnica - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje - obseg pravic - pravo, ki ga je treba uporabiti - nemško pravo - supremacija prava EU - nacionalno pravo - zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev
Uredba 883/2004 glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode.
Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe, niti ne ločuje med posrednimi (... prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi ...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam).
Obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) se presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, posamezna pravica pa je lahko omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode.
Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).
pritožbeni razlog - uradni pritožbeni preizkus - spor majhne vrednosti
Odločanje o na tožnico naslovljeni prošnji za odpis dolga ali odlog plačila pa ni stvar, o kateri bi lahko odločalo sodišče druge stopnje, to pa sicer za takšno odločanje tudi nima zakonskih pooblastil in možnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040355
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - potek preizkusnega obdobja - izbris obsodbe iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe - zakonska rehabilitacija - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - objektivni elementi kaznivega dejanja - zloraba osebnih podatkov - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - neobrazložena odločitev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Izpodbijani sklep sicer pravilno navaja, da je že ustaljeno stališče sodne prakse, da se določba 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP razlaga tako, da med kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo ne sodijo samo tista kazniva dejanja, ki so uvrščena izrecno v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo (23. in 24. poglavje KZ-1), temveč tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanj, ki so umeščena v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo. To pa pomeni, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi ali gre dejansko za tako kaznivo dejanje. Po ugotovitvah višjega sodišča te presoje sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni napravilo, saj je navedlo le, da gre po njegovem stališču za kaznivo dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja zoper premoženje in gospodarstvo. Te svoje odločitve pa ni z ničemer argumentirano obrazložilo. Na podlagi tako pavšalnega zaključka sodišča prve stopnje in sklicujoč se le na podatke iz kazenske evidence, brez da bi pri tem sploh pridobilo in vpogledalo v kazensko sodbo, s čimer bi ugotovilo okoliščine konkretnega primera in kaznivega dejanja, za katerega je bil dolžnik pravnomočno obsojen, zavrnitve predloga za odpust obveznosti ni mogoče utemeljiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040758
ZKP člen 269, 277, 277/1, 277/1-4, 275, 275/2, 282, 402, 402/3. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. URS člen 22, 29.
ugovor zoper obtožnico - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka - pravica do izjave - dopolnitev obtožnega akta - ni dokazov
Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.
ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 389, 406, 406/1, 406/1-1. ZIZ člen 102. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 4, 16.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - uporaba tujega prava - dolžnik v tujini
V primeru stečajnega postopka se uporabi pravo države stečaja in ne pravo države stalnega prebivališča, ki bi se uporabilo v primeru individualne izvršbe. Primeri individualne izvršbe v primeru stečaja namreč niso uporabljivi glede na izrecno določbo Uredbe (ES) št. 1346/2000 in sicer 16. člena, ki odraža načelo univerzalnosti stečajnih postopkov, saj se proti dolžniku praviloma vodi en sam postopek. Iz 4. člena Uredbe (ES) št.1346/2000 izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti uporablja pravo države članice, v kateri je uveden stečajni postopek. V konkretnem primeru se uporablja torej pravo Republike Slovenije, ki v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP določa, da se za omejitev prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja uporablja 102. člen ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039758
ZPP člen 18, 18/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 299, 299/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 6, 6/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - priznanje lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnina v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe - Uredba Sveta (ES) 1346/2000 - razlaga uredbe - civilna zadeva
Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.
Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - sodne počitnice - tek rokov - interventni ukrepi - vročanje
Vročitve sodnega pisanja v času poletnega poslovanja ni mogoče šteti za neopravljeno. Ravno nasprotno! Vročitev sodnega pisanja v tem času ima za posledico le zamik pričetek teka procesnega roka na prvi naslednji dan po izteku poletnega poslovanja. Ker se je po 83. členu ZS-M in 67. členu ZIUOOPE poletno poslovanje (prej-sodne počitnice) leta 2020 izteklo 15. avgusta, je v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo sodno pisanje vročeno 31. 7. 2020, pritožbeni 30. dnevni rok pričel teči 16. 8. 2020. Do skrajšanja sodnih počitnic v letu 2020 (po ZS-M - poletnega poslovanja) na čas od 1. avgusta do 15. avgusta z ZIUOOPE je prišlo zaradi omilitve škodljivih posledic rednega izvajanja sodne oblasti zaradi epidemije COVID-19. Za pritožničino stališče, da ji sodno pisanje po 15. 7. 2020 ne bi smela biti poslano temveč šele po 17. 8. 2020 ni zakonske podlage, saj novelirani 83. člen ZS-M, veljaven od 25. 7. 2020 vročanja sodnih pisanj v ne nujnih zadevah v času poletnega poslovanja ne prepoveduje. Ker je bila vročitev dne 31. 7. 2020 opravljena zakonito pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.
Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka.
Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).
Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnekoli trditve o tem, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke oziroma, da je med njima sklenjena vzajemno neizpolnjena pogodba, ugotavljalo obstoj teh dejstev. Predvsem pa jih ne sme, saj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - zastaranje - subjektivni rok - začetek teka roka - skrbnost oškodovanca - zmota - ugovor zastaranja
Tožnik je bil upoštevaje sodno prakso ob končanem kirurškem zdravljenju, to je dne 16.10.2013 (s stabilizacijo stanja glede novih in stare poškodbe), seznanjen z obsegom škode. Upoštevaje konkretne okoliščine primera ni mogoč nikakršen drugačen zaključek kot ta, da je že takrat pri njem obstajalo védenje (da se je že takrat moral in mogel zavedati) dejanskega ravnanja obeh povzročiteljev škode iz obeh škodnih dogodkov. Povprečno skrben in razumen oškodovanec (čeprav laik, kar se tiče medicinskega znanja) je zato v takšni situaciji že 16.10.2013 imel realne možnosti uveljavljati odškodninski zahtevek od obeh, to je od povzročiteljice škode iz prvega škodnega dogodka in od povzročitelja škode iz drugega škodnega dogodka. Ravnanja tožnika, ki je v takšni situaciji zmotno in neuspešno odškodninsko terjatev uveljavljal le zoper enega od povzročiteljev škode ter se nato v tej pravdi ob ugovoru zastaranja skliceval na okoliščine v zvezi z izdelavo ekspertize v drugi od pravd, ni mogoče kvalificirati drugače, kot da je v tej pravdi ravnal nerazumno, neživljenjsko in neskrbno. Nenazadnje od povprečno skrbnih oškodovancev ni pretirano zahtevati, da v določeni meri ravnajo aktivno v smeri odpravljanja morebitnih zmot oziroma ugotavljanja okoliščin, ki jih potrebujejo za vložitev tožbe (npr. ali z angažiranjem ustreznega privatnega izvedenca ali z angažiranjem izvedenca ob uporabi 268.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.
Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.
Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa tudi pravila, da je dokazno breme na stranki, ki zatrjuje obstoj dejstva (ne na stranki, ki zatrjuje neobstoj dejstva).
V primeru, da bo rezultat nove dokazne presoje (ponovno) zaključek, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči pravne učinke zavarovanja toženčeve terjatve (nobena od pravdnih strank ni zatrjevala namena trajnega prenosa lastninske pravice), naj se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z vprašanjem dopustnosti takšnega dogovora (pritožbeno navedbo o ničnosti komisornega dogovora je šteti za dopustno pritožbeno novoto). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore, s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Fiduciaren posel mora biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ).
nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
Drugi odstavek 373. člena ZPP določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Namen te zakonske določbe je, da se tudi v tej fazi postopka zagotovi kontradiktornost postopka. Navedeno je razvidno iz določbe prvega odstavka 375. člena ZPP o tem, da sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki v odgovor pošlje izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00042801
URS člen 22. ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-6, 52, 318, 318/2, 321, 321/1, 321/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZNP-1 člen 42.
pravica do enakega varstva pravic - načelo kontradiktornosti postopka - pravica do izjave v postopku - posebni revizor - imenovanje posebnega revizorja - posebno revizorjevo poročilo - stroški posebne revizije - povrnitev revizijskih stroškov - vročanje - pravica do izjave - nepravdni postopek
Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.