Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi moral imeti tožnik (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. Tožnikova zahteva za priznanje subvencije najemnine za tržno stanovanje je bila iz razloga, ker se stanovanje, za katerega je uveljavljal subvencijo najemnine, ne nahaja v občini stalnega prebivališča, kjer je subvencijo uveljavljal, temveč v kraju začasnega prebivališča, nezakonito zavrnjena, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo. Ali so izpolnjeni premoženjski pogoji za priznanje subvencije najemnine, bo ugotavljal toženec v ponovljenem upravnem odločanju.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje v prvotnem sklepu postavilo splošno vprašanje, da izvedenec po pregledu vsega spisnega gradiva in voznikove tahografske kartice poda pisno izvedensko mnenje glede opravljenih voženj tožnika in trajanja ter počitkov med vožnjami za sporno obdobje, po pridobitvi pripomb pa je ta vprašanja bistveno specificiralo, po vsebini ni šlo za dopolnitev že izdelanega izvedenskega mnenja, temveč za izdelavo novega, zato je bilo tožniku pravilno priznanih 414,00 EUR po 3. alineji prvega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, in ne 207,00 EUR po drugem odstavku 51. člena tega pravilnika.
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
V individualnem delovnem sporu je bila izdana zamudna sodba, v kateri je bilo med drugim toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 obračunati vtoževane bruto zneske plač, nato pa ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati vtoževane neto zneske teh plač. Na podlagi te pravnomočne zamudne sodbe je tožnica na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za izvršbo, v katerem je med drugim predlagala tudi izvršbo tožničine prisojene terjatve iz naslova neto plač za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O tem predlogu je odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani in s sklepom o izvršbi predlogu za izvršbo ugodilo v delu, ki se je nanašal na neto zneske plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012, medtem ko je predlog zavrnilo med drugim tudi v delu, ki se je nanašal na izterjavo obresti od zneskov neizplačanih plač v obdobju od decembra 2011 do aprila 2012. Iz obrazložitve sklepa o izvršbi izhaja, da je bil ta predlog zavrnjen zato, ker upnica (tožnica) za obresti od teh zneskov in imela izvršilnega naslova. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da z izvršitvijo sklepa o izvršbi tožnici niso bile poplačane zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012.
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu člen 3, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – sečnja dreves v gozdu – razmočen in zelo strm teren – oprostitev odgovornosti
Poleg objektivnih meril (zelo strm in drseč teren ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje motorne žage in osredotočenost tako na gozdna tla kot tudi na sodelavca, ki je v bližini podiral drevesa), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da tožnikova hoja po gozdu predstavlja tveganje, ki je večje od običajnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0060407
OZ člen 50, 52, 58. SPZ člen 23. ZZK-1 člen 32.
pogodba o prodaji nepremičnine – navidezna pogodba – simulirana pogodba – resnična volja pogodbenih strank – darilni namen – delna ničnost – načelo kavzalnosti – ničnost zavezovalnega posla – ničnost razpolagalnega posla – konverzija nične pogodbe – obličnost – oblika pogodbe o prenosu nepremičnin – pisna oblika pogodbe – če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika – darilna pogodba – izpolnitev pogodbene obveznosti – veljavnost darilne pogodbe – zavezovalni pravni posel – prenos lastninske pravice – razpolagalni pravni posel – zemljiškoknjižno dovolilo – vsebina zemljiškoknjižnega dovolila
Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da pogodbena določila, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine, ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank in so zato nična. Po presoji pritožbenega sodišča pa so nična tudi preostala pogodbena določila. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista pogodila za prodajo, ampak za daritev nepremičnin, naštetih v pogodbi, je zavezovalni del prodajne pogodbe ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi te (torej prodajne) pogodbe pri naštetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Po navedenem je sporna prodajna pogodba v celoti nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO – RAZLASTITEV – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060435
ZZK-1 člen 243. OZ člen 40, 40/2. ZRPPN člen 59. ZPP člen 44, 44/3.
izbrisna tožba – razpolaganje z razlaščeno nepremičnino – pogodba namesto razlastitve – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobra vera pridobitelja nepremičnin – nedopusten nagib – ničnost pogodbe – pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta
Tožnica je svojo solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi dveh pogodb namesto razlastitve, sklenjenih v letu 1992 z A. A. in prvo toženko. Čeprav tožnica ni poskrbela za vknjižbo, ki ima v tem primeru le publicitetni ali deklaratorni učinek, svoje pravice ni izgubila niti potem, ko so jo z vpisom v zemljiško knjigo prehiteli toženci. Tožnici je namreč uspelo izpodbiti domnevo njihove dobrovernosti.
napotitev na pravdo – prerekanje ločitvene pravice nastale na podlagi izvršilnega naslova
Za izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, se uporabljajo pravila iz 308. člena ZFPPIPP. Tako mora po določilu 2. točke drugega odstavka tisti, ki je prerekal tako ločitveno pravico, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, vložiti tožbo na ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Ločitvena pravica ne obstaja niti takrat, če notarski zapis iz formalnih ali drugih razlogov očitno ne izpolnjuje pogojev za izvršilni naslov. V takih primerih pa, zlasti če so formalne ali druge pomanjkljivosti že na prvi pogled očitne, po presoji pritožbenega sodišča ni ovire, da stečajno sodišče o napotitvi na pravdo odloči na podlagi prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP.
Sodišče lahko stranke, interveniente, njihove zakonite zastopnike in pooblaščence kaznuje z denarno kaznijo, ali jim izreče druge ukrepe, če z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu. V primeru ugotovitve ravnanj storjenih s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zakon ne predpisuje kot kumulativnega pogoja namena škodovati drugemu, saj se besedilo ne nadaljuje z besedno zvezo „in“, pač pa z „ali“.
V nasprotju z vestnostjo in poštenjem je prizadevanje doseči koristi družbi z neplačilom sodne takse in z vlaganjem predlogov za oprostitev plačila sodne takse, čeprav zakoniti zastopnik ve, da za pridobitev te pravice družba ne izpolnjuje pogojev. Na požrtvovalnost se brez vestnega in poštenega ravnanja pritožnik neutemeljeno sklicuje.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dogovor o prepustitvi solastniškega deleža – skupna gradnja – dogovor o skupni gradnji – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice – gradnja na tujem svetu – nova stvar – vlaganja v nepremičnino – sodba presenečenja
Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravno presojo, ali je po obnovi in opravljenih vlaganjih v nepremičnine, nastala nova stvar, s čimer tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, so neutemeljene že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, na kar se sklicuje tožnica, določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti. Tudi sicer za novo stvar (v smislu gradnje na tujem svetu) ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da objekt, četudi je bil skoraj v celoti obnovljen, ohranja prvotni bivalni pomen, kar pa je sodni izvedenec v ustnem mnenju potrdil, in sicer, da je bil objekt tudi prej namenjen bivanju.
vrednost spornega predmeta - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - možnost pritožbe
Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer ni dovoljena.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso.
Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova – litispendenca v pravdnem postopku – litispendenca v izvršilnem postopku – več izvršilnih naslovov – načelo stroge formalne legalitete
V izvršilnem postopku so pogoji za upoštevanje litispendence poleg istovetnosti strank tudi istovetnost zahtevka, istovetnost predlaganih izvršilnih sredstev in istovetnost predmetov. V pravdnem postopku je namen prepovedi litispendence v tem, da se prepreči, da bi upnik za terjatev, ki temelji na isti dejanski podlagi, zoper iste osebe pridobil več izvršilnih naslovov (oziroma, da bi prišlo do dvakratne odločitve o isti stvari), vendar pa ta možnost v dejanskih sodnih postopkih ni povsem izključena, zlasti, če stranke v postopkih, iz katerih izvršilni naslovi izvirajo, litispendence ne uveljavljajo. V danem primeru do takšne napake v pravdnem postopku ni prišlo, tudi če bi, pa je izvršilno sodišče vezano na (vsak) izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete) in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, ne da bi ob tem imelo pristojnost ugotavljati ali preverjati dejansko podlago in resničnost prisojene terjatve ter ali je bila terjatev upniku morebiti prisojena že s kakim drugim izvršilnim naslovom in s sklicevanjem na litispendenco takšno nepravilnost sanirati.