Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Za telesno okvaro, nastalo v času veljavnosti ZPIZ-2, ki je posledica bolezni, v predsodnem upravnem postopku, uvedenem v času veljavnosti ZPIZ-2, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 178. ZPIZ-2 člen 116. ZUP člen 126, 126/1, 127, 127/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. OZ člen 190.
Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.
Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna, temveč invalidska pokojnina. Najprej je potrebno odmeriti invalidsko pokojnino, delno nadomestilo pa se nato v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje v prvotnem sklepu postavilo splošno vprašanje, da izvedenec po pregledu vsega spisnega gradiva in voznikove tahografske kartice poda pisno izvedensko mnenje glede opravljenih voženj tožnika in trajanja ter počitkov med vožnjami za sporno obdobje, po pridobitvi pripomb pa je ta vprašanja bistveno specificiralo, po vsebini ni šlo za dopolnitev že izdelanega izvedenskega mnenja, temveč za izdelavo novega, zato je bilo tožniku pravilno priznanih 414,00 EUR po 3. alineji prvega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, in ne 207,00 EUR po drugem odstavku 51. člena tega pravilnika.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
Skladno z načelom stroge formalne legalitete upnik od dolžnika ne more zahtevati več, kot mu je bilo priznano s pravnomočno sodbo, zato dolžniku ni mogoče določiti dodatnega roka za izpolnitev obveznosti tako, da pri objavi popravka navede, da gre za popravek na podlagi sodbe, in mu za primer neizpolnitve naložiti plačila sodnih penalov.
spor majhne vrednosti - ugotovljeno dejansko stanje - ponovno sojenje - spremenjena dokazna ocena - ugovor zastaranja
Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Zgolj zato, ker je spremenilo svojo prejšnjo dokazno oceno, sodišču prve stopnje pravdnih strank ni bilo potrebno ponovno zaslišati.
Da bi v tem sporu zadostila standardu obrazloženosti ugovora zastaranja terjatve iz računa, bi morala tožeča stranka v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev, to pa so predvsem oziroma zlasti tudi dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, česar pa glede na zgoraj navedeni pavšalen ugovor zastaranja ni storila.
Po vpogledu v stroškovnik tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek vseh priglašenih stroškov nižji od zneska stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da izpodbijana stroškovna odločitev ni preizkusljiva, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska priznanih stroškov.
preživnina – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – preživninske zmožnosti – prehod iz vrtca v šolo
Prehod otroka iz vrtca v šolo sam po sebi ne predstavlja povečanja otrokovih potreb, saj je splošno znana kvečjemu okoliščina, da so stroški mesečne oskrbe v vrtcu višji od mesečnih stroškov s šolanjem otroka.
Za izvedbo postopka delitve solastne nepremičnine bo sodišče prve stopnje moralo predhodno odpraviti navedeno oviro, tako da bo stanovanjska stavba, ki se deli s prodajo, predstavljala zemljiško parcelo kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (18. člen SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0084936
ZPP člen 115, 115/2. OZ člen 239, 369.
izostanek z naroka – opravičljiv razlog – obveznost – ugovor zastaranja – pretrganje zastaranja – vložitev predloga za izvršbo – zastaralni rok pri pretrganju
Zgolj dejstvo, da je bil toženec pod psihičnim pritiskom zaradi dveh obravnav in je moral zaradi tega pogosteje obiskovati sanitarije, za opravičljivost izostanka ne zadošča. Tu nikakor ne gre za stanje, ki bi tožencu onemogočalo prihod ter sodelovanje na naroku.
določitev preživnine – število prebivalcev v stanovanju – primerljiva najemnina za stanovanje – izogibanje davčni obveznosti – sum storitve kaznivega ravnanja – brezposelnost – dolžnost plačevanja preživnine v denarju – darilo
Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval.
Če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP).
ureditev meje – kriteriji – močnejša pravica – zadnja mirna posest
Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega od pravno veljavnih načinov. Na presojo, do kam sega močnejša pravica enega ali drugega mejaša, gradbeni poseg na sporni površini ne more vplivati. Enako pa velja tudi za primer, da bo sodišče urejalo mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Zadnja mirna posest je namreč tisto posestno stanje, ki sta ga določeno dobo pred začetkom spora oba mejaša poznala, upoštevala in spoštovala.
Če sodišče na podlagi ugotovitvene tožbe in zahtevka, da terjatev obstoji, odloči, da terjatev ne obstoji, s tem ne prekorači meja postavljenega zahtevka, pač pa le uporabi drugačno besedno zvezo za vsebinsko enako odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve.
Nesporno je, da se zoper zapuščino ni vodil stečajni postopek, kar pomeni, da je glede zahtevkov zapustnikovih upnikov zoper dediče veljalo pravilo prior tempore prior iure. Dediči tistim zapustnikovim upnikom, ki se niso uspeli poplačati do trenutka, ko je višina plačanih zapustnikovih terjatev dosegla višino vrednosti podedovanega premoženja, za zapustnikove dolgove ne odgovarjajo več.
Sodišče prve stopnje je na naroku predloženo preglednico poplačanih upnikov pravilno upoštevalo v trditveno podlago tožene stranke o tem, katere zapustnikove upnike in v kakšni višini je toženka poplačala. Glede na jasnost podatkov v njej sodišče ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da obrazloži posamezne zapisane postavke, še manj pa od pooblaščenca zahtevati, da podatke iz preglednice na glas prebere. Zato sodišče prve stopnje dokazov o plačilu ni presojalo brez ustrezne trditvene podlage.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dogovor o prepustitvi solastniškega deleža – skupna gradnja – dogovor o skupni gradnji – pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice – gradnja na tujem svetu – nova stvar – vlaganja v nepremičnino – sodba presenečenja
Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravno presojo, ali je po obnovi in opravljenih vlaganjih v nepremičnine, nastala nova stvar, s čimer tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, so neutemeljene že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, na kar se sklicuje tožnica, določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti. Tudi sicer za novo stvar (v smislu gradnje na tujem svetu) ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da objekt, četudi je bil skoraj v celoti obnovljen, ohranja prvotni bivalni pomen, kar pa je sodni izvedenec v ustnem mnenju potrdil, in sicer, da je bil objekt tudi prej namenjen bivanju.