Obsojenec se v vloženi pritožbi razlogov na katerih temelji prvostopenjska odločitev ne dotika. Pritožbeno ponavlja v predlogu navedene okoliščine iz katerih, da ni zmožen denarne kazni plačati v enkratnem znesku, kar pa je glede na to, da je njegov predlog prepozen, irelevantno.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Po določbi četrtega odstavka tega člena se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Dokazno breme leži na obdolžencu, ki mora z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in da je bil pri tem v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
gradbena pogodba za izdelavo montažne stanovanjske hiše - delo z napakami - nedokončanje gradbenih del - delna neizpolnitev - odstop naročnika od pogodbe - ex nunc učinki odstopa od pogodbe - uveljavljanje odstopa od pogodbe (šele) s tožbo - jamčevalni zahtevki - vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe - stroški odprave napak - škoda zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine - neizkazanost najemnega razmerja v spornem obdobju
S tem je sodišče prve stopnje ovrednotilo vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe, v presežku pa je toženo stranko zavezalo k vračilu v skladu s 111. členom OZ, saj je tožena stranka prejela več kot je sama izpolnila. Tožeča stranka je tako navedla dejstva, ki konkretizirajo zahtevek, prav tako je takšen zahtevek sklepčen, saj iz trditev izhaja utemeljenost zahtevka in materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) ni bilo potrebno. Tožena stranka pa je takšnem zahtevku obrazloženo nasprotovala (slednjega pa tožeča stranka ni prerekala) s trditvijo, da je tožeča stranka bila lastnica stanovanja oz. hiše v Avstriji, kar je izpovedala tudi sama tožeča stranka, ter, da se najemne pogodbe časovno prekrivajo. S tem pa tožeča stranka resničnost zatrjevanih dejstev (obstoj najemnega razmerja v zatrjevanem obdobju) ni uspela dokazati.
Tožnik s tožbo zahteva razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter priznanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Hkrati je vložil predlog za izdajo začasne odredbe za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke ter, da sodišče odredi izvedbo ugotovitvenega postopka v zvezi s prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na izpodbijani odločbi, ko je tožena stranka z dokončno odločbo potrdila sklep Zavoda RS za zaposlovanje o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ko ne gre za meritorno odločitev in izvršljivo odločbo, pogoji za pozitivno odločitev o predlogu niso izpolnjeni. Ne samo, da ne gre za meritorno odločitev in izvršljivi odločbi, tudi predlog v predmetni zadevi že po vsebini ni takšen, da bi z njim bilo mogoče doseči namen začasnega zavarovanja. Odredba, s katero bi sodišče odredilo ugotovitveni postopek, dejansko predstavlja izvajanje dokazov in bi lahko bilo le stvar postopka v zvezi s sporom o glavni stvari, seveda, če bi postopek tekel v tej smeri in bi sodišče izvedbo teh dokazov štelo za pomembno za samo odločitev. Odredba, s katero naj bi sodišče le odredilo ugotovitveni postopek, pa po citiranem 270. oz. 272. členu ZIZ-a ni predmet zavarovanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino utemeljeno zavrnilo.
primopredaja vozila - prevzem vozila pred primopredajo - dogovor o prevzemu pred primopredajo - prevzem in pregled opravljenega dela - kvalitativni prevzem - napake vozila - pravočasno grajanje napak - očitne napake - skrite napake
V primeru dokazanega (ali neprerekanega) dogovora pravdnih strank, da bosta v začetku septembra 2014 opravili „primopredajo“ predelanega avtodoma, bi se presoja sodišča prve stopnje o toženkinem prepoznem oz. nekonkretiziranem grajanju napak izkazala kot zmotna. Po prepričanju višjega sodišča namreč ne bi bilo mogoče šteti, da bi morala toženka očitne napake grajati že 10. 6. 2014 in da je njena trditvena podlaga glede ustnega grajanja skritih napak v mesecu avgustu prešibka, da bi lahko sodišče ugotovilo, ali je bilo grajanje pravočasno. Če bi se pravdni stranki izrecno dogovorili, da bosta prevzem in pregled opravljenega dela opravili v začetku meseca septembra 2014 (med poletjem pa bo toženka avtodom preizkušala), potem toženka z dopisom z dne 25. 8. 2014, v katerem je grajala napake (in ki je bil reakcija na vložen predlog za izvršbo s strani tožeče stranke) ne more biti prepozna.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 50, 50/1, 50/1-1.
stroški izvedenca - vročanje stroškovnika v izjavo nasprotni stranki
Stroškovnika cenilke prvemu sodišču ni bilo treba pošiljati v izjavo nasprotnemu udeležencu glede na stališče, sprejeto v sodni praksi, da odločanje o stroških, kot stranski terjatvi, ni tako pomembno, da bi bilo potrebno nasprotni stranki dati možnost, da se o stroškovni zahtevi izjavi. Pritožniku procesne pravice niso bile kršene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM0023099
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 5, 24, 26. ZMZPP člen 52/3, 52/4, 53. ZPP člen 18.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - tiha privolitev v pristojnost sodišča - Uredba (EU) št. 1215/2012
Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje mednarodne pristojnosti, obe stranki pa imata prebivališče v državi članici EU, je potrebno v predmetni zadevi uporabiti Uredbo, ki velja za postopke, ki so se pričeli pred 10. 1. 2015 in je nadomestila prej veljavno Uredbo Bruselj I.
- Tožba toženi stranki še ni bila vročena v odgovor. Slednja bi se namreč lahko spustila v pravdo, s tem pa izgubila pravico do nadaljnjih tovrstnih ugovorov. Uredba, ki jo je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti za presojo, namreč v 26. členu določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek.
- V obravnavani zadevi je tako potrebno pristojnost presojati na podlagi Uredbe, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, ki v predmetni zadevi ni podana, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (oddelek 8 Preizkus pristojnosti in dopustnosti).
OZ člen 122, 122/1, 427, 427/1, 432. SPZ člen 115 – 118.
pogodba o oskrbi z zemeljskim plinom - končni odjemalci - etažni lastnik - pasivna legitimacija - najemnik - prevzem dolga - najemodajalec - pogodba med dolžnikom in prevzemnikom - prenos pogodbe - pogodba o prevzemu dolga - pristop k dolgu - razmerja med etažnimi lastniki
Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Kot je že bilo pojasnjeno, je v obravnavanem primeru dobaviteljev dolžnik etažni lastnik poslovnega prostora. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da je bil to toženkin najemodajalec. To namreč ni bilo niti zatrjevano (da je tožena stranka prevzela dolg lastnika, je prvič zatrjevano šele v pritožbenem postopku, tj. prepozno). Ker tudi ni bilo zatrjevano, da je toženkin najemodajalec na kakršnikoli drugi podlagi postal dolžnik za plačilo vtoževanih obratovalnih stroškov, s pogodbo med njim in toženo stranko - kot prevzemnikom - do prevzema dolga torej ni moglo priti.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085528
ZPP člen 453, 454, 454/2. SPZ člen 115.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – plačilo stroškov upravljanja in obratovanja – sklepčnost tožbenega zahtevka – ključ delitve stroškov – solastniški delež – vpogled v zemljiško knjigo – prepozne pritožbene navedbe
Tožeča stranka je navedla katere stroške vtožuje, za katero obdobje oziroma njihovo zapadlost, in ključ delitve stroškov med etažne lastnike ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze (poleg Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta, še vtoževane račune skupaj z računi dobaviteljev). Ključ delitve je utemeljevala s sklicevanjem na 115. člen SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Po oceni pritožbenega sodišča je to v obravnavani zadevi zadostovalo za sklepčnost tožbenega zahtevka.
Položaj t.i. sosporniškega intevenienta po 202. členu ZPP ima oseba, ki bi, če bi sama nastopala kot stranka v pravdi, bila enotni sospornik s stranko, ki se ji pridruži v pravdi.
odškodninska odgovornost lastnika stavbe oziroma prostorov - najemna pogodba - pogodbeni prenos odškodninske odgovornosti - učinek proti tretjim
V 14. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP zakonska določba ureja le medsebojna razmerja najemodajalca in najemnika ter njuno morebitno (poslovno) odškodninsko odgovornost. Tudi če sta stranki v najemni pogodbi prenesli odškodninsko odgovornost na najemnika, takšen medsebojni dogovor strank najemne pogodbe ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju najemne pogodbe.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – odpoklic iz utemeljenega razloga – utrjevanje jasnih razmerij med organi vodenja – načelo samostojnosti in prirejenosti organov poslovanja in nadzora - ničnost
ZGD-1 ne predpisuje formalnih zahtev glede strukture sklepa o odpoklicu. To pa pomeni, da izrek in obrazložitev sklepa nista nujna in predpisana sestavna dela sklepa o odpoklicu in da je treba sklep obravnavati kot celoto. Bistveno je, da je razlog iz sklepa razviden vsaj v tolikšni meri, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.
Treba je izhajati iz namena določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, to je utrjevanja jasnih razmerij med organi vodenja delniške družbe ter načela samostojnosti in prirejenosti organov poslovodenja in nadzora. Zato nadzorni svet ne more odpoklicati člana uprave, če za to ne obstaja utemeljen zakonski razlog. Ta razlog mora biti take narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata za družbo ne bi bilo več razumno. Pri tem ne zadošča zgolj sklicevanje na obstoj takega razloga, temveč mora družba, če je to sporno, zatrjevati in dokazati obstoj posameznih dejstev, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu utemeljujejo sklep, da član uprave ni sposoben voditi poslov.
Tožeča stranka se je v okviru trditvenega gradiva glede vrste, števila ur in cene opravljenih del ter porabljenega materiala povsem upravičeno (zaradi številčnosti posameznih postavk in v izogib nepotrebnemu ponavljanju) izrecno sklicevala na račun z dne 3.9.2012 in račun z dne 24.9.2012, specifikacijo materiala in storitev, oziroma spisek porabljenega materiala in spisek opravljenih ur, pri čemer je vse te pisne dokumente tudi predložila v sodni spis. Toženec je vlogo tožeče stranke z listinskim gradivom prejel, pri čemer pa v postopku na prvi stopnji sploh ni konkretno ugovarjal, da tožeča stranka v zvezi z opravljenim delom sploh ni podala konkretnih navedb. Zaradi tega je sodišče prve stopnje omenjeno listinsko gradivo povsem upravičeno upoštevalo kot del pravočasne trditvene podlage tožbe.
Res ni nikjer predpisano, da je mogoče višino škode dokazati samo na točno določen način, vendar opisane okoliščine upravičujejo sum v resničnost trditev tožeče stranke o višini škode, zato dokazi, ki jih je predložila, ne zadoščajo, da bi se sodišče lahko prepričalo o višini škode. Dejstvo je, da iz razlogov na strani tožeče stranke ni bilo popisa prejetega blaga, zato inventura blaga, ki je ostalo v skladišču, ni zanesljiv dokaz o vrednosti ukradenega blaga, podobno velja za CMR, ki bi za prevoz iz Italije v Slovenijo nedvomno moral obstajati, pa ga tožeča stranka ni mogla predložiti. V predmetni zadevi je bila sporna višina škode, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke. Stroški, ki jih je imela tožena stranka s preverjanjem upravičenosti do izplačila zavarovalnine pred pravdo, bi ji nastali tudi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila. Ob upoštevanju dokaznega bremena zato niso bili potrebni stroški tega postopka.
razrešitev izvršitelja in določitev novega – pravica upnika do izbire novega izvršitelja – pravica do izjave – dopustnost pritožbe
Upnik ima pravico do izbire izvršitelja tudi v primeru, ko je prej postavljeni izvršitelj razrešen. Po naravi stvari v zvezi s tem, da je bil izvršitelj razrešen ter kdo je prevzemnik zadeve v izvršilnem postopku, ne gre za konstitutiven sklep, saj je izvršitelja razrešil že pristojni minister, prevzemnika pa določil predsednik zbornice izvršiteljev. V danem primeru vse do vložitve pritožbe upnik novega izvršitelja ni predlagal. Pred izdajo sklepa sodišče ni bilo dolžno upniku omogočiti pravico do izjave glede odločb ministra in predsednika zbornice oziroma določitve novega izvršitelja. Kljub temu pa ni ovire, da sodišče v nadaljnjem postopku na upnikov predlog določi izvršitelja, ki ga je izbral upnik.
ZIZ v zvezi z določitvijo izvršitelja dolžniku ne omogoča izbire oziroma aktivnega ravnanja, zato zoper sklep o določitvi novega izvršitelja nima pravice do pritožbe.
Če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, tudi če je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo.
stroški postopka – nagrada odvetnika – nagrada za posel – predpravdni odškodninski zahtevek
Tožnik je pred pravdo na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek, kar ob upoštevanju večinskega stališča sodne takse predstavlja potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo.
odhod z otrokom v tujino brez soglasja drugega starša – stiki pod nadzorom drugega starša brez časovne omejitve – časovne meje pravnomočnosti – pritožbena obravnava
Časovno neomejena omejitev stikov tako, da se ti izvajajo pod nadzorom otrokovega očeta (tožnika) in CSD, ob ugotovitvi izvedenke, da sta oba od staršev enako primerna za vzgojo in varstvo dečka, zato ker je mati v preteklosti zanemarila otrokovo potrebo po očetu in otroka odpeljala v tujino, prestavlja kazen za to ravnanje. To pa ne more biti osnova za odločitev o stikih, ki naj spoštuje največjo korist otroka.