Poslovodja - družba z omejeno odgovornostjo - prokurist.
Ničen je vsak sklep družbenika, ki ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu (tretja alineja 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1). Zakonito zastopanje družbe z omejeno odgovornostjo pa brez dvoma predstavlja eno od temeljnih sestavin družbe, brez katere družbe ni mogoče niti konstituirati. Imenovanje prokurista manjkajočega zakonskega zastopnika družbe (poslovodje) ne more nadomestiti. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlog za vpis izbrisa edinega poslovodje (v družbi z omejeno odgovornostjo, pri kateri je bil dosedanji zakoniti zastopnik tudi edini družbenik v družbi) na podlagi sklepa družbenika (ne da bi bil istočasno imenovan nov poslovodja, saj imenovanje prokurista tega ne more nadomestiti), nedopusten.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
brezposelnost – zavrženje tožbe – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 72. člena ZDSS-1, zato je tožba pravilno zavržena (1. odstavek 274. člena ZPP.)
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
kazniva dejanja zoper premoženje – izsiljevanje – poskus – samovoljnost – pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni določenega trajanja preizkusne dobe – dvom o izvršljivosti odločbe o kazenski sankciji – prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – sprememba sodbe
Kolikor se obramba (kot edini subjekt) ne bi pritožila zoper (kasneje razveljavljeno) sodbo, v kateri odločba o pogojni obsodbi ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o kazenski sankciji v korist obtoženca kvečjemu moč šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odmerilo preizkusno dobo v trajanju treh let, je s tem prekršilo pravilo o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, s čimer je izpodbijano sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
pokojninska osnova – nadure – vštevanje nadur v pokojninsko osnovo
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju v pokojninsko osnovo utemeljeno zavrgla. O zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. Tožnik je v novem postopku uveljavljal enak zahtevek kot pred tem, torej da se mu pri odmeri pokojnine upošteva tudi nadurno delo. Tudi v novem postopku se je skliceval na enake razloge, ki so bili predmet upravne in sodne presoje.
Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
zavarovalnina – popolna škoda – določila Splošnih pogojev o izračunu zavarovalnine – vrednotenje po sistemu Eurotax – dopolnilno izvedensko mnenje – nagrada izvedenca za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja – neizpolnitev naloženih nalog s strani sodišča – pridobitev pravice do nagrade
Izvedenec pridobi pravico do nagrade, ko delo opravi tako, kot mu je naloženo s sklepom sodišča. Že po sklepu sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2016 je bila naloga izvedenca (med drugim), da višino škode na vozilu tožeče stranke zaradi škodnega dogodka dne 16. 8. 2014 opredeli v skladu z določbo 1.a točke 16. člena Splošnih pogojev, vprašanje o izračunu po navedeni določbi je bilo izvedencu zastavljeno tudi v dopisu, s katerim je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Obakrat je sodišče izvedenca opozorilo, da naj upošteva zavarovalno vrednost zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšano za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Na navedeno vprašanje izvedenec v osnovnem izvedeniškem mnenju ni odgovoril in dela ni opravil, kot je zahtevalo sodišče, nanj pa ni odgovoril niti v dopolnitvi izvedeniškega mnenja.
Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je vrednotenje po sistemu EUROTAX v konkretnem primeru nepravilno, ker zanj ni opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih. Tožena stranka je v Splošnih pogojih določila, kako se izračuna dejanska vrednost zavarovane stvari in kako se ugotovi višina škode. Za ugotavljanje te je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode (torej pogodbena vrednost), zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije.
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 597, 597/1, 610, 610/1.
najemna pogodba - prodaja nepremičnine - odpoved nadaljevanju najema z novim lastnikom - plačevanje najemnine - višina najemnine - površina najetih prostorov - pogodbeno dogovorjena površina - dejanska površina - stvarna napaka - zahtevek za znižanje zakupnine - tožba na znižanje zakupnine - akontacija za obratovalne stroške - revalorizacija akontacije - neupravičena pridobitev - obogatitev na škodo upnika - zmanjšanje upnikovega premoženja - premoženjska pravica izven upnikove sfere - DDV na najemnino
Tožena stranka ima prav, da se po prodaji nepremičnine najem nadaljuje z novim lastnikom. V tej zadevi pa so bile okoliščine takšne, da je tožena stranka privolila v nadaljevanje najemne pogodbe s tožečo stranko in se odpovedala nadaljevanju najemne pogodbe z novim lastnikom. Razlogi za to so bili, da je tožena stranka vedela tako za prodajo nepremičnine kot tudi za dogovor tožeče stranke in novega lastnika, da naj se nadaljuje najemno razmerje med tožečo in toženo stranko. Odločilno pa je, da je ne glede na prvi odstavek 610. člena OZ, tožena stranka plačevala najemnino še naprej tožeči stranki kljub temu, da je vedela za prodajo. S takšnim ravnanjem je sklepčno pristala na to, da se odpove pravnim posledicam prenosa najemnega razmerja na novega lastnika po prvem odstavku 610. člena OZ. Posledica je bila, da še naprej velja najemna pogodba s tožečo stranko. Novi lastnik se je očitno s tem strinjal in se s tem odpovedal zahtevkom do tožene stranke. Pravni položaj tožene stranke se ni poslabšal, s tem pa je bil tudi dosežen namen prvega odstavka 610. člena OZ, čeprav se je njegovi uporabi tožena stranka odpovedala.
Besedilo samega prvega odstavka 597. člena OZ je tako jasno, da ne pušča nobenega dvoma: najemnik lahko zahteva znižanje zakupnine. Če nanj najemodajalec ne pristane, mora najemnik znižanje zahtevati s tožbo.
Zahtevek iz neupravičene obogatitve je podan le, če je bil dolžnik obogaten, in če se je obogatitev dogodila „na škodo“ upnika. To pomeni, da je moralo priti do zmanjšanja upnikovega premoženja v korist dolžnikovega premoženja. Če premoženjske pravice ni nikoli niti bilo v upnikovem premoženju, je dolžnikova obogatitev na škodo upnika sama po sebi nemogoča.
Zaključek o večji verjetnosti tožnikove trditve o sklenitvi posojilne pogodbe temelji na vsebini dveh listin, ki sta povezani s spornim poslom in ki sta ju podpisali obe pravdni stranki. Iz obeh listin izhaja posojilna podlaga posla.
motenje posesti – več motilnih ravnanj – združitev pravd – nadaljevano motilno ravnanje – rok za vložitev tožbe – prekluzivni rok
Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. V skladu z 32. členom SPZ pravočasno vložena tožba za prvo motilno ravnanje zajema tudi nadaljnja motilna ravnanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.
Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svojo kavzo v odpravi spora oziroma negotovosti. Zmotno prepričanje obeh strank poravnave, da s poravnavo odpravljata resničen spor ali negotovost, pa povzroči, da je poravnava nična. Predpogoj za sklenitev veljavne poravnave je obstoj spora ali negotovosti. Če pa bi stranki v trenutku sklepanja poravnave razpolagali s podatki, ki jih pridobita po sklenitvi poravnave, pa bi ti podatki, če bi jih imeli, odpravili dvom glede obstoja spora ali negotovosti, poravnava ne more veljati, ker nima kavze. Sedaj pravdni stranki sta tako bili v negotovosti glede višine zavarovalnine in to negotovost sta s sklenitvijo poravnave odpravili, ta pa bi obstajala tudi, če bi stranki razpolagali z izvedenskimi mnenji, iz katerih izhaja, da bi bilo mogoče stroj spraviti v prejšnje stanje, ker bi še vedno ostalo odprto vprašanje višine zavarovalnine. Med sedaj pravdnima strankama sklenjena poravnava po navedenem ni nična. Ker pa je tožeča stranka višino zavarovalnine obračunala po načelu “totalne škode”, tožena stranka pa je takšno ponudbo sprejela, sedanje zatrjevanje tožeče stranke, da je izplačala nesorazmerno visoko zavarovalnino ob veljavni poravnavi, ki je bila temelj izplačila, pomeni očitek čezmernega prikrajšanja po 1055. členu OZ. Zaradi čezmernega prikrajšanja pa se ne more zahtevati razveljavitev poravnave, saj se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti.
STEČAJNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL0079627
ZSVarPre člen 12. ZZZDR člen 123. ZFPPIPP člen 400, 400/8.
začetek postopka odpusta obveznosti - predlog za skrajšanje preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje - izgledi za pridobitev premoženja večje vrednosti - dolžnost preživljanja - preživnina - lastni dohodek upravičenca
Ker se preživnina v skladu z 12. členom ZSVarPre upošteva kot lastni dohodek upravičenca, je navedeno lahko odločilno za presojo, ali dejansko ni možnosti za oblikovanje stečajne mase.
varstvo in vzgoja otrok – stiki – preživnina – določitev višine preživnine – porazdelitev preživninskega bremena – kredit – obseg stikov – stik pod nadzorom – preživninske zmožnosti – potrebe upravičencev – postavitev novega izvedenca
Pri določitvi preživnine gre za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnosti preživninskega zavezanca, vendar pa mora sodišče zatrjevane izdatke oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti.
Prisojena preživnina ni na spodnji meji in ker je potrebno upoštevati dejstvo, da potrebe otrok mesečno varirajo, se bodo tudi občasni večji izdatki lahko pokrivali iz preživnine.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-1, 403, 403/1, 403/1-1, 408, 408/2, 408/2-3. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – samostojni podjetnik – ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost – naknadno odmerjeni prispevki – zloraba pravice do odpusta obveznosti – globe
Odpust obveznosti na globe ne učinkuje. Dolžnik mora globo plačati, tudi če so mu v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene.
Vestno in pošteno ravnanje, ki je po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP predpostavka (dispozicija) za dovoljenost odpusta obveznosti (uveljavljanja pravice do odpusta obveznosti), ima značilnost pravnega standarda.
Upnik v ugovoru ni navedel niti ene okoliščine, s katero bi konkretiziral obstoj takih ravnanj dolžnice v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, iz katerih bi izhajalo, da bi bil odpust obveznosti dolžnici v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.
Ni potrebno, da bi terjatev obstajala že v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno v škodo upniku. Upnik namreč lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej.
DENACIONALIZACIJA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084937
ZDen člen 27, 27/1, 72, 72/2. OZ člen 346, 365. ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1, 339, 339/2, 339/2-8.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe – nadomestilo – višina nadomestila – nečista denarna terjatev – izvedensko mnenje – dejansko stanje – pravica do izjave – pripombe na izvedensko mnenje – zavrnitev zahteve za izločitev izvedenca – pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca – ugovor zastaranja – pretrganje zastaranja – vložitev tožbe – sprememba tožbe – neprava sprememba tožbe – čas, ki je potreben za zastaranje
Pri obrazloženem ugovoru stranke mora sodišče na ugovore odgovoriti, če tega zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ne more, mora zahtevati dopolnitev mnenja oziroma izvedenca dodatno zaslišati, ob zakonsko izpolnjenih pogojih pa poiskati odgovor s pomočjo novega izvedenca.
načelo vrstnega reda odločanja o vpisih - zaznamba izvršbe - izbris zaznambe izvršbe
Okoliščina, da je pritožnik uspel s svojim ugovorom v izvršilnem postopku ne vpliva na pravilnost odločitve. Zemljiškoknjižno sodišče namreč odloča o vpisih v skladu z načelom vrstnega reda. Izbris zaznambe izvršbe bo lahko opravilo šele tedaj, ko bo prejelo obvestilo izvršilnega sodišča, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen, obvestilu pa bo moral biti sklep priložen.