Upravnik oziroma v konkretnem primeru skupnost lastnikov mora v primeru, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti potrebne za vložitev tožbe. Pri tem ne gre zgolj za podatke o imenu etažnega lastnika ter višini njegovega dolga, ampak za vse podatke, ki so potrebni za utemeljitev zahtevka, med drugim tudi njegove višine.
Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Da bi moral vročevalec vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker nima urejenega hišnega predalčnika, zaradi česar v roku 15 dni pisanja na pošti ne bo mogel dvigniti, presega dolžno ravnanje vročevalca. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, prav tako ni njegova dolžnost, da o okoliščinah konkretnega primera obvešča sodišče.
Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika ni mogoče prevaliti na vročevalca. Tudi sicer bi taka razlaga pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.
Obvestilo ima naravo javne listne in dokazuje resničnost tistega, kar je njem potrjeno, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz nobenega dokaza namreč ne izhaja, da v obvestilu o prispelem pismu opozorilo ni bilo vsebovano. Čeprav gre za negativno dejstvo, ga je mogoče dokazati, in sicer s predložitvijo obvestila, iz katerega bi izhajalo, da tega opozorila ne vsebuje.
Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek, v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve).
OZ člen 163. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 30, 31.
zdrs na poledeneli površini - zasneženo in neočiščeno cestišče - opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju komunalne dejavnosti - opravljanje zimske službe - merila zahtevane profesionalne skrbnosti
Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079637
ZOR člen 611, 641, 644. ZPP člen 253, 339, 339/1.
projektantska pogodba - izpolnitev pogodbenih del - napake v projektu podizvajalca - odgovornost projektanta - podprojektant na zahtevo naročnika - zavrnitev dokaznih predlogov - neobrazloženost zavrnitve - zaslišanje izvedenca - pomanjkljivosti izvedenskega mnenja - pregled dokumentacije pri izdelavi mnenja - predložitev dokumentacije - opredeljevanje stranke do izvedenčevih zaključkov
Že s tem, ko sploh ni jasno, katera dokumentacija je bila s strani izvedenke pregledana, je izvedensko mnenje tako pomanjkljivo, da se pritožnica o njem sploh ne more izjasniti. Pravilen postopek v zadevi bi bil, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki (ki je tudi sama izrazila pripravljenost predložiti dokumentacijo) naložilo, da vso dokumentacijo predloži v spis, nato pa bi bilo že iz tega jasno, kaj je bilo izvedenki sploh na razpolago, pritožnica pa bi dobila možnost, da se o izvedenkinih zaključkih kvalificirano izjasni. Že ne glede na dokazni predlog pritožnice glede predložitve dokumentacije bi zato sodišče prve stopnje moralo to zahtevati od tožeče stranke.
Projektantsko pogodbo je s tožečo stranko podpisala zgolj drugotožena stranka. Na podlagi pogodbe je zgolj ona tista, ki je tožeči stranki zavezana k pravilni izpolnitvi pogodbenih del - izdelavi projektov. Če je do napak prišlo v projektu njenega podizvajalca, je to stvar drugotožene stranke, ki je tudi očitno dopuščala, da je eden od njih tožeči stranki neposredno izročal projekte, ne da bi jih sama pred tem pregledala. Višje sodišče sicer razume, da je bilo projektantsko delo zelo obsežno in je razumljivo, da si je drugotožena stranka pri tem pomagala s podizvajalci (podprojektanti), vendar pa je to ne razbremeni njene odgovornosti do naročnika. Tudi če je bil K. njen podprojektant na zahtevo tožeče stranke, je drugotožena stranka na to pristala in sklenila projektantsko pogodbo, po kateri je sama v celoti odgovorna za pravilnost projektov. Vso možnost je imela, da bi zavrnila sklenitev pogodbe pod takimi pogoji.
praksa ustavnega sodišča - ustavnost in zakonitost postopka zasega listin in elektronskih naprav odvetnikom in odvetniški pisarni - sklep o vrnitvi zaseženih elektronskih naprav in listin - odločanje z odredbo glede na vsebino izreka - nedovoljenost pritožbe zoper odredbo - hišna preiskava - zaseg predmetov
Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.
V skladu z določbo tretjega odstavka 285.d člena ZKP morajo biti predlogi obdolženca oziroma njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen.
Čeprav drži, da niti v pravnem pouku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti v zakonu ni predpisano, kako naj storilec ravna v primeru, če mu v 15-dnevnem roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne uspe pridobiti zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je tudi po stališču pritožbenega sodišča bilo od storilca pričakovati, da bo zaradi varstva svojih interesov pravočasno vložil (sicer nepopoln) predlog, v katerem bo sodišču pojasnil okoliščine v zvezi s pridobitvijo zdravniškega spričevala ob kontrolnem zdravstvenem pregledu. Ravnanje storilca, ko si je to situacijo razlagal po svoje in štel, da zadošča, da v 15-dnevnem roku prične s postopkom pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je nepravilno in ne opravičuje zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je prekluziven.
predlog za obnovo postopka - sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - sklep sodišča druge stopnje - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - izčrpanje pravice do pritožbe
Prvi odstavek 384. člena ZPP določa, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. To velja tudi za sklep o zavrnitvi - ali zavrženju - predloga za obnovo postopka, saj ima tak sklep pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka.
Pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP v tem postopku ni izpolnjen. Višje sodišče je namreč o predlogu prve tožene stranke za obnovo postopka odločalo v položaju prvostopenjskega sodišča in je v pravnem pouku sklepa, s katerim je predlog prve tožene stranke zavrglo, prvo toženo stranko tudi poučilo o možnosti pritožbe na Vrhovno sodišče. S sklepom sodišča druge stopnje tako obnovitveni postopek ni bil pravnomočno končan v tem smislu, da ga ni bilo mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Povedano drugače, revizije ne more vložiti stranka, ki pred tem ni izčrpala pravice do pritožbe.
Zakon o potrošniških kreditih kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150,00 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat.
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 452, 457, 458. OZ člen 190, 191, 336, 346, 766, 771.
pogodba o naročilu - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razglasitev sodbe - prekluzija - pravnomočna sodba - nakazilo prisojene odškodnine na račun pooblaščenca tožnika - neupravičeno zadržanje denarja - zastaranje - izročitev denarja - plačilo stroškov zastopanja - prenehanje pooblastilnega razmerja - izvršilni postopek - neupravičena pridobitev
Toženka odvetnica si je neupravičeno zadržala denar, ki ji ga je, kot (takratni) pooblaščenki tožnice (za tožnico), nakazala zavarovalnica iz naslova, s (pravnomočno) sodbo, prisojene odškodnine (in pravdnih stroškov).
Po postavitvi zahtevka s strani podizvajalca in ob izpolnitvi drugih pogojev nastane obveznost naročnika do osebe, s katero ta ni v pogodbenem razmerju. Večinska pravna teorija in sodna praksa stojita na stališču, da takrat nastane zakonita cesija, kar pomeni, da od postavitve zahtevka s strani podizvajalca (naročniku), ob dodatnem pogoju, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 631. člena OZ, preide terjatev v obsegu podizvajalčeve obveznosti na podizvajalca. Od tega trenutka naprej naročnik ni več (le) pooblaščen, da plača podizvajalcu, ampak mu mora plačati. To na drugi strani pomeni, da od tega trenutka naprej naročnik obveznosti ne more več pravilno izpolniti tako, da jo izpolni izvajalcu.
Sodišče prve stopnje je glede ugovora ugasle pravice opozorilo na litispendenco med obema postopkoma. Podani razlog sicer ni utemeljen, ker tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota temveč je uveljavljala materialni pobot.
Zapadlost plačila mesečno izvedenih del, tudi del iz 37. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do le-teh. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno.
Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da citirana 15.4.b točka FIDIC pritožnici ne daje upravičenja, da zadrži izplačilo že opravljenih gradbenih del in ne izpolni že zapadle obveznosti iz tega naslova, ker je v času po tem od pogodbe odstopila. Nasprotno bi bilo
contra factum proprium, saj je tožeča stranka v tem delu svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnila, prav tako pa ni sporno, da je obveznost nastala in zapadla v plačila še pred učinkovanjem odstopa od pogodbe.
odlog izvršbe na predlog tretjega - položitev varščine
V fazi odločanja o predlogu za odlog izvršbe sodišče preizkuša le še, ali tretji svojo pravico izkazuje z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, to je s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana, da mu zato ni treba izkazati obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ali ne.
Trditveno in dokazno breme, da niso podani pogoji za položitev varščine po tretjem odstavku 73. člena ZIZ, je na tretjem.
Pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, je odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.
V konkretnem primeru ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev, kot tudi načelom popolne odškodnine.
Neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.
Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita (relativno) bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik kršitev vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, pri čemer spregleda, da je v postopku na prvi stopnji navedeni dokaz predlagal zaradi ugotovitve vknjižbe dolga pri toženi stranki (čemur sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj to za odločitev ni bistvenega pomena), ne pa za ugotovitev dejstev, ki jih navaja v pritožbi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 50, 50/3.
nagrada izvedenca – zahtevnost mnenja – zelo zahtevno mnenje – zahtevno mnenje
Po zahtevnosti konkretno izvedensko mnenje ne odstopa od podobnih izvedenskih mnenj, ki jih sodišča uporabljajo v zvezi z odločanjem o spremembah stikov z otroci in so v sodni praksi večinoma opredeljena kot zahtevna. Dejstvo, da je izvedenec pregledal očeta, mater in oba otroka, na oceno zahtevnosti izvedenskega mnenja ne vpliva.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - stopnja verjetnosti - prenehanje veljavnosti pogodb - verjetnost obstoja razlogov za prekinitev pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga - izpodbijanje verjetnosti obstoja terjatve - dogovori med strankama - nedovoljeno nadomeščanje trditev z listinami - pravica stranke do izjave
V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka. Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.
Ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.
Ker tožeča stranka ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka, ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče.