ZPP člen 116, 116/1, 140, 140/1, 270, 270/3, 277, 277/2.
odgovor na tožbo – zavrženje odgovora na tožbo – vročanje – član gospodinjstva – razvezana zakonca, ki živita na istem naslovu – sklep procesnega vodstva – pritožba zoper sklep procesnega vodstva – vrnitev v prejšnje stanje – skrbnost pri prejemanju poštnih pošiljk – napake sodišča pri vročanju
Vročitev odraslemu članu gospodinjstva velja za vročitev naslovniku le, če gre za člana gospodinjstva (prvi odstavek 140. člena ZPP). Upoštevaje podatke spisa, da tožnik in druga toženka sicer živita na istem naslovu, vendar ločeno, da gre za razvezana zakonca in da v pravdi nastopata na nasprotnih straneh, tožnika ni mogoče šteti za člana gospodinjstva. Glede na to njegov podpis vročilnice, ki se nanaša na vročitev izpodbijanega sklepa, ne izkazuje veljavne vročitve.
Ker ZPP izključuje možnost pritožbe zoper sklepe procesnega vodstva, pritožbi zoper sklep o zavrženju odgovorov na tožbo nista dopustni.
Napake pri vročanju, ki naj bi jih storilo sodišče (ali poštni uslužbenec), so lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0085928
URS člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 631, 1035, 1036. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 6.
Tako 631. člen Obligacijskega zakonika kot Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu, zgolj v primeru, da je podizvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. člen Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti.
Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel, je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu, in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da točka tretjič spornega dednega dogovora vključuje vse v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, saj iz dednega dogovora ne izhaja, da so določene obveznice že bile razdeljene in da kot take niso predmet odstopa.
spor majhne vrednosti - ugotovljeno dejansko stanje - ponovno sojenje - spremenjena dokazna ocena - ugovor zastaranja
Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Zgolj zato, ker je spremenilo svojo prejšnjo dokazno oceno, sodišču prve stopnje pravdnih strank ni bilo potrebno ponovno zaslišati.
Da bi v tem sporu zadostila standardu obrazloženosti ugovora zastaranja terjatve iz računa, bi morala tožeča stranka v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev, to pa so predvsem oziroma zlasti tudi dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, česar pa glede na zgoraj navedeni pavšalen ugovor zastaranja ni storila.
Po vpogledu v stroškovnik tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek vseh priglašenih stroškov nižji od zneska stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da izpodbijana stroškovna odločitev ni preizkusljiva, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska priznanih stroškov.
Tožnica je v obnovitvenem postopku kot nov dokaz predložila fotografijo, ki naj bi prikazovala natančen položaj vozila neposredno po trčenju. Sodišče prve stopnje je predloženi dokaz ocenilo in pravilno zaključilo, da ne gre za tak dokaz, na podlagi katerega bi bila za tožnica lahko izdana ugodnejša odločba.
Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da namen izdelave cenitve ne more biti pomemben kriterij pri presoji prepričljivosti cenitve, saj je povsem realno pričakovati, da bo ocena vrednosti v primeru ocenjevanja za potrebe najetja kredita lahko tudi precej višja od cenitve, kot jo bo izdelal cenilec v primeru ocenjevanja zaradi prodaje na prisilni dražbi.
nedenarna terjatev – vrnitev delavca na delo – reintegracija – nenadomestno dejanje – rok za izpolnitev – oprava izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi
Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri izvršbi glede obveznosti, ki jih lahko izpolni samo dolžnik (kamor po 232. členu ZIZ sodi tudi vrnitev delavca na delo), pa taka izjema ni določena.
Rok za izpolnitev (rok za poziv delavcu nazaj na delo) prične teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, kar je skladno s splošnim načelom o nesuspenzivnosti pravnih sredstev v izvršbi.
Dolžnikova obveznost pozvati upnika nazaj na delo neločljivo vsebuje tudi njegovo obveznost, da upnika prijavi nazaj v sistem zavarovanj. Reintegracija namreč v delovnem pravu pomeni, da z njo delavec pridobi vse pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo.
stroški pravdnega postopka – pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo – povod za tožbo – neobvestitev stečajnega upravitelja o priznani terjatvi
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Za odločitev v korist tožene stranke pa bi morala biti izpolnjena oba pogoja. Le v primeru, če toženec ne da povoda za tožbo in če obenem pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ta določba pomeni enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Toženec na splošno da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
začasna odredba – zamenjava osnovne šole – regulacijska začasna odredba – izvrševanje roditeljske pravice
Bistveno v obravnavani zadevi je, da tožnica ni izkazala nujnosti predlaganega ukrepa prešolanja zaradi ogroženosti otroka. Glavni razlog za prešolanje naj bi bila A. želja, kar pa ne zadosti prej izpostavljenim kriterijem. V ta okvir tudi ne sodi v pritožbi zatrjevana kršitev A. pravic do obiskovanja šole, ki jo želi obiskovati.
Dejansko podlago tožbe pod opr. št. I P 688/2010, kot tudi pod opr. št. I P 1132/2014, predstavlja isti življenjski dogodek, ki temelji na trditvah, da je tožena stranka B. B. brez pooblastila A. A. dvignila z njenega bančnega računa 57.461,51 EUR in je zato za ta znesek neupravičeno obogatena. Prvo tožbo je vložila A. A., ki je med postopkom umrla, zato so njeni dediči, trije otroci, v trenutku njene smrti vstopili v pravdo. Spor je ohranil svojo obligacijsko pravno naravo in ni postal spor v zvezi z obsegom zapuščine, za kar se zavzema pritožba. Glede na zgoraj navedeno je tako v obeh pravdnih zadevah podana istovetnost pravdnih strank in istovetnost tožbenega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00002469
ZPP člen 115.. OZ člen 270, 270/1, 1022, 1022/2.
način izpolnitve obveznosti - izpolnitev v korist prevzemnika terjatve - subjektivna sprememba tožbe - zaslišanje stranke - poroštvena obveznost - priznana terjatev v stečajnem postopku
Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. res že poplačana, kot sta zatrjevala toženca v postopku na prvi stopnji (navedbe v 6. točki vloge z dne 20.6.2014, listovna št. 93), bi to pomenilo, da je tožnica svojo terjatev dobila poplačano že od glavnega dolžnika. Obveznost bi torej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), kar pomeni, da bi bila toženca prosta svoje obveznosti, saj s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi (njuno) poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost.
praksa ustavnega sodišča - ustavnost in zakonitost postopka zasega listin in elektronskih naprav odvetnikom in odvetniški pisarni - sklep o vrnitvi zaseženih elektronskih naprav in listin - odločanje z odredbo glede na vsebino izreka - nedovoljenost pritožbe zoper odredbo - hišna preiskava - zaseg predmetov
Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.
Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zakon o potrošniških kreditih kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150,00 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat.
vznemirjanje lastninske pravice - zamakanje v posamezni etažni del zaradi nevzdrževanja drugega posameznega etažnega dela - vzrok zamakanja - prerekanje pasivne legitimacije - poslovni prostor (terasa) kot samostojna funkcionalna enota - povrnitev nastale škode - pritožbeno sklicevanje na navedbe v postopku na prvi stopnji
Stvar dokazne ocene je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.
Po postavitvi zahtevka s strani podizvajalca in ob izpolnitvi drugih pogojev nastane obveznost naročnika do osebe, s katero ta ni v pogodbenem razmerju. Večinska pravna teorija in sodna praksa stojita na stališču, da takrat nastane zakonita cesija, kar pomeni, da od postavitve zahtevka s strani podizvajalca (naročniku), ob dodatnem pogoju, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 631. člena OZ, preide terjatev v obsegu podizvajalčeve obveznosti na podizvajalca. Od tega trenutka naprej naročnik ni več (le) pooblaščen, da plača podizvajalcu, ampak mu mora plačati. To na drugi strani pomeni, da od tega trenutka naprej naročnik obveznosti ne more več pravilno izpolniti tako, da jo izpolni izvajalcu.
Sodišče prve stopnje je glede ugovora ugasle pravice opozorilo na litispendenco med obema postopkoma. Podani razlog sicer ni utemeljen, ker tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota temveč je uveljavljala materialni pobot.
Zapadlost plačila mesečno izvedenih del, tudi del iz 37. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do le-teh. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno.
Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da citirana 15.4.b točka FIDIC pritožnici ne daje upravičenja, da zadrži izplačilo že opravljenih gradbenih del in ne izpolni že zapadle obveznosti iz tega naslova, ker je v času po tem od pogodbe odstopila. Nasprotno bi bilo
contra factum proprium, saj je tožeča stranka v tem delu svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnila, prav tako pa ni sporno, da je obveznost nastala in zapadla v plačila še pred učinkovanjem odstopa od pogodbe.
Pritožniku ne pripada priglašena nagrada za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe v višini 133,50 EUR ter za sestavo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z 11. 12. 2014 v višini 300,00 EUR. S predlogom za izdajo začasne odredbe namreč tožnik ni uspel, zaradi česar navedenih storitev ter v postopku zavarovanja plačane sodne takse ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.