povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – krivdna odškodninska odgovornost – sokrivda
Nevarno situacijo je povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je, ne da bi se ustrezno prepričala, ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, izsilila prednost in s tem zaprla pot tožniku. Gre za zelo grob poseg v varnost cestnega prometa, ki terja njeno odgovornost do 2/3.
odškodninska odgovornost države – protipravno dejanja sodnika - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ustavna odločba – učinkovanje ustavne odločbe – odškodnina zaradi neutemeljenega pridržanja – višina škode – odvzem potne listine – utemeljen razlog
Tožnikova zadeva spada med primere, ki jih pokriva ustavna odločba RS, U-I 207/08 z dne 18.3.2010, saj uveljavlja odškodnino zaradi trajanja zadeve, ki je bila končana pred 1.1.2007, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka iz tega naslova razveljaviti.
Tožnik mora izkazati, da je imel zaradi neutemeljenega pridržanja škodo v zahtevani višini.
Tožnik, ki zatrjuje obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga nepravilnega dela sodnika, ki je odredil odvzem potne listine tožniku in ki je zavrnil predlog tožnika za vrnitev odvzete potne listine, kljub mnenju namestnika javnega tožilca, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi, mora za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, odgovornost in vzročno zvezo.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Predloga tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je le-ta formalno sicer res podal šele 11. 1. 2010, vendar vsebinsko konkretiziral že v laični tožbi, zato ni mogoče zavreči kot prepoznega.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066638
EKČP člen 13. URS člen 15, 15/4, 26. ZOR člen 172, 194, 200, 201. ZPP člen 5, 8. ZKP člen 215, 215/4. ZPol člen 30. Navodilo o uporabi prisilnih sredstev člen 1, 1-4.
pravica do povračila škode - uresničevanje in omejevanje pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - odškodninska odgovornost države za ravnanje državnega organa - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravnost ravnanja nosilca oblasti - ravnanje policistov - predkazenski postopek - nujna preiskovalna dejanja - hišna preiskava - policijska pooblastila - načelo uporabe najmanjše potrebne sile - vzročna zveza - posebej o povrnitvi gmotne škode v primeru smrti - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti svojca - odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja, pomoči in podpore - strah - duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in kršitve osebnostnih pravic - dokazi in izvajanje dokazov - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - zaslišanje stranke v postopku - zaslišanje otroka kot stranke v postopku - neprimeren dokaz - načelo proste dokazne ocene - postavitev novega izvedenca
Podlaga za odškodninsko odgovornost države je v določbi 26. člena Ustave ter 172. člena ZOR, ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka. Protipravnost kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja za ravnanje svojih ljudi za škodne dogodke pri opravljanju službe, je podana, če takšno ravnanje pomeni ne le nezakonito ravnanje ampak tudi nepravilno delovanje.
obnova zapuščinskega postopka – dedovanje denacionaliziranega premoženja – novi sklep o dedovanju – dedna odpoved denacionaliziranemu premoženju
Tudi na podlagi sporazumnega predloga vseh udeležencev se s pravnomočnim sklepom o dedovanju končani postopek ne more obnoviti. Kadar se pojavijo obnovitveni predlogi sme prizadeta stranka s tožbo v pravdi uveljavljati korekcijo odločitve zapuščinskega sodišča.
Dedna izjava ni dana za naprej za vse premoženje, ki se še bo ali se pričakuje, da bo vrnjeno v denacionalizaciji.
ZDR člen 29, 29/1, 52, 52/1, 54, 77, 77/1. ZOFVI člen 109, 109/6, 109/7.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – razlog za sklenitev – vzgoja in izobraževanje
Ker v pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden razlog za sklenitev, tožena stranka pa v sodnem postopku ni dokazala razloga, zaradi katerega naj bi s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (ni dokazala, da je upad števila dijakov predvidela že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi), se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
V razmerju do tožnika kot kupca je tožena stranka nastopala kot prodajalec. Tožena stranka je kot komisionar nastopala v svojem imenu, za račun komitenta. Tožnik je stopil v pravno razmerje le s toženo stranko in ne tudi z njegovim komitentom. Zato ima tožena stranka nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe in je tožniku kot prodajalka odgovorna za pravne napake prodane stvari.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
Tožnik je na prvem naroku razširil tožbeni zahtevek še za postavko škode zaradi skaženosti, temu pa je toženka nasprotovala. Omenjena razširitev tožbenega zahtevka pomeni uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, kar je dovoljeno, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago, hkrati pa gre za spremembo tožbe.
Ker toženec zatrjuje, da njegova odškodninska odgovornost kljub nespornemu poškodovanju tožnika v prometni nesreči, v kateri je z avtomobilom upravljal prav toženec, ne obstaja zaradi tega, ker je škoda tožniku nastala izključno zaradi njemu lastnega ravnanja, je dokazno breme o takih okoliščinah ravnanja tožnika na tožencu.
ZIZ člen 25. ZGD člen 101, 101/1, 101/3 ZPPSL člen 6, 6/3, 104, 104/2.
odgovornost za obveznosti družbe - osebna solidarna odgovornost družbenikov d.n.o. - izbris iz sodnega registra zaradi stečaja - stečaj d.n.o. - prenehanje terjatev - prenehanje subsidiarne odgovornosti družbenika - specialne določbe ZPPSL
Upničina terjatev je bila (ali bi morala biti) obravnavana v stečajnem postopku in je z zaključkom stečaja ugasnila. Če terjatve ni več, pa že po naravi stvari ne more obstajati subsidiarna odgovornost družbenika zanjo.
prenos pristojnosti - uredba Bruselj II - preživninska terjatev
Dejstvo, da ima preživninski zavezanec premoženje v drugi državi članici, ne narekuje prenosa pravdne zadeve (v kateri se odloča o preživninski obveznosti) v to drugo državo članico.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZOdvT člen 3, 3/1.
zapadlost terjatve – sodna poravnava – izvršljivost sodne poravnave - izvršilni naslov – dokazovanje zapadlosti – stroški poročila stranki po ZOdvT
Kadar zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, je upnik dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predpisan način (določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ). Če upnik tega ne stori, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
Dolžnik ni upravičen do povrnitve 20 točk za poročilo stranki, saj se po ZOdvT odvetniške nagrade določajo in odmerjajo v eurih, ne pa v odvetniških točkah, poleg tega pa povrnitev nagrade za to opravilo odvetnika v ZOdvT sploh ni predvidena.
Stroški niso priglašeni prepozno, saj se bo o dolžnosti povrnitve stroškov povezanih v zvezi z ugovorom odločalo šele, ko se bo odločalo o ugovoru samem.
delitev solastnine – civilna delitev solastne stvari
Predlagatelj je v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o civilni delitvi nepremičnine podal predlog za delitev po določbah ZNP, nasprotna udeleženka pa ne. Zato je moralo sodišče, glede na to, da je predlagatelj nato podal še predlog za delitev stvari po določbah izvršilnega postopka, to tudi opraviti, in sicer v nepravdnem postopku.
oprostitev plačila sodnih taks – trditveno in dokazno breme – vsebina predloga za taksno oprostitev
Stranka mora v predlogu za taksno oprostitev navesti minimum tistih dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 3. odst. 11. člena ZST, ki opravičuje taksno oprostitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
izostanek z naroka - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - sodba na podlagi odpovedi
Napad pooblaščenkine bolezni (popuščanje srca zvezano z visokim krvnim pritiskom), za primer katerega je zdravnik preliminarno predpisal jemanje zdravila in počitek, je upravičen razlog za izostanek z naroka.
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 135, 149, 150, 179.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – odmera odškodnine – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker se je na poti do svojega delovnega mesta spotaknila ob računalniški kabel, tožena stranka ne odgovarja objektivno (računalniški kabel sam po sebi ni nevarna stvar), ampak krivdno, ker tožnici ni zagotovila varnega prehoda oziroma ker ni poskrbela, da bi bila kabel postavljen, tako da ne bi prišlo do spotikanja.
Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne upošteva, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice, ki niso posledica padca. Opisane predhodne degenerativne spremembe bi predstavljale pravno relevanten vzrok za škodo, le če bi zaradi njih tožnica že pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine.