ZDavP-2 člen 143, 172, 173, 174, 174/1, 174/2, 174/4, 174/5. ZUS-1 člen 94, 94/1. URS člen 23.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve - ugovor dolžnikovega dolžnika - spor o obstoju terjatve - predhodno vprašanje - neobstoj izvršilnega naslova - dopustnost davčne izvršbe z rubežem terjatve - pravica do sodnega varstva - kršitev Ustave
Odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v zvezi s priporom, sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sicer pa ga le preizkuša
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 5/3. ZUP člen 204, 204/2, 206.
davčni inšpekcijski postopek - predlog o zavarovanju dokazov - vmesni procesni sklep - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - molk organa
Sklep o zavarovanju dokazov oziroma sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje dokazov (206. člen ZUP v povezavi z 204. členom ZUP), je, kot je tudi to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj vmesni procesni akt o tožnikovi vlogi za zavarovanje dokazov v postopku odločanja o izdaji dokončnega upravnega akta (o glavni stvari) v postopku davčno inšpekcijskega nadzora, in torej ni upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj se z njim ne odloča o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika oziroma z njim ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožnik, temveč bo to odločba, s katero bo odločeno o morebitni tožnikovi davčni obveznosti.
dovoljenost revizije - odobritev pravnega posla - vprašanje se ne nanaša na vsebino zadeve - vprašanje ni pravno pomembno za zadevo - zelo hude posledice niso izkazane
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Z vprašanji, ki na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo, saj glede na vsebino zadeve niso pravno pomembna za pravilno in zakonito odločitev, revident teh zahtev ni izpolnil.
Samo omemba zelo hudih posledic, brez konkretizacije in njihove izkazanosti, za dovoljenost revizije ne zadošča.
Ogled na kraju samem je bil v predkazenskem postopku opravljen pred danim pravnim poukom osumljencu. Ker se sodba nanj ne opira, niti iz ocene drugih dokazov ni razvidno, da bi ta dokaz očitno vplival na odločitev sodnice, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
pritožba - sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o plačilu sodne takse - plačilni nalog
Ugovor zoper plačilni nalog je bil zavrnjen, ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil podan kateri od ugovornih razlogov. Ta sta po določbi prvega odstavka 34. a člena ZST-1 dva: da je bila taksa že plačana in da jo je sodišče napačno odmerilo.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VS0018311
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZZZDR člen 124, 131a. URS člen 23.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o preužitku - aleatorna pogodba - odplačnost pogodbe - otrok - obveznost preživljanja svojih staršev - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do povračila škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - sklepčnost tožbe - zamudna sodba - odgovornost države - dopolnilna sodba
Revizijsko sodišče je v delu, še odprtem za odločanje, spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je izpadla odločitev o obrestih od zneska 347,880.867,00 SIT za čas od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006. Sodišče druge stopnje, o čigar sodbi je odločalo revizijsko sodišče, je namreč z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka odločilo tudi o celotnem obrestnem delu.
ZKP člen 39, 371, 371/1-2, 371/1-8, 371/1-11, 384, 420, 420/1-2.
izločitev sodnika – bistvene kršitve določb kazenskega postopka – nedovoljeni dokazi – dokazni postopek – dokazi iz drugega postopka – privilegij zoper samoobtožbo – obrazložitev odločbe – razlogi o odločilnih dejstvih
Po ustaljeni sodni praksi stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
Po prvem odstavku 145. člena ZKP so dolžni vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Skladno z drugim odstavkom 145. člena ZKP morajo navedeni organi in organizacije obenem z ovadbo navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.
Ker so dokazi, ki jih kazenski ovadbi priloži državni organ, pridobljeni oziroma zbrani po postopku, ki se ne ravna po določbah 29. člena URS in ZKP, se kljub določbi 145. člena ZKP, ki državnemu organu nalaga dolžnost naznaniti kazniva dejanja in predložiti dokaze, lahko postavi vprašanje dopustnosti takšnih dokazov v kazenskem postopku (18. člen ZKP). V določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti. Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Iz navedenega izhaja, da je dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V (ustavno)sodni praksi je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.
ZKP člen 370, 370/1-4, 370/2, 372, 372-5, 376, 450b, 450b/2, 450č, 450č/2-2. URS člen 25.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sporazum o priznanju krivde – odvzem premoženjske koristi - dovoljenost pritožbe – pravica do pravnega sredstva
Če sodišče prve stopnje premoženjske koristi ne odvzame, pa bi jo moralo, je državno tožilstvo upravičeno vložiti pritožbo iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP. Tega pritožbenega razloga ne izključuje določba drugega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Ta izključitveni razlog se navezuje na pogoj skladnosti izrečene sodbe s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde – predmet takega sporazuma pa glede na drugi odstavek 450.b člena ZKP sploh ne more biti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi (razen način njenega odvzema).
Obsojenca sodišče ni bilo dolžno poučevati na obveznost odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist.
Obsojenec oziroma njegova zagovornica sta imela v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje možnost odgovoriti na pritožbo okrožne državne tožilke. Na ta način je bilo obsojencu omogočeno varstvo njegovih pravic in interesov na v pritožbi zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Poleg tega je imel tudi pravico do (izrednega) pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0018423
ZPP člen 13, 236, 236a, 287, 287/4, 298, 298/3, 367, 367/5. ZOR člen 99. SPZ člen 11, 11/1, 82, 92, 93. ZTLR člen 12. OZ člen 198.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vindikacijski tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - dokazovanje - pisna izjava prič - zaslišanje prič - predhodno vprašanje - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - neupravičena pridobitev - lastninjenje - družbena lastnina - pravica uporabe - ugovor močnejše pravice - domneva lastninske pravice - razlaga pogodbe - razlaga spornih pogodbenih določil
Za oba uveljavljana tožbena zahtevka je skupno in odločilno predhodno pravno vprašanje: ali je tožnik sploh lahko postal lastnik predmetne nepremičnine, ki ga upravičuje tako do izročitve v posest kot tudi do plačila uporabnine zaradi neupravičene uporabe s strani tožene stranke. To pa pomeni, da je treba uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP ter vrednost spornega predmeta ugotoviti s seštevkom vrednosti posameznih tožbenih zahtevkov, ki presega mejni revizijski znesek 40.000,00 EUR (primerjaj določbo petega odstavka 367. člena ZPP).
Ni procesno pomembno, ali je tožena stranka predložila osebne dokumente predlaganih prič v naloženem roku ali šele po tem; v slednjem primeru je sporno procesno situacijo mogoče oceniti kot takšno, da je sodišče prve stopnje prvotni sklep delno spremenilo in je dejansko podaljšalo rok za predložitev pravilno opremljenih pisnih izjav. Razen tega pa sodišče prve stopnje na svoj sklep procesnega značaja, ni vezano (glej določbi tretjega odstavka 298. člena ZPP in četrtega odstavka 287. člena ZPP). Že zgolj zato je lahko tudi v konkretnem primeru po izdanem sklepu (o le pogojni) dopustitvi izvedbe dokaza z ustnim zaslišanjem prič takšen sklep tudi realiziralo.
Ugotavljanje dejstev o tem, kakšna je bila pogodbena volja strank o predmetu pogodbe, je dejansko vprašanje. Materialnopravno vprašanje je uporaba in izbor razlagalnih metod pogodbe.
Domneva se sicer, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, a je domnevo mogoče na ustrezen način izpodbiti (prvi odstavek 11. člena SPZ). Imetništvo pravice uporabe in nato lastninske pravice na sporni nepremičnini predstavlja za to pravdo torej tudi predhodno vprašanje v smislu določbe 13. člena ZPP.
Čeprav se v tej pravdi tožena stranka, ki sicer ni vložila pravnega sredstva zoper vknjižbo lastninske pravice na podlagi ZLNDL na ime tožnika, brani le z ugovorom zoper stvarnopravni in obligacijski zahtevek, pa gre v konkretnem primeru za obrnjeno zrcalno sliko nevknjiženega kupca, ki se sklicuje na svojo obligacijsko pravico - ugovor prodane in izročene stvari (v našem primeru ugovor prodajalca - neprodane in neizročene stvari), kar pomeni, da takšen ugovor v tej zadevi zadostuje proti zahtevku za izročitev nepremičnine kot tudi proti posledičnemu obogatitvenemu zahtevku.
ZDoh-1 člen 15, 15/4, 16, 16/9, 105. ZVKSES člen 15, 15/3. ZDavP-2 člen 76, 76/2. ZUP člen 9. OZ člen 468. ZUS-1 člen 48, 48/3, 93, 93/1, 94, 94/2. ZPP člen 339, 339/2-14.
dovoljena revizija - dohodnina - obnova postopka - drugi dohodki - dohodek v naravi - obrutenje - obstoj terjatve - odpis terjatve - odpust dolga - stvarne napake na stanovanju - vrstni red uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - pravica do izjave - seznanitev s celotnim procesnim gradivom - dokazno breme - neizvedba glavne obravnave - bistvene kršitve določb postopka - zmotna uporaba materialnega prava - predhodno vprašanje
Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja.
Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje.
Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.
ZOR člen 25, 374, 1065. ZPP člen 2, 7, 286, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 14, 22, 23, 25.
zastaranje - družbene pravne osebe - medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev - gospodarska pogodba - pojem družbene pravne osebe - navidezna pogodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazloženost revizijskih navedb - eventualna maksima
Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno.
Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja.
odločba o premoženjskopravnem zahtevku – stečaj - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – preslepitveni namen
O zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem odloča kazensko sodišče v tako imenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Ker je iz izreka razvidna tudi višina škode povzročene s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ravnalo pravilno, ko je odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke na podlagi dejstev ugotovljenih v dokaznem postopku in oškodovanke z njenim zahtevkom ni napotilo na pravdo.
ZMZPP člen 108, 108/3, 109, 109/4, 109/5. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 66, 66/2, 76. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-14, 356.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - sodba hrvaškega sodišča - sestava sodišča - izločitev sodnika - uporaba Uredbe 44/2001 ratione temporis - razlogi sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sprememba senata
Sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretne določbe pravnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev o pravilnosti uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah za konkretni primer.