URS člen 14, 28.. SZ-1 člen 5, 5/2, 5/4, 15, 15/2, 168, 168-7.
prekršek - kršitev materialnih določb zakona - lastninska pravica - etažna lastnina - zasteklitev balkonov na večstanovanjski stavbi - poseg v skupne dele - poseg v skupne gradbene elemente - enakost pred zakonom
Zasteklitev balkona je nedvomno poseg, za katerega je potrebno pridobiti soglasje solastnikov večstanovanjske stavbe.
Dejstvo, da prekrškovni organi niso obravnavali in kaznovali vseh kršiteljev, pa ne pomeni, da je bila kršiteljici s tem kršena enakost pred zakonom.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - priporni razlog begosumnosti - priporni razlog ponovitvene nevarnost - neogibnost pripora
V posledici izvršitve kaznivih dejanj so bili državljani Kitajske brez osebnih dokumentov pripeljani v države, za katere nimajo dovoljenja, da vanje vstopijo in tudi ne, da v njih bivajo, zaradi nepoznavanja jezika so tudi brez možnosti sporazumevanja, kar vse pomeni, da je s tem njihova varnost v teh državah ogrožena. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da so prebežniki za ilegalno pot plačali precejšnje denarne zneske, kar prav tako ogrozi njihovo premoženjsko, lahko pa tudi osebno varnost.
Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložiti v razlogih svoje odločbe.
Po določbi 355. člena ZKP sme namreč sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Po določbi 335. člena ZKP, ki je namenjena situaciji, ko priča izpoveduje, vendar se določenih dejstev ne spominja ali izpoveduje drugače kot pri prejšnjih zaslišanjih, predsednik senata po potrebi prebere prejšnjo izpovedbo priče ali le del te izpovedbe. Tudi v tem primeru je obseg branja zapisnika o prejšnji izpovedbi priče odvisen od obsega spominske luknje oziroma od dejstev, glede katerih priča izpoveduje drugače in ni odvisen od proste presoje sodnika oziroma predsednika senata. Poleg tega bi moralo sodišče dokaz z branjem zapisnikom o prejšnjih zaslišanjih izvesti tudi zaradi presoje verodostojnosti izpovedb prič.
V konkretni procesni situaciji, ko so obremenilne priče v postopku pred pravosodnimi organi v BIH pričale in na katerih izpovedbah je v odločilni meri oprta obsodilna sodba, v postopku pred našim sodiščem, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, pa navajali, da se poteka dogodka kritičnega dne ne spominjajo, pri čemer so svoje izpovedbe v BIH zanikali in tudi navajali, da so bili k takim izpovedbam nagovorjene, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti prebrati zapisnike o zaslišanju teh prič v postopku pred sodiščem v BIH. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je pričam selektivno predočalo le posamezne dele njihovih izpovedb in tako dokaz na glavni obravnavi ni bil izveden na način, kot ga zahteva zakon, oziroma v pomembni meri sploh ni bil izveden.
Ker torej sodišče ni prebralo zapisnikov o prejšnjih izpovedbah prič, pri čemer obstaja velika diskrepanca med obsegom zaslišanja prič pred pravosodnimi organi v BiH glede na izpovedbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je sodišče le v majhni meri in selektivno pričam predočilo dele njihovih izpovedb, je kršilo določbo že citiranega 355. člena ZKP in 335. člena ZKP, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ta kršitev pa je imela vpliv na zakonitost sodbe, saj so bile kršene pravice obrambe. Sodišče obtožencu namreč ni omogočilo, da bi se na glavni obravnavi v prisotnosti obremenilnih prič, ob izostanku drugih obremenilnih dokazov, lahko celovito seznanil z njihovimi izpovedbami v prejšnjih postopkih, s tem pa so mu bile tudi kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave - enako varstvo pravic in sicer v delu glede jamstev v dokaznem postopku kot sestavnem delu navedene ustavne pravice.
V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.
ZKP člen 372, 372/4, 420, 420/1.. KZ-1 člen 7, 7/2, 86, 86/11, 86/12, 92, 92/4, 94, 94/2.
druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - zastaranje izvršitve kazni - alternativni način izvršitve kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030822
KZ-1 člen 240, 240/2.. URS člen 14, 22, 28.. ZS člen 109.. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - povzročitev premoženjske škode - pridobitev protipravne premoženjske koristi - enoosebna d.o.o. - sodna praksa Vrhovnega sodišča - praksa Vrhovnega sodišča - prepoved retroaktivne uporabe zakona - vezanost na sodno prakso - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna vprašanja
Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana.
Bistvo starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni d. o. o. je, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise.
V obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je bilo ravnanje, ki se obsojencu očita v obravnavanem primeru, protipravno in kaznivo tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je zato podano že golim neplačevanjem preživnine ob predpostavki, da se storilec za tak korak odloči prostovoljno, brez utemeljenega razloga.
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obramba na vseh treh narokih za glavno obravnavo nikoli ni podala pripomb glede zatrjevanega sodnikovega nezakonitega, neprimernega in do obrambe žaljivega vodenja kazenskega postopka, niti ni očitala sodnikove vnaprejšnje opredelitve o obtožbi. V luči drugega odstavka 41. člena ZKP je zato obramba z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane kršitve pravice do nepristranskosti sodnika, prekludirana, zato (šele) z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
ZKP člen 200, 200/2, 201, 288, 288/3, 523, 524, 524/3.. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19.
ekstradicijski pripor - izročitev obdolženca tuji državi - dopustnost - doktrina prima facie - kazenska sankcija - sorazmernost - zastaranje pregona - begosumnost - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - hitrost postopka - pravica do uporabe svojega jezika
V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.
ZKP člen 214, 214/1, 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2.. URS člen 35, 36.
bistvene kršitve določb postopka - hišna preiskava - nedovoljeni dokazi - odredba o hišni preiskavi - utemeljeni razlogi za sum - obrazložitev odredbe - pregled prevoznega sredstva - privilegirana priča - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Nesprejemljivo je stališče, da je pomanjkljivo obrazložitev odredbe mogoče sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka, v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov. Naknadna sodna kontrola namreč ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom ter je v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom.
Za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi ne zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije, saj se s tem izgubi garantna funkcija preiskovalnega sodnika, ki je edini pristojen za odreditev ukrepa, ki hudo posega v človekovo pravico do zasebnosti.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da vizualno pregledovanje potniške kabine prevoznega sredstva še ne predstavlja tako intenzivnega posega v zasebnost, da bi šlo opravilo za preiskavo, ki ga je mogoče enačiti s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je za pregled osebnega vozila treba pridobiti odredbo za preiskavo le v primeru, kadar se pregledujejo „skriti deli vozila.“
Izjavo, da ne želi pričati, lahko da privilegirana priča iz prvega odstavka 236. člena ZKP samo pred sodiščem. Policisti priviligiranih prič ob zbiranju obvestil niso dolžni poučiti o pravni dobroti, saj zbrana obvestila niso procesno veljavni dokaz v kazenskem postopku, pač pa dokazni vir, na podlagi katerega se lahko sprejmejo odločitve v predkazenskem postopku. Poučitev o pravicah po 236. členu ZKP je torej dolžnost sodišča. Če privilegirana priča, ko je prvič zaslišana, izjavi, da ne želi pričati, se mora iz spisa izločiti njena izjava, ki jo je dala pri zbiranju obvestil policiji. V takem primeru sodišče tudi ne more z zasliševanjem policistov ugotavljati, kaj jim je povedala priviligirana priča, saj bi to pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon priviligirani priči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030879
ZKP člen 195, 195/1, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 191, 191/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki - spravljanje v podrejen položaj - čas storitve kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča
Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.
Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.
ZKP člen 525.. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 16.
začasni ekstradicijski pripor - namen - begosumnost - pristojni organ za odločanje o prošnji - popolnost dokumentacije
Pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ne razpolaga s formalno prošnjo za izročitev tujca in dokumentacijo, na podlagi katere lahko odloča o utemeljenosti prošnje za izročitev.
Glede na potek postopka in vsebino spremembe obtožbe, ko je bil del očitka obsojencu izpuščen, odsotnost obrazložitve spremembe obsojencu ni onemogočila, da bi se seznanil o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe oziroma njene spremembe. Izostanek tožilčeve utemeljitve spremembe obtožnega akta sam po sebi tudi ni odločilen za presojo dopustnosti spremembe obtožnice. Bistveno je, da je sprememba v skladu s pogoji, določeni v 344. členu ZKP, in z merili, izoblikovanimi v (ustavno)sodni praksi.
Predhodna ustna sklenitev najemne pogodbe in v postopku ugotovljena dejstva, da so bili v ponarejeni pisni pogodbi navedeni resnični podatki, da iz tega naslova do obsojenca nihče nima nobenih zahtevkov in da bi bil obsojenec glede na premoženjske razmere upravičen do subvencionirane najemnine, če bi vlogi priložil pristne listine, na izpolnitev zakonskih znakov kaznivih dejanj ponarejanja listin ne vplivajo. Listina je namreč ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njen navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne.
Presoja zakonskih opisov kaznivih dejanj pokaže, da gre za različne opise ravnanj in da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni zajet v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Objekta kazenskopravnega varstva sta različna, pri kaznivem dejanju po 314. členu splošna varnost ljudi in premoženja, pri kaznivem dejanju po 115. členu KZ-1 pa življenje in telo. Prvo kaznivo dejanje je ogrozitveni delikt, drugo kaznivo dejanje pa poškodbeni.
pripor - obstoj pripornega razloga - ponovitvena nevarnost
Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar ni nujno, da se nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, ampak je pomembno, da je z njim v smiselni zvezi.
bistvena kršitev določb postopka - kršitev pravice do obrambe - alibi obdolženca - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje preko videokonference - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz
Zaradi dokazovanja obdolženčevega alibija je dokazni predlog materialnopravno relevanten, saj se z njim dokazuje ključno razbremenilno dejstvo, da obdolženec določenega dne ni bil na kraju storitve očitanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogel storiti. Ob tem mora obramba dokazni predlog utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, ko v konkretni zadevi ni podanih nobenih nasprotnih indicev, ki bi kazali na takojšen neuspeh predlaganega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030286
ZKP člen 83, 83/2, 358, 358-1, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. KZ-1 člen 174, 174/1.
bistvena kršitev določb postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - neupravičeno zvočno snemanje - snemanje pogovorov - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - kršitev spolne nedotakljivosti - kolizija ustavno varovanih pravic - kršitev kazenskega zakona - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - zloraba položaja
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.
V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.
ZP-1 člen 60, 60/2, 77, 77/1, 214, 214/1.. KZ-1 člen 19.. ZDavP-2 člen 1, 2, 3.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - sedež pravne osebe
V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani.
V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.
ZVPNPP člen 4, 5, 5/1-4, 14, 14/1, 15, 15-1, 15.a, 15.a/1.. ZP-1 člen 2, 56, 56/3, 156, 156/1.
kršitev materialne določbe zakona ali predpisa - opis prekrška - konkretizacija - opisano dejanje ni prekršek - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - zavajajoča poslovna praksa - generalna klavzula - kršitev dolžne skrbnosti - poklicna skrbnost - neresnična informacija - zavajajoča ponudba - cena - akcijsko znižanje - konkurenčno ravnanje
Pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči morajo biti predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1.
Pravna oseba kot trgovska družba svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično kot najnižje.
bistvene kršitve določb postopka - dokaz z zaslišanjem prič - navzočnost obdolženca pri zaslišanju - pravica do izjave
Storilcema pred prekrškovnim organom ni bila dana možnost sodelovanja pri zaslišanju prič (delavk), iz izpovedb katerih izhaja, da so delo čiščenja prostorov Finančnega urada Maribor opravljale za pravno osebo C., d. o. o. Čeprav storilca tega v zahtevi za sodno varstvo izrecno nista predlagala, bi sodišče glede na razloge, s katerimi sta uveljavljala razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in glede na dokazne zaključke, ki jih je sprejelo v zvezi z izpovedbo priče, ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi vse obremenilne priče (delavke) neposredno zaslišalo ter storilcema dalo možnost udeležbe v postopku njihovega zaslišanja.
ZKP člen 3, 3/2, 155, 155/3, 155/4, 371, 371/1-11, 372, 372-2, 372-3, 395.. URS člen 27.
domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - dokazni standard - gotovost - načelo proste presoje dokazov - pravno vprašanje - dejansko stanje - dokazna ocena - načelo materialne resnice - soočenje prič - predočanje izjav drugih prič - tajno opazovanje - izzvana kriminalna dejavnost
Presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.
Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo.