Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.
Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.
Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - delo v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - rok za odločitev sodišča
Ob upoštevanju vseh uveljavljenih razlagalnih metod je treba zakonsko besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku, razlagati na način, da lahko sodišče o spremembi načina izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo, odloči kadarkoli do zastaranja izvršitve izrečene kazni, bodisi v času, ko se kazen izvršuje na alternativen način z delom v splošno korist, bodisi kasneje, ko se obdobje opravljanja dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 izteče.
V postopku dokazovanja sodišče ugotavlja materialnopravno in procesnopravno relevantna dejstva, pa tudi druga dejstva, od katerih ni odvisna uporaba pravne norme, omogočajo pa sklepanje o obstoju pravnorelevantnega dejstva (indici) ter tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva. To pa pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati tudi vseh tistih dejstev, ki jih predlaga obramba, če so ta z vidika presoje dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038561
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 254.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - naklep (dolus) - zakonitost dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini
Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.
izročitev tretji državi - predaja drugi državi članici - teža kaznivega dejanja - kraj in čas storitve - namen postopka
Za predajo je poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299.
prikriti preiskovalni ukrepi - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - izzivanje kriminalne dejavnosti - nepristranskost sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - zavrženje zahteve - pravica do učinkovite obrambe - očitno neutemeljena zahteva
Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovanje odločbe - pripor - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost - tujina - neogibna potrebnost pripora
V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - procesna sposobnost - duševno stanje - znaki duševne bolezni - pravica do učinkovite obrambe - enakopravnost strank v postopku - človekovo dostojanstvo
Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - kolegialnost sodnikov - osebno kaznivo dejanje - videz nepristranskosti
V obravnavani zadevi zaupanja v nepristranskost sojenja vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Mariboru sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je bila oškodovanka pred leti zaposlena kot kazenska sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki je v predmetni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi predlagatelja po ZNPPol, niti dejstvo, da se osebno pozna s sodniki in drugim sodnim osebjem sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru. Ko pa se tem okoliščinam pridruži še osebna narava očitanega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad oškodovanko, osumljenčevo dolgoletno zakonsko partnerko, ki je bila dnevno vpeta v delovno okolje kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru s prostori v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru, je treba po presoji Vrhovnega sodišča sprejeti osumljenčev predlog in zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti za odločanje določiti drugo stvarno pristojno sodišče.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - strokovni nadzor - organizacija sodišča - letni razpored sodnic in sodnikov
Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave. Hitrost reševanja zadev in sojenje v razumnem roku pa se zagotavlja z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, primeroma znotraj letnega razporeda sodnikov posameznega sodišča oziroma z dodelitvijo sodnikov z drugih sodišč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038508
KZ-1 člen 227, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - množinska oblika zakonskega znaka - upnik - dokončano kaznivo dejanje - nelikvidnost - drugo premoženje - res iudicata - sprememba obtožnice
Zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 so podani tudi v primeru, ko je oškodovan le en upnik.
Kaznivo dejanje je bilo dokončano, ko so obsojenčevi upniki na podlagi lažnih asignacijskih pogodb, denar namesto na tekoči račun obsojenca, kjer bi bil predmet izvršbe v korist DURS oziroma pravilno FURS, nakazali na račun obsojenke.
Kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov.
ZKP člen 201, 201/1, 524, 524/3, 525, 525/1, 529.a, 529.a/1.
ekstradicijski pripor - pogoji za odreditev pripora - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - obstoj utemeljenega suma - opis kaznivega dejanja
V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor.
Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - postopek poravnavanja - zavrženje kazenske ovadbe - določen rok za izpolnitev obveznosti - oportunitetno načelo - načelo ne bis in idem
Sklenjen in izpolnjen sporazum po 161. a členu ZKP ima procesne učinke ne bis in idem, saj po zakonu pomeni okoliščino, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Državni tožilec mora po prejemu obvestila o izponjenem sporazumu kazensko ovadbo zavreči.
ZKP člen 39, 39/1-5, 39/1-6, 371, 371/1-2, 371/2, 506, 506/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom v nepristranskost sodnikov - postopek za preklic pogojne obsodbe - izločitev sodnika - vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja
Sodišče pri odločanju o kazenski odgovornosti obtoženca in izbiri ter odmeri kazenske sankcije ugotavlja in presoja druga pravno relevantna dejstva kot pri postopku preklica pogojne obsodbe. Tako ne gre za odločanje o istih vprašanjih oziroma za vsebinsko odločanje o isti zadevi. V postopku o preklicu pogojne obsodbe se v ničemer ponovno ne odloča o obtožbi in o kaznovanju obsojenca in se ne ugotavlja pravilnosti dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Zato tudi kršitev v tej zvezi v pritožbenem postopku preklica pogojne obsodbe ni dovoljeno uveljavljati.
Samo okoliščina, da je v postopku preklica pogojne obsodbe odločal isti sodnik, kot je izrekel pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, sama po sebi, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost odločanja v postopku preklica pogojne obsodbe, ne predstavlja v zahtevi uveljavljanih kršitev.
ZKP člen 265, 265/2-1, 311, 311/3, 371, 371/1-3, 442, 442/1.
pravica do obrambe - procesna sposobnost - presoja izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača - materialna izčrpanost pravnih sredstev - sojenje v nenavzočnosti
Ustavno sodišče je razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženi sodeluje v kazenskem postopku. To je tudi nujni pogoj, da lahko obdolženec v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, ko sodišče pri presoji dveh izvedenskih mnenj sledi samo enemu od njiju, kadar zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Še toliko bolj velja to v primeru, ko sta izvedenski mnenji skladni. Samo v primeru, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z odreditvijo tretjega izvedenca.
Pogoju, da je bila obsojenka že zaslišana, je bilo zadoščeno že s tem, da ji je bila dana realna možnost, da se lahko zagovarja, pa se je, klub izrecnemu opozorilu sodišča, da bo štelo, da se zagovarja z molkom, odločila, da zagovora ne bo podala. Na tej podlagi se izkaže, da je zgrešeno tudi vložnikovo stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po preteku trimesečnega roka vsakič znova zaslišati obsojenko. Ta je bila namreč na vse glavne obravnave pravilno vabljena, pa se jih ni udeležila, sodišče ji je omogočilo sodelovanje v postopku, stvar njene odločitve pa je bila, da je ubrala drugo pot. Če bi obveljala vložnikova razlaga, bi to pomenilo, da bi lahko obdolženec, ki bi se iz pragmatičnih razlogov zatekel v absentizem in se izogibal pristopu na glavno obravnavo, v primerih, ko je med obravnavo preteklo več kot tri mesece, s svojo nenavzočnostjo praktično blokiral potek kazenskega postopka.
kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - napotitev oškodovanca na pravdo - obvezne sestavine sodbe - načelo subsidiarnosti - načelo oficialnosti
Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).
Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.
Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.
pravilna uporaba materialnega prava - pravna kvalifikacija - globa za prekršek - dejansko opravljanje dejavnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00038496
URS člen 25, 29, 29-2.. ZP-1 člen 90, 90/4, 171.. ZOdv člen 2.a, 34.c, 34.d.
pravica do zagovornika - pravica do svobodne izbire zagovornika - tuj odvetnik - zastopanje po tuji odvetniški družbi - dovoljenost pravnih sredstev - pravica do pravnega sredstva
Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, sme v skladu z določbo 34.d člena ZOdv v Republiki Sloveniji opravljati odvetniške storitve, ki sodijo v okvir odvetniškega poklica ob pogoju iz drugega odstavka 34.c člena ZOdv, to je, da mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom „odvetnik“. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic.