KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042617
ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/1, 105/2, 355, 355/1, 371, 371/2.. KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1.
adhezijski postopek - premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem - načelo kontradiktornosti
Sodišče je pri presojanju uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v višini 5.067,53 €, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage.
Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 6, 6/2, 9.. Odlok o urejanju javnih parkirišč (2011) člen 2, 6, 9.. ZP-1 člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3/4, 57, 57/3, 136, 136/1-10, 156, 156-3..
zakonitost podzakonskega akta - exceptio illegalis - pristojnost za odločanje o prekrških - postopek o prekršku - parkirnina - nadomestilo parkirnine - okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku
ZP-1 kot temeljni zakon s področja prekrškovnega prava samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam) ne daje pooblastila, da z lastnimi pravili urejajo postopkovna vprašanja, ki so celovito urejena v določbah ZP-1 (45. do 198. člen). Določba četrtega odstavka 3. člena ZP-1 samoupravnim lokalnim skupnostim dopušča le urejanje materialnopravnih vprašanj, ne pa tudi predpisovanje postopka o prekrških in organov, pristojnih za odločanje o prekrških, kar ureja ZP-1 (prvi in drugi odstavek 1. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da drugi odstavek 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL posega na področje procesnega prekrškovnega prava na način, ki ni v skladu z navedenimi določbami ZP-1 (prvim in drugim odstavkom 1. člena ZP-1 ter četrtim odstavkom 3. člena ZP-1).
Glede na to, da je samoupravna lokalna skupnost z obravnavano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL presegla meje zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja, kot jo določa ZP-1, sodišče prve stopnje te podzakonske določbe pri odločanju v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti in nanjo vezati zakonskih posledic v smislu 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 208, 208/2, 208/2, 208/5.
ogrožanje varnosti pri delu - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med ralogi sodbe in listino
Dejanje je kaznivo tudi, če v njem niti ni navedena označba blanketne norme, vendar mora v tem primeru iz opisa dejanja jasno izhajati, kakšna je vsebina te blanketne norme.
Iz sodbe ni razvidno, kakšna je bila organizacija dela v organizacijski enoti, kjer je prišlo do nesreče in kako je bil v to organizacijo umeščen obsojenec, kakšne so bile njegove konkretne delovne zadolžitve kot vodje obrata (od dne 1. 5. 2007 dalje), kakšne zadolžitve je imel v zvezi z odločanjem o vpenjanju in samim vpenjanjem novega ali drugega orodja v določen stroj, kakšne so bile njegove zadolžitve glede stroja ILLIG 7, kakšen je bil načrt delovnega procesa na stroju ILLIG 7 in kako je delo potekalo v konkretnem primeru od odločanja o vpetju spornega orodja v ta stroj dalje. Šele na podlagi teh ugotovitev bi namreč sodišče sploh lahko odločilo o dolžnostih obsojenca in njegovi seznanjenosti z nevarnim načinom dela v konkretnem primeru in s tem o njegovi krivdi.
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila odločitev za uporabo problematičnega orodja v vakumirki ILLIG 7, za katerega se je vedelo, da se celice od njega ne odlepljajo, kar je povezano z nevarnim načinom dela, sprejeta z vednostjo obsojenca, je neobrazložen, saj sodišče odločilnih dejstev za takšen zaključek niti ni ugotavljalo. Takšnemu zaključku pa je neobrazloženo pritrdilo tudi višje sodišče, ki ni pojasnilo, na kakšni podlagi je zaključilo, da je obsojenec glede na položaj obratovodje zagotovo vedel za vpenjanje predmetnega tehnološko nedovršenega orodja v stroj ILLIG 7.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - kaznivo dejanje pranja denarja - druga odločba - odvzem premoženja nezakonitega izvora - upravičeni vlagatelj zahteve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, izdan po 498.a členu ZKP, ni dovoljena, ker lastnik premoženja ni obsojenec. Premoženje nezakonitega izvora je namreč po tem postopku odvzeto lastniku premoženja, zoper katerega se kazenski postopek ni zaključil z obsodilno sodbo. Lastnik premoženja zato nima položaja obsojenca, temveč zgolj položaj lastnika premoženja, ki pa skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja
Preslepitev je v izreku odločbe konkretizirana z navedbo, da se je obsojenec zavedal slabega finančnega stanja, zaradi katerega obveznosti ne bo mogel plačati, tako stanje pa je oškodovani družbi prikril.
KZ-1 člen 183, 183/1, 211, 211/1, 211/3, 213, 213/1, 213/2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje izsiljevanja - razlikovalni element - resna grožnja - pravno varovane dobrine - proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje - spravljanje v obtok
Namen storilca pri goljufiji in izsiljevanju je isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena. Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.
Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdravila na razpolago in mu storilec omogoči, da jih (nekontrolirano) uživa.
Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno.
Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - skupna izvršitev kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - kršitev materialnega prava
Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Obravnavani primer se razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali.
Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno.
Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.
Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je v obravnavani zadevi umanjkala. Te ne more nadomestiti niti navedba sodišča, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. Zakonitost izvajanja teh pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil zoper J. K. v trenutku poziva na izročitev predmetov sum že osredotočen.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj zahteve - okoriščenec - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - nejasnost razlogov sodbe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Sodišče je v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe najprej navedlo, da šteje vse trditve obsojenčeve obrambe, ki izhajajo iz izgubljene listinske dokumentacije, obsojencu v korist. V nadaljevanju razlogov sodbe pa je napravilo sklep, da sta bili menici med drugim ponarejeni tudi zato, ker se na njiju navedena vrednost ne ujema z višino terjatve, ki jo je imela obsojenčeva družba do oškodovanca (čeprav je obsojenčeva obramba ravno na podlagi izgubljene listinske dokumentacije želela dokazati, da je obsojenčeva družba imela terjatev do oškodovanca točno v višini zneska, ki je bil naveden na menicah), in da so bili oškodovančevi podpisi in žigi v izgubljeni dokumentaciji enaki podpisom in žigom na menicah. Na slednje je sklepalo, ker je obsojenec tudi na zaseženi in izgubljeni listinski dokumentaciji imel možnost ponarediti oškodovančeve podpise in žige. Takšni razlogi sodbe so nejasni, predvsem pa v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - nedovoljenost pritožbe - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča
Z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za podaljšanje pripora, da pripor zoper obtoženca odredi, je bilo pravnomočno odločeno o priporu po izreku sodbe. In to ne glede na napačen zapis, da se pripor zoper obtoženca odredi. Za odreditev pripora namreč ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženca s sklepom prvostopenjskega sodišča še ni bil pravnomočno odpravljen.
pritožba zoper sklep o priporu - predkaznovanost - ponovitvena nevarnost
Brezuspešno je pritožbeno poudarjanje izpovedbe oškodovanke in obtoženčeve partnerice, da je obtoženec problematičen zgolj, ko je pod vplivom drog. Ni namreč pritrditi zagovorniku, da je iz razloga, ker v priporu abstinira in je vključen v program zdravljenja, ozdravljen odvisnosti.
prenos stvarne pristojnosti - stvarna pristojnost rednega in specializiranega sodišča - kriteriji za oceno zahtevnosti - prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - lažja izvedba postopka
Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavane zadeve in predlagane dokaze ocenjuje, da stopnja zahtevnosti in sam pomen obravnavane zadeve nista takšna, da bi zahtevala obravnavo na specializiranem oddelku okrožnega sodišča. Vsebina obravnavanih očitkov osumljenim F. K., Z. B. in pravnima osebama B. d. o. o. in A. d. o. o. in izvedba predlaganih dokazov namreč od sodnikov, ki jim bo zadeva dodeljena v obravnavo, ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti in izkušenosti, ki je sicer potrebna za reševanje najzahtevnejših kazenskih zadev, ki so dodeljena v obravnavo specializiranim kazenskim oddelkom določenih okrožnih sodišč.
Vrhovno sodišče pri odločitvi, na katero stvarno pristojno sodišče naj se pristojnost prenese, upošteva okoliščine, ki so relevantne za določitev krajevne pristojnosti sodišča in tiste okoliščine, od katerih je odvisno, kje se bo postopek lažje izvedel.
KZ-1 člen 240, 240/1, 204/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZGD-1 člen 248, 248/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pranje denarja - pridobivanje lastnih delnic - nedovoljena finančna asistenca pri pridobivanju lastnih delnic - enotna finančna operacija - krivda - eventualni naklep
Obsojenčevo poplačevanje kredita, opisano pod točko 1/2 izreka prvostopenjske sodbe, predstavlja sestavni del (realizacijo) nedovoljene finančne asistence pri pridobivanju lastnih delnic, na kateri temelji že očitek kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, zato njegovih ravnanj v tem delu ni mogoče šteti za samostojno kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1.
Kaznivo dejanje pranja denarja je v temeljni obliki mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom.
ZKP člen 427. ZP-1 člen 68, 171. ZPrCP člen 49, 49/1-2, 101, 101/4.
postopek o prekršku - policist - hitrost vožnje - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti - nujna vožnja - nujne operativne naloge policije - prikriti preiskovalni ukrepi - svetlobni in zvočni signali - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - načelo iskanja materialne resnice
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP.
Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP).
Med nujne operativne naloge je vsekakor mogoče šteti tudi izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj, ki se opravljajo na podlagi dovoljenja državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Sodišče bi zato v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1 moralo raziskati kakšna je bila v obravnavanem primeru vsebina nujnih operativnih nalog, na katere se je v zahtevi za sodno varstvo skliceval storilec prekrška.
Dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi presega oceno o obstoju utemeljenega suma in je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi.
ZKP člen 82, 148, 148/6, 272, 272/2.. URS člen 29.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor na predlog za podaljšanje - pravica do kontradiktornosti - pravica do obrambe - utemeljenost suma - nedovoljeni dokazi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca
V konkretnem primeru je 24 urni rok začel teči šele z vročitvijo celotne obtožnice zagovorniku. Sodišče je namreč najprej obdolženčevemu zagovorniku po elektronski pošti posredovalo le dve strani obtožnice, na katerih je vsebovan predlog tožilstva za podaljšanje pripora in pravni pouk, da lahko na predlog tožilstva odgovori v roku 24 ur. Ne glede na prvotno napako sodišča, ko zagovorniku po elektronski pošti ni poslalo celotne obtožnice, pa je bilo v nadaljevanju le temu zagotovljeno, da v 24 urah od prejema celotne obtožbe poda odgovor na predlog tožilstva, ki ga je tudi podal, sodišče pa ga je pri odločanju upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040322
ZKP člen 119, 120, 120/2, 120/4, 123, 194, 371, 371/1-11, 420, 420/1-3, 427.. KZ-1 člen 22.
vročitev sodbe obtožencu - nadomestna vročitev - nezakonita odredba za prisilno privedbo - vpliv na zakonitost sodbe - obrazloženost sodbe - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - silobran - istočasnost napada in obrambe - domneva nedolžnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev zavrnil.
Zaključek sodišča, da je poškodba členka pri oškodovancu nastala zaradi udarca obsojencev, ki sta ga tepla z rokami in brcala, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki takšen način nastanka poškodbe dopušča. Je pa po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, utemeljen očitek vložnika, da je sodišče z obrazložitvijo zaključka, da oškodovanec poškodbe členka ni mogel utrpeti na drug način, ker na parkirišču in na cesti, kjer je pretep potekal, ni bilo robatih predmetov, kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vložnik utemeljeno opozarja, da takšen zaključek sodišča ni logičen in življenjski, saj je povsem možno, da je oškodovanec z roko udaril drugega v komolec, glavo, drugo kost ali trda tla.