postopek s pritožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - drugačna presoja ugotovljenih dejstev
Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi obrazložilo vsa odločilna dejstva. Dodatne ugotovitve višjega sodišča, ki je sicer presojo prvostopenjskega sodišča sprejelo, niso imele vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045622
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 20, 20/2, 54.
priznanje krivde - prostovoljnost priznanja krivde - prikriti preiskovalni ukrepi - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - sostorilstvo - nadaljevano kaznivo dejanje
Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša.
Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.
ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.
Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.
Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - drugačna presoja ugotovljenih dejstev - načelo neposrednosti - pooblastila sodišča druge stopnje - pritožbena obravnava
Obsojenec je bil poznan za krivega, da je (med drugim) z oškodovanko, ki takrat še ni dopolnila 15 let, v celotnem inkriminiranem obdobju imel tudi enkrat na mesec spolni odnos. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, da je bilo teh spolnih odnosov v celotnem inkriminiranem obdobju šest. Do drugačnega dejanskega zaključka pa je prišlo na podlagi posredne kontrole navedb oškodovanke, ki je bila pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, in na podlagi njenega pisanja, ki ni bilo predmet dokazovanja. S tem je prekršilo načelo neposrednosti.
ZKP člen 328.. URS člen 29.. Sodni red člen 77, 77/2.
sedežni red - glavna obravnava - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom
Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.
stroški kazenskega postopka - sklep o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o stroških kazenskega postopka - premoženjskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Prvostopenjsko sodišče bi v obravnavani zadevi moralo presoditi, ali nagrada zagovornika, priglašena za postopek s premoženjskopravnim zahtevkom, pomeni potrebno nagrado z vidika odzivanja obrambe, glede na dinamiko in potek kazenskega postopka.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedane droge - zdravila
Da promet z zdravilom, ki vsebuje prepovedano drogo, ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki
Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - storilec kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja
Obtoženec ima možnost okoliščino, da je sodišče utemeljeni sum oprlo na napačno sestavljeni listini, kot kršitev kazenskega postopka uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sodne odločbe. Čeprav je bilo šele ob zaslišanju priče ugotovljeno, da je tožilstvo sodišču predložilo napačno sestavljeno poročilo, pa takšno dejstvo samo po sebi še ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju ostalih okoliščin, utemeljeno vzbujala dvom v nepristransko sojenje pred tema sodiščema.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 143, 143/2, 143/3.
obstoj prekrška - dolžnost izdaje računa - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prekrškovni organ ter sodišče sta pri razlagi tretjega odstavka 143. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) izhajala iz predpostavke, da je popis začetnih in končnih zalog mogoče zagotoviti le v primeru prodaje blaga, kar pa ne drži. Že na podlagi same jezikovne razlage je namreč mogoče razumeti, da tretji odstavek 143. člena Pravilnika izjem ne omejuje le na dobave blaga.
Glede na takšno razlago je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, da vprašanje, ali predstavlja prodaja preko avtomatov za fotografiranje prodajo blaga ali opravljanje storitev, ni relevantno. Za odločitev v zadevi je bistveno le, da je mogoče obseg poslovanja avtomata za fotografiranje ugotavljati in nadzirati s spremljanjem porabe zalog ter na tak način omogočiti davčni nadzor v smislu tretjega odstavka 143. člena Pravilnika, kar ustreza tudi pogojema, določenima v drugem odstavku 81. člena ZDDV-1.
ZP-1 člen 156, 156-1. ZJN-3 člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/2, 112/2-1.
kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki - opis prekrška - javno naročanje - neresnična izjava - razpisna dokumentacija - izpolnitev obrazca
Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisov prekrškov v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bili predloženi izjavi neresnični. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti za izpolnitev zakonskih znakov storilkam očitanih prekrškov ne zadošča že golo dejstvo izpolnitve in podpisa s strani javnega naročnika v naprej pripravljenega generičnega obrazca, v primerih, ko ponudnik na obrazec zapiše vsebinsko opombo, s katero dodatno obrazloži in pojasni določena dejstva.
V konkretnem primeru je očitno, da so storilke prekrška navedle neustrezno referenco, ki ni ustrezala pogojem, zahtevanim v javnem naročilu, kar je nenazadnje imelo za posledico izločitev iz postopka javnega naročanja.
odreditev pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - očitna pisna pomota - ogrožanje varnosti - varnost ljudi
Rok 48 ur začne teči od trenutka prve privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 20. člena Ustave, ki določa, da je potrebno obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24 urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej, kot 48 urni rok, ki ga določa ZKP, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava.
Obdolžencu je bil pripor sicer odrejen pravočasno, saj mu je bil odrejen znotraj roka 48 ur od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno vročen obrazloženi pisni sklep o priporu. Tako ravnanje sodišča je imelo za posledico kršitev 20. člena Ustave in tretjega odstavka 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Iz celotne vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora je jasno razvidno, da gre za pisno obrazložitev na naroku 5. 3. 2021 ustno razglašenega sklepa o odreditvi pripora, z napačno navedbo datuma 7. 3. 2021.
Ustavno sodišče je že v svoji odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 zavzelo stališče, da se »varnost ljudi« ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč je treba 20. člen Ustave razumeti kot ustavno normo, ki zagotavlja spoštovanje pravice drugih do varnosti, ki jo zagotavlja 34. člen Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
URS člen 23, 23/1, 29. ZKP člen 426, 426/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kršitev pravice do poštenega sojenja
Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče.
V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.
Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZPPre člen 13, 13/4, 19, 19/2.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - odredba sodišča - pravnomočno končan kazenski postopek
V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.
Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZDR-1 člen 44, 217, 217/1-25, 217/1-27.
blanketna norma - dopolnilna norma - opis kaznivega dejanja - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje
Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo.
Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.