prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - krajevna veljavnost kazenskega zakona
Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil.
Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona.
Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.
Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec. Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).
V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče.
zastaranje kazenskega pregona - enotna kriminalna dejavnost
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja
Obsojenec je s tem, ko je imel posajenih skupaj kar 43 sadik konoplje, to pa je hranil še v hiši v posušeni obliki, presegel tisto količino, ki bi jo bilo še mogoče opredeliti kot dejavnost manjšega pomena in zgolj za lastno uporabo. Izsledki Nacionalnega forenzičnega laboratorija so pokazali, da so vsi analizirani vzorci vsebovali THC, konoplja pa je tudi kot rastlina, torej kot celota uvrščena med prepovedane droge.
Razumna je presoja nižjih sodišč, da 43 sadik konoplje ne pomeni tako majhnega števila, ki bi kazalo, da je šlo za pridelavo prepovedane droge samo za obsojenčevo lastno uporabo, temveč za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge in ustvarjanje presežkov, namenjenih širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju obsojenčevih trditev, da se s pridelavo ukvarja že več let ter glede na način pakiranja prepovedane droge v manjše papirnate vrečke in škatle za čaj, ki jih je obsojenec imel na zalogi v večjih količinah.
Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.
Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00052500
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - premoženjska korist - protipravna premoženjska korist - vodenje gospodarske dejavnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.
Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.
Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.
Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.
ZKP člen 158, 158/1.. ZObr člen 34, 34/1, 34/2, 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1.
specializirana enota vojaške policije (SEVP) - vojaška oseba - predkazenski postopek - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka
Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini.
ZNB člen 39, 39/1-2, 57, 57/1-14.. ZP-1 člen 2.. URS člen 28, 28/1, 32, 35.. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 2, 2/1.
načelo zakonitosti - zaščitna maska - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - splošna svoboda ravnanja
Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge).
Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo.
Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu.
Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih.
V zapovedi nošenja zaščitnih mask je treba prepoznati ukrep, ki ga je treba presojati skozi prizmo drugih ustavno zagotovljenh pravic in svoboščin (sledeč pristopu Ustavnega sodišča v odločbah U-I-234/97-7 in U-I-218/07-8), in pričakovati samostojno pravno podlago za (kaznovalnopravno) omejevanje.
Sistemska razlaga 39. člena ZNB: Takšno jezikovno razlago 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, podpira najprej ožja sistemska razlaga 39. člena ZNB. Ta določba poleg omejitev ali prepovedi gibanja na okuženih ali ogroženih področjih navaja še tri posebna področja posameznikovega ravnanja, v katera sme Vlada Republike Slovenije poseči z namenom preprečevanja širjenja okužb: prehajanje državne meje, zbiranje na javnih mestih in promet z blagom in izdelki. Zakonodajna tehnika sporoča, da je bila ambicija zakonodajalca ta področja urediti izčrpno. Zato navedenih področij ravnanj ljudi, v katera se z vladnimi ukrepi posega, ni mogoče z razlago širiti na druge ukrepe in področja, ki v zakonu nimajo določne pravne podlage.
V okviru načela zakonitosti v kaznovalnem pravu bi takšna razlaga pomenila kršitev zahteve po lex scripta in s tem kršitev prepovedi sklepanja po zakonski analogiji. Še več, izčrpno naštevanje področij, ki so lahko predmet urejanja na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB, prepoveduje - znotraj uporabe 57. člena ZNB - tudi sklepanje po t.i. analogiji intra legem. Kršitev režima nošenja zaščitnih mask se pomensko odločilno razlikuje od kršitev režima prehajanja državnih meja, od kršitev prepovedi oziroma omejitev gibanja ali zbiranja ter od kršitev režima prometa z določenim blagom ali izdelki.
Takšno razlago nadalje podpira širša sistemska razlaga besedila ZNB. Iz njegovega besedila izhaja, da je imel zakonodajalec obvezno uporabo osebnih zaščitnih ukrepov namen urediti le za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in le za osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, ne pa tudi za prebivalstvo na sploh (v okviru 39. člena ZNB ali drugih splošnih ali posebnih ukrepov).
Preizkusiti je treba še, ali je mogoče vsebino, kot sta jo 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, pripisala prekrškovni organ in sodišče, prepoznati z logično razlago določbe. Preizkusiti je treba, ali je mogoče zapoved nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih razumeti kot pravilo, ki - po argumentu od večjega k manjšemu (a maiori ad minus) - pravzaprav pomeni le milejši ukrep (v razmerju do prepovedi oziroma omejevanja gibanja).
Upoštevajoč vsebinsko različnost posegov v svobodo gibanja in posegov, ki omejujejo druge, vsebinsko drugačne vidike svobode ravnanja, ter rešitve sistemske razlage ZNB, se je treba takšnemu pristopu odreči že na podlagi načela zakonitosti v kaznovalnem pravu.
prekluzija - instrukcijska maksima - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva in novi dokazi - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica obrambe
Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče, kljub prekluziji, opredeliti do novih navedb iz zahteve za sodno varstvo.
URS člen 22, 29.. ZP-1 člen 57, 57/1, 57/2, 65, 65/9.. ZPDZC-1 člen 3, 3-6, 21, 21/6.
pravica do izjave - ustna obravnava - pravica do obrambe - načelo materialne resnice - delo na črno - razbremenitev odgovornosti
Ker se storilec o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo, v njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek, bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe, sodišče pa bi skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave.
ZP-1 člen 42, 42/5, 42/6, 136, 136/1, 136/1-6, 169. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
smrt storilca - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - zastaranje - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049952
ZKP člen 420, 420/5.. KZ-1 člen 49.
odmera kazenske sankcije - neizčrpanost pritožbe
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Ravnanja obsojencev po zapadlosti obveznosti in po izpolnitvi obveznosti s strani oškodovanca, lahko predstavljajo preslepitev, če so v neposredni vzročni zvezi z višino nastale škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049603
KZ-1 člen 211.. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/4.. ZKP člen 371, 371/1-3, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - izvršitvena ravnanja - goljufiv namen - osebni stečaj - sodna poravnava - sojenje v nenavzočnosti obtoženca
Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.
pripor - begosumnost - prestajanje zaporne kazni - neogibna potrebnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Okoliščina, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali je z vidika predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti.
pravica do nepristranskega sodnika - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Glede na ustaljena merila presoje zatrjevanih kršitev pravic do nepristranskega sodišča je mogoče ugotoviti le, da vložnika v svojih zahtevah ne zatrjujeta, da bi sodišči v predhodnih ali izpodbijani sodbi, v opisu ali v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev, presegla uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.
V okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjsko sodišče zaradi varstva človekovih pravic prepoznalo položaj, v katerem do sankcij zaradi poteka dvoletnega roka iz 154. člena ZKP ne more priti. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, bi bila nesprejemljiva.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - obsodba v tujini - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence
Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - večja škoda - hujša kršitev pravic drugega - poskus - objektivni pogoj kaznivosti
Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.
Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.