Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
spor o pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.
kršitev kazenskega postopka - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek
V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.
Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.
ZIKS-1 člen 38. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 76, 76/8.
osebni pregled - odredba za osebni pregled - standard obrazloženosti - nezakonit dokaz
Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).
Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.
Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."
Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/5, 42/6, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemio nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.
stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - začetek teka roka
Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
predlog za pregon - individualizacija - vsebina predloga za pregon
Zahteva odpira vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, je zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek.
Obramba si je prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda na jukeboxu ni bila neznatna ali zanemarljiva, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine).
začasni izročitveni pripor - pravica do uporabe svojega jezika - opis dejanja - prevod
Tujcu, ki mu je odvzeta prostost zaradi odreditve pripora, mora biti ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (drugi odstavek 525. člena ZKP) zagotovljena učinkovita možnost izjaviti se o vseh predpostavkah za odreditev pripora. To je mogoče le, če je z relevantnim procesnim gradivom tudi v bistvenem seznanjen, v jeziku, ki ga razume. To jamstvo zagotavlja 8. člen ZKP oziroma širše, v vseh postopkih pred državnimi organi, 62. člen Ustave. Z odreditvijo začasnega pripora v obravnavani zadevi pa obrambi takšna možnost ni bila zagotovljena.
zahteva za varstvo zakonitosti - pravni interes - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - odklonilno ločeno mnenje
Procesna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. Vložnik mora imeti na pravu utemeljen interes za pravno sredstvo, kar pomeni, da pravo ta interes priznava in varuje. Samo dejanski interes, četudi je za vložnika pomemben, ne zadošča. Izkazati je treba, da bi vložnik ob hipotetičnem uspehu s pravnim sredstvom v konkretnem postopku izboljšal svoj pravni položaj.
priznanje krivde - olajševalne okoliščine - posebne olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil - kazenska sankcija
Priznanje krivde je okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - privilegij pridruženja - razveljavitev sodbe
V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti
Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.
Odlok, ki je v neskladju z drugim odstavkom 32. člena Ustave in tretjim odstavkom 42. člena Ustave, ne more biti podlaga za izrek prekrškovne sankcije. Sodišče, ki je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih, bi moralo zato v izpodbijanem sklepu odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da bi odklonilo uporabo relevantnega Odloka v konkretni zadevi z uporabo instituta exceptio illegalis.
Ratione temporis so učinki ugotovitvene ustavne odločbe enaki razveljavitvenim, zato dejstvo pravnomočnosti prekrškovne odločbe na obveznost sodišča, da pri odločanju upošteva objavljene ustavne odločbe, ne vpliva.
zastaralni rok - tek zastaralnih rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - zavrnilna sodba
Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.