KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066258
URS člen 28, 29. KZ-1 člen 7.
časovna veljavnost - uporaba kazenskega zakona - zavrnitev dokaznega predloga
Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje bodisi ni bilo določeno kot kaznivo ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja.
Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerimi je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.
Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.
Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.
V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.
Obsojencu se v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja).
Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas.
bistvena kršitev določb postopka - odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi - sorazmernost - skrajšani postopek - zasebna tožba
Sodišče lahko pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti odredi tudi v skrajšanem postopku, ki teče na zasebno tožbo.
Dokazni predlog se je po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Prekoračitev roka, v katerem bi moral zunajobravnavni senat odločiti o predlogu za podaljšanje pripora, ni relevantna za presojo zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici.
obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - vojno zločinstvo - poziv na nasilno rušenje državne ureditve - žaljenje organov ljudske oblasti - Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo
V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.
Poskus je pri kaznivemu dejanju izsiljevanja izjave pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo. Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“).
Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika. Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava.
V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel.
Zadošča, da dejanski opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani, zato z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona.
Ker sodišču kot odločilnega dejstva ni treba ugotavljati točne višine prikrajšanja pri izplačilu bruto plače in ostalih prejemkov, ki pripadajo delavcu, teh podatkov tudi ne navaja v obrazložitvi sodbe. Inkriminacija očitanega kaznivega dejanja pa varuje pravico do celotne plače in nadomestila plače.
Med položajema neizplačila plače in nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z vsebinskega pogleda ni relevantne razlike, saj je oba zneska dolžan delavcu izplačati delodajalec, tudi po obdobju tridesetih dni od nastopa bolniškega staleža, ko delodajalec nadomestilo plače preneha izplačevati iz lastnih sredstev in ga v primeru daljše odsotnosti z dela delavca izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja.
Izvedenec je le pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja in sodišče na njegovo izvedensko mnenje ni vezano ter ga kot vsak drug dokaz v okviru dokazne ocene izvede in po načelu proste presoje dokazov oceni ter pri tem tudi presodi, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Kontradiktorna ocena dokazov je vedno pridržana sodišču.
Obsojencu se očita enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v kvalificirani obliki in čeprav posamezna ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri vseh obsojenčevih ravnanjih skupaj le za kvalitativno povečanje znotraj istega neprava in življenjsko gledano za del enotne kriminalne dejavnosti in eno kaznivo dejanje, kot takšno pa ga je treba presojati tudi glede zastaranja kazenskega pregona, ki teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - druga odločba
Pogoj za preizkus zahteve za varstvo zakonitosti glede druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP je ustrezna obrazložitev pomembnosti odločitve Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko pravne prakse.
izraba položaja - opustitev dolžnosti - storilec kaznivega dejanja - predsednik nadzornega sveta - delictum proprium - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic
Za izrabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu 244. člena KZ je ključno, da ravnanje storilca izvira iz gospodarske družbe, v kateri naj bi ta izrabil svoj položaj. V konkretni zadevi pa obsojenec inkriminiranega ravnanja, kot je opisano v izreku sodbe, ni storil pri razpolaganju s premoženjem družbe A. d.d., do katerega bi bil kot predsednik nadzornega sveta v tej družbi upravičen, temveč ga je storil kot direktor in edini družbenik družbe B. d.o.o. Vložnik zato utemeljeno trdi, da obsojenec, glede na opis dejanja, ni izrabil svojega položaja v družbi A. d.d., kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje.
Funkcija predsednika nadzornega sveta v družbi A. d.d., ki jo je obsojeni A. A. zasedal v času storitve očitanih izvršitvenih ravnanj, v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantna pri presoji oblike njegove udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe položaja soobsojenke B.B., saj mu ta lastnost (ali pravilneje: funkcija) ni omogočila izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja v smislu, ki je za storilstvo zahtevana pri t.i. pravih delicta propria. Obsojenčevo izvršitveno ravnanje bi bilo zato mogoče presojati kvečjemu po merilih udeležbe v ožjem smislu, saj lahko posameznik, ki ne deluje v vlogi ali funkciji, ki jo kazenski zakon zahteva za storilca kaznivega dejanja, pri tovrstnih kaznivih dejanjih odgovarja samo kot pomagač ali napeljevalec.
Jezikovna razlaga prvega odstavka 240. člena KZ-1/08 pokaže, da so lahko storilci tega kaznivega dejanja vsi, ki zlorabijo svoj položaj ali zaupanje pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ne glede na njihov formalni status v gospodarski družbi.
prilastitev - razpolaganje s stvarjo - kaznivo dejanje zatajitve
Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo. Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065205
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 258.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje ponarejanja listin - časovna opredelitev kaznivega dejanja - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - izvedenstvo - strokovno mnenje - predlog za postavitev izvedenca - primernost dokaza - ugotavljanje prištevnosti
V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena, po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064799
KZ-1 člen 34, 34/1, 35, 116, 116/1, 116/1-1. ZKP člen 41, 42, 371, 371/1, 371/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje umora - poskus kaznivega dejanja - vzročna zveza - neprimeren poskus - domneva nedolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do obrambe
Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.
Tako vložnik kot višje sodišče izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.