KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068640
ZKP člen 366, 366/1. KZ-1 člen 49, 49/2.
smrt bližnjega - odmera kazni - pravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dopolnitev pritožbe
Smrt bližnje in/ali bližnjih sorodstveno povezanih oseb z obdolžencem med kazenskim postopkom je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina, ki po vrsti in teži ustreza ostalim okoliščinam iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Razen tega je bila vest o smrti obsojenčeve soproge in hčerke zatrjevana v času, ko se je obsojenec, ki je prvostopenjsko sodbo prejel, še smel pritožiti, in jo je bilo potem šteti kot dovoljeno dopolnitev vložnikove pritožbe.
ustavitev postopka o prekršku - razlogi za ustavitev postopka o prekršku
Sodišče ustavi postopek o prekršku po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ko po izvedenem dokaznem postopku ni prepričano, da je obdolženec storil prekršek, opisan v obdolžilnem predlogu.
Gre za dokazanost prekrška in ne za njegovo zakonsko določenost, ki bi zahtevala ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, namesto pravilno ustavitve po 5. točki prvega odstavka tega člena.
umor na grozovit način - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.
Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".
Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.
Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb".
Nateg mišičja vratu in udarnina levega ledvenega predela, ki sta nastali kot posledica obsojenčeve brce oškodovanca, skupaj dosegata raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe namreč opis poškodbe v kazenskopravnem očitku vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico.
Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00067757
KZ-1 člen 20, 20/2, 38, 74, 75, 75/5, 175, 175/1, 175/3, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 245/4,. URS člen 29, 29/3. ZKP člen 18, 351, 351/1, 364, 364/7, 395, 395/1, 501.
zloraba prostitucije - izkoriščanje prostitucije - pranje denarja - zakonski znaki - blanketna norma - hudodelska združba - dvojna kaznivost - predhodno kaznivo dejanje - realni stek - navidezni stek - sostorilstvo - pomoč - domnevna nedolžnost - in dubio pro reo - spoznavna stiska - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - hišna preiskava - obrazložitev odredbe - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - beseda strank - dokazni predlog - pravica do obrambe - premoženjska korist - prosti preudarek - izvršitvena ravnanja - dopolnilna norma
Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne.
Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.
Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo.
Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje prostitucije pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb. Pri ekonomskem izkoriščanju je bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, korist in prejemajo denar. O izkoriščanju je mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo bivanjske razmere, v katere je ujeta, ne glede na to, da v prostitucijo ni prisiljena stricto sensu.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Če se storilcu pranja denarja očitajo izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, samostojno določenih v prvem odstavku 245. člena KZ-1 (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Kadar storilec s sprejemom denarja izpolni enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ni bistveno, od koga je gotovino sprejel, zato neskladje v identiteti dajalca gotovine med izrekom in razlogi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pravilo t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1) sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Če je tudi predikatno kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (tretji odstavek 175. člena, četrti odstavek 245. člena KZ-1). Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 za aktivnosti, ki po subjektivni in objektivni plati presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, je vzdržen zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali (tudi) z namenom pranja denarja.
Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi, pri čemer sam neposredno ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj zadošča, da sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih. Kadar razlogi pravnomočne sodbe sporočajo, da je bil prispevek storilca odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, presoje oziroma pravne opredelitve ravnanja v sostorilstvu ni moč izpodbiti s povzemanjem besedila drugega odstavka 38. člena KZ-1, kaj šteje za pomoč pri kaznivem dejanju.
Pravilo in dubio pro reo je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna. Uporabno je zlasti takrat, kadar je v razlogih sodbe prepoznati spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev. Varstvo pravila in dubio pro reo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zagotoviti s presojo, ali sta nižji sodišči sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati, in prepričanjem v krivdo, tj. skozi razloge, ki jih ponuja obsodilna sodba.
Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem procesni udeleženci izražajo stališča o relevantnih vprašanjih in podajajo predloge o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora. V končni besedi sme stranka izraziti potrebo po izvedbi dodatnih dokazov (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar mora jasno, izrecno in nedvoumno utemeljiti, izvedbo katerih dokazov ter iz katerih razlogov predlaga. Če dokaznih predlogov ne substancira, s čimer ostane kvečjemu na ravni dokazne pobude, od sodišča ne more zahtevati decidirane opredelitve glede »zavrnitve dokaznih predlogov«.
Če se obramba (vsaj) ne pridruži dokaznemu predlogu druge stranke, zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zgolj skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP).
Kolikor sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar morajo za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne gre za kršitev jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med to kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.
Kadar so premoženjska vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna in stroški neločljivo povezani izključno z izvajanjem kriminalne dejavnosti, storilec na njihovo »odštevanje« ne more računati in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena.
V primerih kriminalne dejavnosti konspirativne narave v organizirani hudodelski združbi je praviloma težko ali celo nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član združbe, pri čemer pa je izkustveno in razumno dopustno sklepati, da so korist pridobili vsi člani, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pri določitvi višine koristi se je sodišče tehtno oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vlog posameznih protagonistov.
Razumnost trajanja (in podaljšanja) pripora Vrhovno sodišče presoja celovito, ob upoštevanju dejavnikov, ki so se oblikovali v (ustavno)sodni presoji.
Obdolženčevo prikrajšanje zaradi pripora je treba vrednotiti v luči prizadevanj za varstvo kazenskopravnih dobrin, ki naj bi jih obdolženec oškodoval, prizadevanj za varstvo oškodovankinega položaja v preiskavi in kasnejšem postopku ter varstva obdolženčevega lastnega položaja in s tem poštenosti postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00067858
ZKLD člen 2, 3-3.
opis kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Da v takšnem opisu kaznivega dejanja manjka omenjeni namen iz 2. člena ZKLD je očitno in je zahtevi že glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP slediti. Še zlasti po ugotovitvi, da je konkretni opis v prvostopenjski sodbi tudi sicer nedoločen, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče povezati niti s katerimkoli drugim splošnim kaznivim dejanjem, denimo zoper življenje in telo, kot je bilo opredeljeno v paragrafu 167 v zvezi s paragrafom 34 Kazenskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št.74/1929) v zvezi z Odlokom o odpravi in neveljavnosti vseh pravnih predpisov, izdanih po okupatorju in njihovih pomočnikih v času okupacije; o veljavnosti odločb, ki so bile v tem času sprejete; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v času sovražnikove okupacije (Uradni list Demokratične Federativne Jugoslavije, št. 4/1945) in ne le s kaznivim dejanjem, uperjenim v naštete posamezne objekte ter na koncu še v posebej izbrani objekt kazenskopravnega varstva in ki je lahko bilo ravno zato storjeno zgolj z določenim namenom.
odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - kršitev pravice do izjave
V primerih, ko sodišče odvzame predmet osebi, ki ni storilec prekrška, mora še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati še z vidika lastnika predmeta. Gre namreč za poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, zato mora sodišče opraviti tehtanje med posegom v lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.
Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval milejše ukrepe.
Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Najpomembnejša posledica visečnosti pravde oziroma litispendence je torej, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Na obstoj litispendece pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da je dolžno po uradni dolžnosti s poizvedbami preverjati, ali med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari. Če pa iz podatkov spisa, ali iz lastnega vedenja, ve za obstoj takšne pravde, ali če glede na podatke spisa, ali navedbe strank, sumi, da o isti stvari med istima strankama že teče prej začeta pravda, lahko sodišče po uradni dolžnosti (torej tudi brez predloga stranke) upošteva obstoj litispendence oziroma po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za ugotovitev, ali gre za tak primer.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da med obdolžencem in oškodovancem teče pravdni postopek o škodi, ki je nastala z obdolženčevim protipravnim ravnanjem, ki se je začel, preden je oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, bo moralo sodišče oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.
Gre za specifično zadevo, v kateri je bil obtoženec (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime že sama po sebi praviloma veljajo za zahtevnejša. To velja še zlasti v primeru, kadar mora sodišče tehtati med kolizijo različnih ustavnih pravic, na primer časti oškodovanca na eni in svobode izražanja obtoženca na drugi strani.
Za sodnike, ki se ukvarjajo z drugimi pravnimi področji (za katere na načelni ravni sicer ni ovire, da bi sodili v kazenskih postopkih), bi obravnavanje in sojenje v tako zapleteni in specifični zadevi, ki med drugim zahteva dobro poznavanje sodne prakse najvišjih sodišč (Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) terjalo nesorazmerno pripravo.
Za presojo odločilnosti prispevka je pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta. Iz okoliščin konkretnega primera in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.
Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra za njeno gojenje.
Eurojust - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
Prvostopenjsko sodišče ima možnost, da se zaradi pospešitve pridobivanja podatkov v okviru pravosodnega sodelovanja obrne na Evropsko pravosodno mrežo ali na slovensko predstavništvo pri Eurojustu, kot to določata 91. in 94. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije.
Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066808
ZKP člen 35, 35/1. KZ-1 člen 173, 173/3.
prenos krajevne pristojnosti - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki naj bi ga obtoženec storil zoper svojo vnukinjo, predstavlja posebej občutljivo kazensko zadevo, ki zajema specifično kazenskopravno materijo in zato zahteva posebej izkušen pristop sodnika, ki dela na kazenskem področju. Poleg tega je obsojenec v hišnem priporu, kar terja takojšnje postopanje in dobro poznavanje kazenske procesne in materialne zakonodaje. Vse to so okoliščine, ki upravičujejo prenos krajevne pristojnosti.
pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti
Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.
Resna grožnja je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je v vsakem posamičnem primeru potrebno vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče ugotoviti, (i) na katero kazenskopravno dobrino se grožnja nanaša in (ii) ali je grožnja prikazana kot objektivno uresničljiva. Če je obdolženčeva izjava dvoumna in omogoča različne interpretacije, mora opis dejanja vsebovati navedbo nadaljnjih okoliščin, iz katerih izhaja, da gre za resno grožnjo zoper katero izmed taksativno določenih kazenskopravnih dobrin.
Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče pri presoji objektivne resnosti grožnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana, ter odnos med A. A. in oškodovancem. Vrhovno sodišče tem navedbam ni moglo slediti, saj z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku sodbe.