KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069015
KZ-1 člen 91, 91/3. ZKP člen 249, 249/4.
sodni izvedenec - zaprisega izvedenca - ekonomičnost postopka - zadržanje zastaranja - bolezen - opravičena odsotnost z naroka - zdravniško potrdilo - postavitev strokovnjaka za izvedenca
Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje.
Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.
mladoletnik - privilegirana priča - privilegirana mladoletna priča - dokazni predlog
Določba tretjega odstavka 65. člena ZKP se nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja.
Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP, ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo.
obrazloženost sodne odločbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga
premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem
Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je sodišče imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.
Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga poleg višine povzročene škode upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati.
Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi.
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - registracijsko potrdilo prosilca za azil
Vložniki ne morejo uspeti s trditvami, da so imeli tujci registracijska potrdila hrvaške policije, na podlagi katerih naj bi se lahko do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito neovirano gibali tudi po Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, (i) da je pravica do prostega gibanja na ozemlju EU vezana na državljanstvo EU po določbah ustanovnih pogodb ali na skupni vizum po določbah Zakonika o schengenskih mejah in ne more izhajati iz zakonodaje posamezne države članice, ter (ii) da tudi določbi 33. in 34. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, na kateri se sklicuje vložnik, tujcem ne dajeta podlage za neovirano gibanje po ozemlju Evropske unije. Ravno nasprotno, v 8. točki prvega odstavka 52. člena navedenega zakona je izrecno določeno, da mora prosilec za mednarodno zaščito v času trajanja postopka odobritve mednarodne zaščite ostati na področju Republike Hrvaške.
Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.
delo na črno - elektronsko vročanje prek portala eDavki - vročanje - postopek pred prekrškovnim organom
FURS kot davčni organ je v obravnavani zadevi postopek vodil na podlagi ZPDZC-1, ki določa postopek nadzora zaposlovanja na črno, ne vsebuje pa določb glede vročanja. Zato bi moral v hitrem postopku glede vročanja dokumentov uporabiti 58. člen ZP-1, torej smiselno ZUP, ne pa določb glede vročanja ZDavP-2, ker v obravnavani zadevi ni šlo za davčni postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069022
KZ-1 člen 108, 108/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - odreditev pripora - terorizem - grožnja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 358, 358-4.
dejanje majhnega pomena - poškodovanje tuje stvari - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti - sprememba izpodbijane sodbe - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - osebne okoliščine - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Predpisani kaznovalni okvir za presojo majhnega pomena dejanja ni nujno odločilen. Vrhovno sodišče je institut dejanja majhnega pomena že uporabilo tudi v primerih kaznivih dejanj z višjim predpisanim kaznovalnim okvirjem, če je narava konkretnega kaznivega dejanja kazala na to, da je njegova nevarnost neznatna. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je obdolženec s kaznivim dejanjem povzročil škodo v višini 33,00 EUR, kar po merilu narave dejanja bistveno odstopa navzdol od zamišljene tipičnosti abstraktnega dejanskega stanu po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je presojo sorazmernosti oprlo na ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne bodo nastale nobene posebne negativne posledice obsodbe, razen običajnih posledic obsodbe za kaznivo dejanje. Že takšne (običajne) posledice obsodbe, ki zajemajo negativno družbeno vrednotenje in stigmo, so nesorazmerne, če je pomen kaznivega dejanja v primerjavi s posledicami kazenske obsodbe izrazito majhen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068656
ZKP člen 76, 76/1, 181, 181/1-1.
formalni preizkus zahteve - formalni preizkus vloge - nepopolna vloga - nerazumljiva vloga - ne bis in idem - zavrženje zahteve za preiskavo - formalni preizkus zahteve za preiskavo - opis kaznivega dejanja
Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.
Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati. Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP.
Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068644
ZKP člen 329, 329/4, 364, 364/7. KZ-1 člen 209, 209/1.
dokončano kaznivo dejanje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obrazložitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga
Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi.
Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo.
Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 je lahko le tisti izvedenec v postopku, ki ga za izvedenca določi upravni organ ali sodišče, ne pa tudi izvedenec, ki v postopku nastopa kot strokovni pomočnik stranke.
standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu
Sodna praksa je že oblikovala standarde obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora, po katerih morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.
Ugotovljene pomanjkljivosti v razlogih sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora je, kot utemeljeno opozarja vložnica, v svojem sklepu „dopolnil“ zunajobravnavni senat. To ni pravilno, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti.
Okoliščina, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje storjeno na škodo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani, ki sta v zadevi pristojni presojati dejansko stanje ter odločati o kazenski sankciji oziroma višini kazni in premoženjskopravnih zahtevkih, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti objektivni videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred tema sodiščema.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - načelo ekonomičnosti - zloraba pravic - zavrženje predloga za delegacijo pristojnosti
Predlagatelj v predmetni zadevi iz v bistvenem enakih razlogov vlaga vsakokrat nov predlog za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje predlagatelja je nedopustno, očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka in po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zlorabo pravice do sodnega varstva. V skladu s 15. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Večkratno odločanje o identičnih (že pravnomočno rešenih) procesnih vprašanjih je tako v nasprotju z omenjenim načelom ekonomičnosti postopka.
vožnja brez vozniškega dovoljenja - nekategorizirana cesta
Prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet.
Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče, ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja, nedvomno nevaren.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - pogoji za podaljšanje pripora - trajanje pripora
Pogoji za podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni. Prvič, pripor zoper obdolženca se v času odločanja o predlogu ne izvršuje. In drugič, obdolženec je bil na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v priporu manj kot tri mesece.
Ker se pripor ne izvršuje neprekinjeno, bo treba v nadaljevanju postopka upoštevati dejansko trajanje pripora na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in senata, ki v času preiskave skupaj ne sme preseči treh mesecev.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.
Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.
Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v ultima ratio. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.