kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
ZP-1 člen 3, 156, 156/1. ZCestn člen 50a, 50a/1, 42, 42/1, 42/1-1. URS člen 22.
prekrški - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - zakonski znaki prekrška - odgovornost za prekršek - podzakonski akt - veljavna elektronska vinjeta - namenska razlaga - elektronska vinjeta z napačnim podatkom o registrski številki vozila
Splošni akt o cestninjenju skladno s 3. členom ZP-1 (po argumentu a contrario) posameznega ravnanja ne more določiti kot prekršek, hkrati pa takšen akt nikakor ne more urejati niti odgovornosti zanj.
Namen (ratio) obravnavane določbe 50.a člena ZCestn je zlasti v plačilu ustreznega nadomestila za uporabo cestninskih cest in na drugi strani sankcioniranje tistih posameznikov, ki tega ne storijo. V ta krog pa ni mogoče uvrstiti tistih uporabnikov, ki so plačilo elektronske vinjete dejansko izvedli, vendar je pri tem prišlo do napake v zapisu zahtevanih podatkov (registrske označbe) s strani tretje osebe - prodajalca.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - sklep o preiskavi - začetek kazenskega postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu.
Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.
Šesti odstavek 95. člena ZKP izrecno določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov je s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v koliziji.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika - zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenci za vložitev
Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 49/3, 49/4. URS člen 14, 14/1, 14/2.
odmera kazni - načelo enakosti - splošna pravila za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - krivda
Načelo enakosti je treba upoštevati tudi pri odmeri kazni. To mora sodišče odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
umor - umor na zahrbten način - umor iz koristoljubnosti - koristoljubnost - indična sodba - indici - domneva nedolžnosti - zavrnitev dokaznega predloga
Za koristoljubnost je odločilna premoženjska motiviranost dejanja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni odločilna niti višina premoženjske koristi niti obsojenčev morebiten uspeh v zasledovanju koristoljubnega nagiba.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - opravičljiva pravna zmota - sprememba sodne prakse - enotna sodna praksa - ustaljena sodna praksa - enoosebna družba
Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike.
Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
domneva nepristranskosti - dvom v nepristranskost sojenja - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - razlogi za izločitev sodnika - navedba pomembnih okoliščin za presojo - zahteva za izločitev sodnika - konkretiziranost navedb - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do poštenega sojenja - enakopravnost strank v postopku - pravica do zagovornika po lastni izbiri - postavitev zagovornika v interesu pravičnosti - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - obvezna formalna obramba - pravica do učinkovite obrambe - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - iztek roka - trajanje pripora po vložitvi obtožnice
Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.
V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.
V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obličnost predloga za kazenski pregon in ovadbe - pravočasnost predloga za pregon
Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe.
Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovane družbe, na tej podlagi štelo za pravočasnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086246
KZ-1 člen 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba položaja - pomanjkljiva obrazložitev - dokazna ocena - izpovedbe prič - dokazna ocena verodostojnosti prič
Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi.
Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
prekršek - opomin - pravice in obveznosti delodajalca
Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki so jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.