Tožnik, kot solastnik vinograda, ki ga je sam obdeloval, ima pravico zahtevati povrnitev škode, ki so mu jo povzročile toženčeve koze s tem, ko so obžrle trte.
ZOR člen 18, 200, 376, 376/1, 18, 200, 376, 376/1.
zastaranje - začetek teka zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo - končano zdravljenje
Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Zadošča že, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Namreč tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18.čl. ZOR) in trenutka o tem, kdaj je za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.
Glede na to, da se sedaj zemljiškoknjižni podatki vodijo v elektronski obliki, sodišče pa ima do njih neposreden dostop, in je celo sodišče samo te deleže že razbralo iz zemljiškoknjižnih podatkov, je sklep o zavrženju predloga neutemeljen.
V tem postopku ni mogoče priznati strošek za plačilo sodne takse za opravljeno zaznambo sklepa o izvršbi. Gre za strošek, vezan na usodo izvršilnega postopka. Kdo bo v končni fazi trpel ta strošek, je namreč odvisno od utemeljenosti izvršilnega postopka.
Sodišče prve stopnje je vloženo revizijo zavrglo in odločitev oprlo na 3. in 4. odst. 86. člena ZPP/99, pri tem pa je spregledalo določbo 1. odst. 499. člena ZPP/99, ki določa, da če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona, se v postopku (med drugimi) ne uporabljata določbi 3. in 4. odst. 86. člena ZPP. ZPP/99 je pričel veljati 14.7.1999, tožba v tej zadevi pa je bila vložena 29.4.1998, torej pred uveljavitvijo ZPP/99, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb 3. in 4. odst. 86. člena ZPP/99.
Dolžnik v pritožbi le dokazno nepodprto zatrjuje, da naj bi bile take nepremičnine naprodaj najmanj za ceno 1.000 EUR/m2 oziroma da vrednost nepremičnine ne bi mogla znašati manj kot 24.000.000,00 SIT. To svoje zatrjevanje pa ni podprl z dodatno cenitvijo, ampak le z navedbami, za koliko naj bi se nepremičnine prodajale, upoštevajoč pri tem internetne oglase. Taki oglasi pa seveda ne pomenijo tudi dejanske prodajne cene, ki bi jo bilo mogoče na tak način kot to dolžnik želi v predmetni zadevi, upoštevati.
Po 219. čl. ZOR mora tožena stranka, ki je sporne poslovne prostore uporabljala, tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela od te uporabe. Ta korist je enaka višini najemnine, ki bi jo morala tožena stranka plačati, če bi bila sklenjena najemna pogodbe za te poslovne prostore.