Skrb staršev za A. A. je bila slaba - ni bil ustrezno negovan, v avtomobilu ni bil pripet, s seboj sta ga imela ob izvršitvi kaznivega dejanja. Majhen otrok je povsem odvisen od skrbi odraslih zanj in če ta ni ustrezna, je ogrožen. Iz mnenja izvedenke klinične psihologije je razvidno, da ni videti možnosti, da bi lahko starša ponovno prevzela skrb za vzgojo in varstvo A. A. Pritožnica se je po izvedenem nujnem odvzemu A. A. nekaj časa še zanimala zanj in ga obiskovala, vendar vedno manj. Očitno svojega življenja ni uspela toliko urediti, da bi lahko skrbela zanj. Predlaganih programov za izboljšanje starševskih kapacitet se ni udeleževala, vedno manj je sodelovala s CSD, prenehala je hoditi na sodne obravnave. To pomeni, da se v resnici ne zanima več za otroka in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je hudo kršila starševske dolžnosti ter otroka dejansko zapustila, utemeljen.
Pravica do stikov je predvsem pravica otroka, pravica staršev pa le takrat, ko to ne ogroža otrokovih koristi.
Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.
Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.
Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Dobra vera je posameznikovo subjektivno zavedanje o tem, da je lastnik nepremičnin. Ob tem, da je tožnik nepremičnine kupoval postopoma in mu je bilo povsem jasno njihovo lastništvo (če bi bile že njegove, potrebe po nadaljnjem nakupu ne bi bilo), pa je zaključek, da v dobri veri ni mogel biti, materialno pravno pravilen.
Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.
V skladu z načelom enotnosti in celovitosti skupnega premoženja ni odločilno, kateri od zakoncev je prispeval k posamezni stvari oziroma za kakšen konkreten namen so bila porabljena določena sredstva. Bistveni so njuni prispevki k življenjski skupnosti kot celoti.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini (na Hrvaškem). Zato je treba uporabiti predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. Ker je v obravnavani zadevi zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, uporaba Uredbe (EU) številka 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 79. člena ZMZPP in obrazložilo, da bo treba za nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, zapuščinski postopek izvesti tam.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Bistveno je da pravni interes obstoji (tudi) sedaj, v času sprejemanju odločitve o utemeljenosti strankine pravovarstvene zahteve oziroma v času odločanja o pritožbi. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je treba presoditi, ali pritožnica lahko pričakuje korist od vložitve pritožbe, če se ta izkaže za utemeljeno in bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.