Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.

Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.

Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.

Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.

Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.

Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.

Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.

V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.

Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.

Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.

Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.

Izpovedba udeleženke in izvedensko mnenje nudita zadostno oporo za sklepanje, da udeleženka v fazi poslabšanja bolezni, v katerem se nahaja, ne zmore razumeti svojega položaja in potrebe po zdravljenju niti ni sposobna sodelovanja v zdravljenju. Za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočalo sodelovanje, je po strokovni oceni izvedenke potreben čas petih tednov.