Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča o nedopustnosti uporabe 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Pri vprašanju uporabe zakona, ki v času nastanka najemnega razmerja še ni veljal (SZ-1), gre za vprašanje uporabe pravne norme za konkreten dejanski stan, ki je nastal pred njeno uveljavitvijo, vendar še ni bil zaključen: najemna pogodba je bila sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, zatrjevani odpovedni razlog pa je nastopil v času veljavnosti SZ-1. Gre za t. i. nepravo (dejansko) retroaktivnost, ki je podana takrat, kadar je kljub formalni veljavnosti za naprej dejansko prišlo do poslabšanja položaja posameznika. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (načela pravne varnosti in zaupanja v pravo). Neprava retroaktivnost ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga. Za odgovor na vprašanje, ali se občina, upoštevajoč dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, lahko sklicuje na odpovedne razloge po SZ-1, je treba opraviti tehtanje ustavno varovanih dobrin - zaupanja posameznika v trajnost obstoječega razmerja na eni strani in ustavno varovane dobrine, ki jo varuje spremenjena zakonodaja, na drugi strani. Ker gre za pravno vprašanje, je to tehtanje lahko opravilo pritožbeno sodišče.
Občasno pobiranje pošte in hramba stvari v stanovanju ni uporaba stanovanja v smislu 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Glede na vsebino in namen varstva najemnikovega pravnega položaja (tudi njegove pravice do spoštovanja doma), je kot uporabo (službenega) stanovanja šteti zgolj bivanje v njem. Drugačno stališče (stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje) bi bilo pravno nevzdržno, saj bi prekomerno poseglo v upravičenja, ki jih lastnik službenega najemnega stanovanja lahko uresničuje z institutom odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov na strani najemnika.
Slabi, celo nevarni bivalni pogoji, so po presoji pritožbenega sodišča lahko upravičen razlog za neuporabo stanovanja. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora, da se je izselil, ker varna uporaba stanovanja ni bila več mogoča.
Iz razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje, pravni položaj dolžnice kot hipotekarne dolžnice ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da pritožničino lastništvo učinkuje od leta 2006, upnik pa naj bi zoper njo pridobil poplačilno pravico šele v letu 2008 v izvršilnem postopku, in sicer za dolg dolžnice A. A. Določila 170. člena ZIZ ni mogoče razlagati mimo časa dejanskega učinkovanja lastninske pravice. Pritožnica sicer navidezno v svojo škodo uveljavlja, da naj bi lastninsko pravico pridobila kot kupka v izvršilnem postopku leta 2015, vendar bi potemtakem lastninsko pravico v tistem postopku morala pridobiti prosto bremen ter je izbris bremen potemtakem predmet tistega postopka. Razlogi sklepa so tako v nasprotju z odločitvijo.
Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).
Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.
Pravnomočnost se ne nanaša na tisto, kar se je/bo zgodilo kasneje. Z drugimi besedami to pomeni, da se preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ugotavljajo glede na okoliščine v trenutku zaključka zadnjega naroka. Če se te kasneje spremenijo, to samo po sebi še ne vpliva na prisojeno preživnino, so pa spremenjene okoliščine (na eni ali drugi strani) lahko razlog za začetek postopka za spremembo preživnine.
Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka.
Utemeljena je pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper odločitev sodišča o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, četudi ne iz razlogov, ki jih uveljavlja. V skladu z enotno sodno prakso je namreč izpraznitev in izročitev nepremičnine dolžniku mogoče naložiti samo v primeru, če je stečajni dolžnik izključni lastnik te nepremičnine, v drugih primerih pa le, če so tudi ostali solastniki v postopku osebnega stečaja in se nepremičnina prodaja hkrati (VSL sklepi Cst 69/2022, Cst 294/2022, Cst 143/2022). V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnik upravitelju ne more izročiti le 1/2 stvari. Za odločanje o izročitvi druge polovice solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Pravni interes za pritožbo je ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o pritožbi. Ta je podan, če bi se pritožnikov položaj v primeru, če bi se ugotovilo, da je pritožba utemeljena, lahko kakorkoli izboljšal oziroma mu prinesel kakršnokoli konkretno in neposredno pravno korist. Predpostavka pravnega interesa mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku (tudi v trenutku odločanja o pritožbi). V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči.
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.
Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.
Zgolj okoliščina, da je bil v postopku izdan oklic neznanim dedičem, odvetnika ne upravičuje do vpogleda v zapuščinski spis D 37/2025, kot to zmotno meni pritožba. Izdan oklic neznanim dedičem namreč odvetniku ne podeljuje pravnega interesa za vpogled v spis. Zaradi neizkazanosti obstoja posamične zadeve, v kateri odvetnik zastopa stranko, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za pridobitev podatkov o premoženju, ki spada v zapuščino, pravilna.
Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.