postopek osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - nov predlog za odpust obveznosti - spremenjene okoliščine - namen odpusta obveznosti - soglasje ločitvenega upnika - soglasje vseh upnikov
Pritožbena navedba, da upniki soglašajo z odpustom obveznosti stečajnemu dolžniku, je v nasprotju s predlogom upnika Banka X. d. d. za ustavitev postopka odpusta obveznosti in za zavrnitev tega predloga. Sicer pa dolžnik v predlogu ni navedel, kateri so tisti upniki, ki soglašajo s tem, da mu sodišče obveznosti odpusti. K predlogu je sicer predložil kratko izjavo upnika A. d. o. o. z dne 4. 5. 2018, da kot glavni ločitveni upnik soglaša z odpustom obveznosti, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da s predlaganjem konkretnih dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Poleg tega je iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 4. 2015 razvidno, da je do 21. 4. 2015 v stečajnem postopku svoje terjatve prijavilo kar 9 upnikov. Zato izjava enega upnika, tudi če bi bila konkretizirana, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - izrek sklepa
Pritožnica zmotno tolmači določbo prvega odstavka člena 502.e ZKP in napačno zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo v izrek izpodbijanega sklepa vključiti tudi predpisan način ravnanja sodišča po sprejemu odločitve o odpravi začasnega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, torej takšnega novega dokaza, ki je obstajal že v postopku, ki ga želi tožnica obnoviti, pa brez svoje krivde ni zanj vedela oziroma ga ni mogla predložiti. Takšen dokaz zagotovo ni sporni izvid, saj je ta izvid tožnica pridobila po končanem postopku, ki ga želi obnoviti, in še ni obstajal v prejšnjem postopku. Ker ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in torej za obnovitveni razlog, bi toženec z uvodoma citiranim sklepom predlog moral zavreči, ne pa zavrniti, kar pa na samo odločitev ne vpliva.
ZKP člen 285e, 285e/2, 216, 216/1, 217. KZ-1B člen 307, 307/1.
nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - hišna preiskava - pogoji za izvedbo hišne preiskave - najdeni predmeti, ki niso v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - pričakovana zasebnost - samostojna stanovanjska enota - uporabnik prostora - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti
V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala. Četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. V času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. Da prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, policisti na podlagi zatečenega stanja sicer niso mogli sklepati.
nagrada in stroški izvedenca - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - nagrada izvedencu za opravljeno delo - ogled izvedenca - ogled brez navzočnosti strank - navzočnost stranke ob ogledu kraja prometne nesreče z izvedencem - pravica do izjave - dodatni dokazi na zahtevo izvedenca
ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled kraja nezgode, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. To je tudi razumljivo, saj informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka. Dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec s sodelovanjem strank. Šele sodišče bo tisto, ki bo dokaz z izvedencem izvedlo (in strankam ob tem omogočilo uresničitev pravice do izjave) tako, da bo mnenje, ki ga je strankam vročilo, na naroku, na katerega sta obe stranki povabljeni, vpogledalo in izvedenca zaslišalo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017105
OZ člen 239, 243, 352, 352/3.. ZDR člen 156.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni, zato je to predmet zavrnitve.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - izrek sklepa
Pritožnica zmotno tolmači določbo prvega odstavka člena 502.e ZKP in napačno zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo v izrek izpodbijanega sklepa vključiti tudi predpisan način ravnanja sodišča po sprejemu odločitve o odpravi začasnega zavarovanja.
ZDSS-1 v 8. členu določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bila podana pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, v tožbi ni navajala, tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je iz razloga, ker je sedež tožene stranke na naslovu ..., Ljubljana, pristojno za odločanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - asignacija (nakazilo) - pobot (kompenzacija) - vzajemne obveznosti - verižni pobot - odpust obveznosti - prenehanje obveznosti - novacija
Iz naslova samega Dogovora o kompenzaciji bi bilo mogoče sklepati, da se naj bi stranke v njem dogovorile o pobotu. Sam posel so označevale tudi kot kompenzacijski posel. V samem besedilu pa so se stranke označevale kot asignat, asignant in asignatar. Te označbe so značilne za nakazilo, ki je posel povsem druge vrste. Poleg obeh strank je bila v Dogovoru o kompenzaciji udeležena še B. d. o. o., ki sicer ni stranka tega sodnega postopka. Udeležba B. d. o. o. jasno kaže na to, da pri Dogovoru o kompenzaciji ni šlo za pobot. Njegov predmet so lahko namreč le vzajemne obveznosti in je torej mogoč le med dvema strankama. Stranke pa so lahko s takšno označbo opredelile t. i. verižni pobot.
Dogovor med strankami je bil po vsebini t. i. verižni pobot, in ne asignacija. Pritožba ima sicer prav, da stranke Dogovora o kompenzaciji niso pobotale medsebojnih obveznosti. So pa odpustile obveznosti tako, da je del obveznosti zato prenehal. To pa je prav značilno za verižni pobot.
Za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je bil podan iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (neutemeljeno neizvrševanje sklepov organa zavoda), je bistveno le to, da je bilo tožniku s sklepom naloženo določeno ravnanje, ki ga neutemeljeno ni izvršil.
Po presoji sodišča prve stopnje je bilo nesprejemljivo ravnanje tožnika, ki je na ministrstvo spornega dne poslal elektronsko sporočilo s predlogom drugačne ureditve prenehanja mandatov novoimenovanih predstojnikov, kot je bilo to določeno v osnutku predloga statuta, sprejetega na seji Sveta en dan prej. Ker je bil tožnik na tej seji prisoten in je bil zato v času posredovanja spornega sporočila dobro seznanjen z razlogi proti predlagani ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj nekorektno, da je ministrstvu samovoljno predlagal spremembo akta, h kateremu je prejšnji dan podal soglasje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s sprejetim sklepom Sveta, ki je v skladu s 13. členom Statuta pristojen za sprejetje spremembe statuta, in da je zato podan razrešitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.
V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen, zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju, ter vsebino, določeno s pogodbo. Pogodbeni stranki sta pri urejanju medsebojnih razmerij prosti (3. člen OZ). Zaradi načela pogodbene svobode strank in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb imata pogodbeni stranki možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno, že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. V 3. členu pogodbe o izobraževanju pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če delavec po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Za presojo pogodbe o izobraževanju se torej uporabljajo tako ZDR kot tudi OZ, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki. Temeljna obveza tožeče stranke je bila, da bo tožencu omogočila izobraževanje in plačala šolnino, toženec pa se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in v roku določenem v pogodbi in da bo predložil potrdilo o uspešnem zaključku študija.
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 8, 47.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tudi če se tožnikova pričakovanja glede položaja pri toženi stranki niso uresničila, čeprav je sodeloval pri njenem ustanavljanju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v primeru, če so bile pomembne naloge zaupane drugim delavcem, to sodi v okvir svobode poslovnih odločitev tožene stranke in organizacije dela, njenih odločitev o postavljanju vodilnih delavcev ter delitev pristojnosti ni mogoče opredeliti za nezakonitega ali nedopustnega. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil povsem izključen iz delovnega okolja oziroma degradiran v smislu, da bi to predstavljalo trpinčenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013401
OZ člen 435, 442, 442/2, 442/3. ZPP člen 236, 458, 458/1, 495, 495/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - kupoprodajna pogodba - trditvena podlaga strank - gospodarska prodajna pogodba - nedoločena kupnina - običajna kupnina - primerna kupnina - sklepčnost tožbe - substanciranje dokazov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Glede na to, da sodišče ni sledilo trditvam tožnice, da je bila cena dogovorjena, se je pravilno oprlo na določbo 442. člena OZ, ki se nanaša na primere, ko kupnina v gospodarski pogodbi ni določena (dogovorjena).
Ker je bila vloga v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje vložnico skladno s 104. členom ZPP pozvalo, naj jo v določenem roku ustrezno popravi oziroma dopolni, tako da jo prevede v slovenski jezik, podpiše in sodišču predloži v dveh izvodih. Ker vložnica ni ravnala v skladu s sklepom o popravi oziroma dopolnitvi vloge, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po 5. odstavku 108. člena ZPP in vlogo zavrglo.
ZST-1 člen 3, 11, 11/5, 12a, 12a/5, 12a/6, 12b, 12b/2. ZPP člen 7.
predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - nedovoljene pritožbene novote - bilanca stanja - odlog plačila sodne takse
Stranka, ki uveljavlja oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, mora sodišču predložiti vse relevantne podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov in so nujni za pravilno in popolno ugotovitev njenega materialnega položaja (šesti odstavek 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1). Okoliščina, da letno poročilo tožeče stranke za leto 2017 še ni bilo javno objavljeno na spletnem portalu AJPES, ne opravičuje tožeče stranke, da aktualnih podatkov ni navedla sama. Tožeča stranka v času vložitve predloga za taksno oprostitev res ni razpolagala z bilanco stanja za preteklo leto, a sama v predlogu tudi ni ponudila nobenih konkretnih (številčnih) podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o bistvenem poslabšanju njenega poslovanja in ogrozitvi dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - slabo finančno stanje
Ker lahko sodišče oprosti plačila sodne takse pravno osebo le nad zneskom 44,00 EUR, je tožeča stranka dolžna plačati takso v višini 33,00 EUR, ne glede na njeno zatrjevano slabo finančno stanje. Zato je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 243, 352, 352/3.. ZDR člen 156, 184, 206.. ZDR-1 člen 202.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zastaranje
Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.
Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 24. 3. 2011, tožbo pa je vložil 16. 3. 2016.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.