CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013148
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1. OZ člen 9, 51, 80, 125, 435.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje dokazne ocene - nedovoljen pritožbeni razlog - protispisnost - relativna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, pač pa je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo. Navedeno ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva. S temi očitki tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s temi dokazi, kar je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.
ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu in podobno) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
ZKP člen 371, 371/2, 506, 506/3, 506/4. URS člen 22.
postopek za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - razpis seje - pravica do izjave obdolženca - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje ni odločalo po predpisanem postopku iz 506. člena Zakona o kazenskem postopku, kar pomeni kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Obsojencu tudi ni omogočilo, da se izjasni do zbranih dokazov v zvezi z odločitvijo o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
sodni izvedenec - nagrada in stroški za izvedensko delo - ustno zaslišanje izvedenca - prenehanje statusa sodnega izvedenca med sodnim postopkom - izvedenec zaslišan kot priča
Po določbi drugega odstavka 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela, torej ni nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Tudi takrat, kadar naloge ni opravil tisti sodni izvedenec, ki je bil imenovan na podlagi 86. člena Zakona o sodiščih, se pri odmeri nagrade uporabi določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
pritožba - obvezne sestavine pritožbe - podpis pritožbe - podpis pritožnika - podpis pooblaščenca - odvetnik kot pooblaščenec - dopis - nepodpisana pritožba - nepopolna pritožba - zavrženje pritožbe - postopek s pritožbo - skladnost zakona z ustavo - odločba Ustavnega sodišča - opozorilo stranki v pravnem pouku
Pooblaščenka tožene stranke je pritožbo oddala na svojem dopisnem papirju, na katerem se nahaja navedba pooblaščenkinega imena in njeni kontaktni podatki, v spisu pa je tudi pooblastilo stranke pooblaščenki, ki je podpisano, tako s strani stranke kot odvetnice.
Podpis pritožnika se mora, ne glede na to, ali gre za stranko, ki se zastopa sama, ali za njenega pooblaščenca, nahajati na pritožbi.
ZUP člen 7, 7/1.. ZUPJS člen 10, 29.. ZZZDR-UPB1 člen 123.. ZSVarPre člen 26, 26/4, 26/5, 26/6, 50.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek
Čeprav tožnik v vlogi za uveljavitev pravic iz javnih sredste kot družinskega člana ni navedel invalidnega sina, rojenega 29. 6. 1989, torej ob vložitvi zahteve ne le polnoletnega, temveč celo starejšega od 26 let, v predsodnem postopku ni bilo nobene potrebe, še manj dolžnosti organa za opozorilo, naj sina navede kot družinskega člana. Tudi če bi ga navedel, ga namreč glede na dopolnjeno starost 26 let, tožnik ni dolžan preživljati in se ga zato po 10. členu ZUPJS ne more šteti za družinskega člana. Pomeni, da v predsodnem upravnem postopku tožnikov sin pravilno in zakonito ni bil upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč sta bila pravilno upoštevana le tožnik in zunajzakonska partnerka.
Tudi če se zunajzakonska partnerka, sicer invalid III. kategorije in vpisana v evidenco brezposelnih oseb, zaradi dejanske nezmožnosti za delo, ne bi štela kot aktivna oseba, to na določitev skupnega seštevka ponderjev za denarno socialno pomoč ne bi vplivalo, saj bi ponder tudi v tem primeru znašal 1,57 (1 za tožnika, ki bi se kot vložnik štel za prvo odraslo osebo, in 0,57 za partnerko kot drugo odraslo osebo), kot je bil določen v predsodnem upravnem postopku. Pri določitvi ponderjev za varstveni dodatek pa bi to lahko šlo celo tožniku v škodo, saj se mu ponder 1,57, če zunajzakoska partnerka ne bi imela statusa aktivne osebe, ne bi mogel povečati za 0,34.
Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje zavarovanca, da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Takšno stališče Ustavnega sodišča RS glede prispevkov ne izključuje (pravnega) varstva delavca v zasebnem interesu, ki ima zahtevek za izpolnitev pravice, tj. pravovarstveni zahtevek iz delovnega razmerja.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017780
ZPP člen 333. ZASP člen 5. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119, 119/1, 119/1-a.
izbris znamke iz registra - začasna odredba za prepoved uporabe znaka - avtorsko delo - pomanjkanje individualnosti - pomanjkanje izvirnosti - grafična podoba - slaba vera - dokazna ocena - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - očitek protispisnosti - rok za pritožbo - prekluziven rok
Slaba vera predstavlja subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja, preverja pa se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika ''splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja''. Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja znamko za označevanje enakega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga.
Očitana protispisnost ni podana, ker so razlogi v izpodbijanih točkah povsem jasni in so notranje skladni. Med povzetimi izjavami in bistvom izpovedanega ni razhajanj po smislu, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu in v zvezi s tem ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno je poudariti, da ta postopkovna kršitev ni podana, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen), saj gre v tem primeru lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa višje sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče, saj gre v tem primeru za dokazno oceno, ne pa protispisnost.
kaznivo dejanje obrekovanja - identično dejansko stanje - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - obseg nepremoženjske škode - denarna odškodnina za duševne bolečine - pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda
Pravdno, civilno sodišče je vezano na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Neutemeljena je zato navedba, da bi morala tožnica (posebej) dokazati, da ji je toženec škodo povzročil namenoma, z zaničevalnim namenom.
Ni šlo za bagatelno škodo. Tožnico so besede prizadele, po dogodku je bila odmaknjena, žalostna, nerazpoložena, približno mesec je jemala tablete za pomiritev (spanje), ostali družinski člani so jo spraševali, kaj je temu vzrok, kar je prav tako povzročilo dodatne duševne bolečine, ko je opisano situacijo pojasnjevala otrokoma, možu pa zatrjevala in pojasnjevala, da izrečene besede, pri katerih je bil prisoten, ne držijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013847
ZNPosr člen 18, 25. OZ člen 73.
nepremičninsko posredovanje - pogodba o nepremičninskem posredovanju - posredniška pogodba - dolžnost obveščanja - plačilo za posredovanje - plačilo provizije - kršitev pogodbe - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - odstop od pogodbe - pooblastilo za sklepanje pogodb - odobritev zastopanega
Ker je tožeča stranka dokazala, da je spravila toženca v stik s kupcem stanovanja, ta pa je nato sam sklenil kupoprodajno pogodbo s kupcem, tožeče stranke pa ni obvestil o tem, mora plačati dogovorjeno provizijo (18. in 25. člen ZNPosr).
gospodarske javne službe - odgovornost koncedenta za ravnanje koncesionarja - padec na poledeneli poti
V primeru, ko je urejanje in čiščenje javnih površin dano v koncesijo, je občina kot koncedent v skladu s 53. členom ZGJS odgovorna subsidiarno za škodo, ki jo pri izvajanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za čiščenje določene javne površine.
ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s trpinčenjem. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v času od leta 2010 do 2015 trpinčila tožnico s tem, ko jo je leta preselila na odmaknjeno lokacijo, jo odmaknila od dnevnega dogajanja na sedežu uprave tožene stranke, jo izključila iz delovnih procesov, ki jih je pred tem vodila, ji preprečila dostop do informacij, neformalnega strokovnega izobraževanja, ji onemogočila strokovno opravljanje dela v pravni službi, nanjo kričala, jo arbitrarno ocenjevala, ji podala neutemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo, zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letih 2010 in 2014 ter ji z večkratnimi zahtevami po upokojitvi dala vedeti, da kot starejša delavka ni zaželena. Na podlagi vseh navedenih ravnanj, vključno z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v novembru 2014, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka izvajala trpinčenje nad tožnico.
Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe.
Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.
ZSSloV člen 2, 53.. ZDR-1 člen 148, 156, 156/1, 179.. ZObr člen 97b, 97f, 97f/2.. ZJU člen 140.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - nadurno delo - misija
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24 urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po naravi pogodbena obveznost. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 105a, 105a/1, 212.
olajšave pri plačilu sodnih taks - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - smiselna uporaba določb ZPP - trditveno in dokazno breme - predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks - ogrožanje dejavnosti - odlog plačila sodne takse - unovčenje premoženja - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - nedovoljene pritožbene novote - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo - pravica do pravnega sredstva
Stranka, ki želi olajšavo pri plačilu sodne takse, nosi trditveno in dokazno breme, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato mora stranka, v kolikor razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja stranke, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.
Stranko je mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja teh pogojev na stranki oziroma predlagatelju, če pa ta trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja teh pogojev ne zadosti, zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja in kršitve pravice do pravnega sredstva.
ZFPPIPP člen 407, 407/1, 408, 408/1, 409, 409/1, 410, 410/1.
postopek osebnega stečaja - sklep o odpustu obveznosti - izrek sklepa - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - nedovoljena pritožba - pojasnjevalna dolžnost sodišča - laična pritožba - pravni interes za pritožbo
Pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper izrek in obrazložitev pisnega sklepa, če v izreku sklepa ni vsebovana nobena odločitev sodišča. Brez ugotovitve premoženja, ki še spada v stečajno maso, in ki bo predmet razdelitve po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, zapis v izreku sklepa, da se terjatve upnikov lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v skladu s 410. členom ZFPPIPP, ne predstavlja odločitve sodišča. Zato dolžnica z navedbami v pritožbi, kaj po njenem stališču ne spada v stečajno maso, ne more pri pritožbenem sodišču doseči odločitve o obsegu stečajne mase iz katere bodo lahko upniki poplačani po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti.
Iz navedb dolžnice v ugovoru je razbrati, da je dolžnica nezadovoljna z informacijami, ki jih ima o poteku postopka, iz odgovora upraviteljice pa, da dolžnica ne pozna instituta odpusta obveznosti. V takem primeru mora sodišče laični dolžnici posvetiti posebno pozornost pojasnjevanja, saj ima v postopku, v katerem sodišče odloča o unovčenju premoženja dolžnice in o razdelitvi stečajne mase upnikom dolžnice, dolžnica pravico vedeti, kaj še spada v stečajno maso po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in v kakšni višini so upnikom stečajne dolžnice (glede na poplačilo njihovih terjatev iz unovčenega premoženja stečajne dolžnice) odpuščene obveznosti, oziroma za koliko upraviteljica predvideva, da bodo še poplačane terjatve upnikov iz premoženja stečajne dolžnice, ki do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti spada v stečajno maso, a še ni bilo unovčeno, če za tako premoženje stečajna upraviteljica ve. Navedene informacije bo morala upraviteljica navesti v rednem poročilu, zaenkrat pa jih še ni. Zato na podlagi podatkov v spisu pritožbeno sodišče dolžnici ne more podati odgovorov na vsa njena vprašanja, dolžno pa ji jih bo glede na vsebino ugovora podati sodišče prve stopnje na podlagi poročila stečajne upraviteljice.
izpolnitev obveznosti - komu se izpolnjuje - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - sodba presenečenja - opredelitev sodišča do vseh tožbenih trditev
Bistvo tega spora ni uporaba 271. člena OZ, kot napačno meni pritožba, ampak gre za to, da tožena stranka ni pravilno izpolnila svoje obveznosti (280. člen OZ), zato je svojemu sopogodbeniku še naprej ostala zavezana za izpolnitev v vtoževani višini. V pogodbi med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo tožena plačila izvajala neposredno podizvajalcem, če bodo za to izpolnjeni pogoji. V takem primeru preneha obveznost tožene stranke do tožeče (prvi odstavek 280. člena OZ v delu, v katerem določa, da je upravičenec do izpolnitve tudi tretji, če tako določa zakon ali pogodba). Eden od teh pogojev je tudi, da bo podizvajalec predložil s strani izvajalca potrjen račun (da je terjatev podizvajalca do izvajalca pripoznana). Takega računa pa v predmetni zadevi ni bilo.
omejitev teka obresti - ne ultra alterum tantrum - načelo formalne legalitete - časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za omejitev teka zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, saj je v izvršilnem naslovu določno naložena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 dalje, torej je izrecno naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi po 1. 1. 2002.
Pritožbi ni mogoče odreči pravilnosti tudi, ko opozarja na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bila podlaga za presojo sodišča prve stopnje o obdolženčevi zmožnosti plačila preživnine za oba otroka v času, ko je prejemal dohodke.