DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080746
ZObr člen 97e. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - plačilo razlike v plači - vojaško urjenje
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
poslovni razlog - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - trpinčenje - dejanski razlog za odpoved
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081328
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 154, 155, 360, 360/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje
Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081284
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - prikrajšanje pri plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
misija - delovni čas - neizrabljen tedenski počitek - dnevni počitek - trditvena podlaga - vojak - prikrajšanje pri plači
Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje, dousposabljanje) ter nasprotovala trditvam tožnika, da so delovne zadolžitve trajale do 21.30 ali celo 24.00.
Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka tožniku na misiji v Maliju utemeljeno verjelo v bistvenem skladnim izpovedim tožnika in priče A. A., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta do septembra 2017; toženka pa tudi sicer ni konkretno nasprotovala tožnikovim natančnim evidencam o tem, kako so potekali dnevi po posameznih tipih in katerim tipom je ustrezal posamezni delovni dan na misiji, kar je ustrezno upoštevano v izpodbijani sodbi. Ker toženka ni podala ustreznih trditev o trajanju efektivnega dela tožnika po posameznih tipih dni niti za to ni predlagala dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, za koliko ur dodatnega dela na dan oziroma na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je tožniku priznalo plačilo. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sta tožnikova izpoved in preglednica, ki jo je predložil, brez dokazne moči; tudi navedena dokaza je skladno s pravilom o prosti dokazni oceni sodišče prve stopnje moralo oceniti sama zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedjo A. A.), kar je tudi storilo. Na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene ne vpliva toženkino sklicevanje na poročilo o izvedeni analizi delovanja z dne 1. 12. 2017. Ne glede na to, da iz navedenega poročila ne izhaja, da bi imel tožnik v zvezi z misijo kakšne pripombe (tj. glede zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka), to na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dodatnih ur opravljanja dela ne vpliva, še posebej glede na izpoved tožnikovega nadrejenega na misiji A. A., da zaradi narave dela na misiji tedenskih počitkov ni bilo in da evidence ne odražajo dejanskega stanja ter v zvezi z nalogami inštruktorjev na misiji. Zavrniti je treba toženkino pritožbeno navedbo, da tožnik ni dokazal, po čigavem ukazu je delal. Tožnik in priči B. B. ter A. A. so enako izpovedovali, da so bili slovenski pripadniki podrejeni poveljujočim vodjem timov iz drugih držav in so morali upoštevati njihove časovnice ter opraviti z njihove strani odrejene naloge.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 355, 355/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilo o spremembi naslova - bolniški stalež - zapustitev kraja bivanja - odobritev osebnega zdravnika
Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081129
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaška operacija - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.
ZZVZZ člen 82. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 353.
imenovani zdravnik - odločba imenovanega zdravnika - pritožba - zamuda roka za pritožbo - zavrženje pritožbe kot prepozne - zdravstvena komisija - škoda - protipravno ravnanje
Sodišče je v 5. in 6. točki obrazložitve s prikazom časovne dinamike razumljivo pojasnilo, zakaj je bila odločba imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 pravilno vročena s fikcijo vročitve dne 20. 10. 2023.3 Upoštevajoč specialno ureditev iz 82. člena ZZVZZ, bi moral tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 v petih delovnih dneh od vročitve vložiti pritožbo, to je najkasneje do 26. 10. 2023. Tožnik pa je pritožbo vložil šele 2. 11. 2023, zaradi česar je zdravstvena komisija utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo.
Nenazadnje je sodišče pravilno presojalo zatrjevan obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti za izplačilo 2.188,58 EUR nastale škode. Ta je po tožnikovem zatrjevanju nastala zaradi nedopustnega ravnanja organov toženca.6 V 7. do 9. točki se je sodišče argumentirano opredelilo do trditve o toženčevih napakah v postopku odločanja. Predmet zatrjevane odškodninske odgovornosti ni strokovno medicinsko vprašanje, temveč je bilo potrebno ugotoviti, ali so organi toženca odločali skladno z določili ZUP in ZZVZZ.
Ker tožnik ni dokazal obstoja protipravnega ravnanja, ki je ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, se z vprašanjem ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni potrebno ukvarjati.
URS člen 2, 15, 50, 51, 51/2. ZZVZZ člen 25, 78. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 158, 254. ZPP člen 353. ZZDej člen 3.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč
Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).
ZUTD-E člen 53, 54, 54/1. ZUTD člen 8a, 8a/2, 58. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 355, 371,. URS člen 23, 25.
aktivno iskanje zaposlitve - opravičljiv razlog - opustitev obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen opravljati tečaj in izpit iz slovenskega jezika in s tem v zvezi ali obstajajo razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve po drugem odstavku 8.a člena ZUTD. Po stališču sodišča prve stopnje omenjeno naj ne bi bilo relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodba torej glede navedenega vprašanja ne vsebuje razlogov. Zaradi navedenega je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo z izvedbo dokazov razčistilo, ali so v relevantnem obdobju obstajali opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni predložil dokazila o znanju slovenskega jezika. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni vseh dokazov, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.
ZPP člen 275, 339, 339/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 58, 63. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35.
socialni spor - zavrženje tožbe - prepozna tožba - seznanitev - fikcija vročitve - dejansko prebivališče - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela
V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka.
Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D. ter šele od 7. 11. 2022 dalje ponovno naslov na A. cesta 37/A, zato je neutemeljen tožnikov očitek, da toženec ni vročal na pravilen naslov. Dokazni postopek sodišča je potrdil, da sta bili dokončni odločbi pravilno vročeni s fikcijo. Fikcija nastopi le v primeru, da je bila vročitev opravljena na naslovu tožnikovega dejanskega prebivališča.
Tožnik ni dokazal trditev, da mu je bilo odrejeno delo čiščenja soli na višini. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku na dan škodnega dogodka ni bilo odrejeno delo na vrhu predelne stene, ki pregrajuje deponijo soli. Nadrejeni mu ni naročil, naj se povzpne na predelno steno. To ni bilo potrebno, saj se ploskev na vrhu predelne stene, ki ločuje deponijo, soli očisti tako, da se porine z zidu z metlo ali lopato s tal oziroma se v vsakem primeru spere dol z vodo iz hidranta, torej brez vzpenjanja na zid. Pri čiščenju boksa se nihče od zaposlenih pred škodnim dogodkom ni vzpenjal na zid.
Pritožbeno sodišče glede na navedene ugotovitve soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je škoda nastala izključno zaradi nerazumnega dejanja tožnika. Druga toženka je po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ tako dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Tožnik je izvršil navodilo, da počisti deponijo soli na samovoljen način. S plezanjem na predelno steno, ki ni namenjena hoji, je sam ustvaril nevaren položaj. Ker mu ni bilo odrejeno delo na višini, pravno relevantni vzrok za nastanek škode leži v dejanju tožnika. Zato ji ni mogoče očitati krivdne ali objektivne odgovornosti.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
stroški postopka - socialni spor - pripravljalna vloga - potrebnost
V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem ocene sodišča prve stopnje, da tri sporne vloge niso bile potrebne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. Obrazložena pripravljalna vloga v smislu tar. št. 19/1, 19/2 in 19/3 OT mora vsebovati obširnejše navajanje dejstev ali pravnih naziranj oziroma komentiranje izvedenih dokazov, pri čemer je pomembna tako količina navedb kot vsebina, tehtnost in relevantnost. V vlogi z dne 13. 5. 2024 je tožnica prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2024 glede kriterija izpolnjevanja posebne nege hčerke tožnice. Izkazovala je posebno nego, ki jo potrebuje hči tožnice in jo uvršča v skupino otrok, ki imajo težko obliko atopijskega dermatitisa, ki ob poslabšanju kožne simptomatike potrebujejo hospitalizacijo. S tem je dokazovala zdravstveno stanje, ki je v tem socialnem sporu podlaga za priznanje same pravice. Tudi v vlogi z dne 8. 12. 2023 se sklicuje na izvide in mnenje zdravstvenega doma A. z dne 20. 6. 2016, s čimer tožnica izkazuje zdravstveno stanje hčere. Poudariti je, da je pri obeh vlogah šlo za vlogi, ki sta bili podani na začetku v dveh različnih socialnih sporih, ki sta se vodila pod številko VII Ps 337/2024 in VII Ps 519/2023, dokler ju sodišče ni v nadaljnjem postopku 21. 5. 2024 združilo v skupno obravnavo. Vlogi, ki po vsebini delujeta za zelo podobni, sta bili v tisti fazi socialnega spora, ko jih sodišče še ni združilo v skupno obravnavo, potrebni.