ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - navidezni odpovedni razlog
Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 25, 26. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neuspešno poskusno delo - komisija - ocena - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.
Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje
Kot izhaja iz sodne prakse, gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.
ZPP člen 151, 151/1, 155, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-15. ZDSS člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 24. ZUP člen 118. ZSPJS člen 3a.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek - nedenarni zahtevki - zahteva za odpravo kršitve - glavni zahtevek - odpoved pravici
Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.
Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.
Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).
ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu - potrebni stroški za odvetnika - denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 4, 20. ZDCOPMD člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-2, 3/2, 5. ZDR-1 člen 2, 2/2, 154, 154/4, 200, 200/4. ZPP člen 180, 243, 180/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/1.
nadure - mobilni delavec - delovni čas - odmor med delovnim časom - čas razpoložljivosti - nočno delo - odvetniški stroški
Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.
S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 OT. Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.
ZZVZZ člen 44a. URS člen 22. ZPP člen 244, 244/4, 247, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1.
zdravljenje v tujini - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izvedenec - izvedenski organ - pošteno sojenje - enakost orožij med strankama - enako varstvo pravic
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je za izdelavo izvedenskega mnenja postavilo izvedenski organ katerega član je bil izvedenec, ki je že sodeloval pri izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe v upravnem postopku, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na podlagi te ustavne določbe mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V postopku pred sodiščem mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka (t. i. enakost orožij). Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 poudarilo, da se mora postopek pred sodiščem voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. To velja tudi za vodenje dokaznega postopka. Ta mora biti voden tako, da nobena stranka nima prednosti pred drugo. Le tako je lahko zagotovljena enakopravnost strank.
Pojem izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na okoliščine konkretnega primera zapolnjuje sodna praksa. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. V tem primeru je treba odgovoriti na vprašanje, ali do operativnega posega v okviru javne zdravstvene mreže pri pokojni tožnici ni prišlo zaradi razlogov na strani pokojne tožnice ali toženca.
Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.
denarna socialna pomoč - vrednost stanovanja - lastništvo nepremičnine - nepremičnina, vpisana v zemljiški knjigi - kataster
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno kot pravno upoštevno premoženje tožnice nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, vpisana pa je v kataster nepremičnin. Glavnina pritožbenih očitkov se nanaša na upoštevanje nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Neutemeljena mora ostati pritožbena trditev, da tožnica ni lastnica teh nepremičnin, ker kot taka ni zavedena v zemljiški knjigi in ker je pri določenih nepremičninah navedena kot solastnica ter da navedene vrednosti nepremičnin presegajo realno vrednost, posledično zaradi česar jih toženec ne bi smel šteti kot upoštevno premoženje. Sodišče je v 9. in 10. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo, katere nepremičnine se vpisujejo v zemljiško knjigo skladno z 11. členom ZZK-1 in kaj dokazujejo podatki iz GURS.
Sodišče je v 11. točki argumentirano pojasnilo, da iz izpiska zemljiške knjige izhaja, da je tožnica lastnica parcele št. ... k.o. ... B., na kateri stojijo stavbe št. ..., ... in ... Iz katastra nepremičnin, ki ga vodi GURS, pa je razvidno, da je tožnica lastnica navedenih stavb. Toženec je v premoženje tožnice pravilno upošteval stavbe, ki so vpisane v evidenco GURS. V 13. točki je pravilno izpostavljeno, da se pravna podlaga za upoštevanje podatkov iz zbirk podatkov, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije po uradni dolžnosti, nahaja v določbi 51. člena ZUPJS.
ZPP člen 214, 214/1, 227, 227/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-24,. ZDR-1 člen 6, 6/1, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - subjektivni rok - nesubstanciran dokazni predlog - goljufija - rok za podajo izredne odpovedi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Navedba tožnika, da toženka odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretizirala v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nerelevantna, zato sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno posebej odgovarjati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Glede obličnosti je določeno le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tej zahtevi, ki velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je podana v obliki sklepa, toženka zadostila. Sklep o izredni odpovedi je vsebinsko preizkusilo kot celoto in zato tudi navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa o izredni odpovedi utemeljeno štelo kot nebistvene.
Tožnik je trdil, da je ravnal skladno s internimi navodili, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 23. 8. 2021 plačilnega naloga in gotovine ni predal vodji izmene, s čimer je opustil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kršitve pa so imele težje posledice za toženko, saj je bila izgubljena gotovina v višini 150,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun RS, kar prestavlja težjo disciplinsko kršitev na podlagi 4. in 11. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDSS-1 člen 43. ZDR-1 člen 84, 84/1.
začasna odredba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.
stroški postopka - datum nastanka upravičenih stroškov - odvetnik - zavezanec za plačilo DDV
Tožničina pooblaščenka je stroške ob končanju glavne obravnave pravočasno priglasila. Ker pooblaščenka še ni bila davčna zavezanka, je stroške pravilno priglasila brez DDV. Kljub temu pa mora ostati neuspešno njeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo na priznane stroške naknadno priznati še 22 % DDV, ker je po zaključku postopka, vendar pred izdajo sklepa o stroških, postala zavezanka za DDV.
Za priznanje stroškov je relevanten datum oprave storitve, kar je v tem primeru datum končanja glavne obravnave. Skladno z ZDDV-1M mora davčni zavezanec za vsako storitev izdati račun. Obveznost obračuna DDV nastane, ko so storitve opravljene. V predmetni zadevi pa gre za dejansko stanje, ko pooblaščenka na datum opravljene storitve še ni bila davčna zavezanka in je obveznost odvesti davek na dodano vrednost ni zavezovala. Ključno ob tem je, da bi morala sodišče pooblaščenka še pred izdajo sklepa o stroških obvestiti o spremembi statusa in predložiti dokaz, česar ni storila.
BBHZD člen 8. ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. ZDR-1 člen 56, 77, 81, 119. ZZSDT člen 12, 12/6.
zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nesklepčnost tožbe - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost - tujec - delovno dovoljenje
Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen.
Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno dovoljenje, ne izhaja pa, da tožnik kljub temu, po tem datumu nima zakonske podlage za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s 6. odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) je namreč tujec lahko še naprej zaposlen ali opravlja dela tudi v času, ko v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer pod pogoji in v obsegu, kot mu je bilo to dovoljeno s predhodnim enotnim dovoljenjem.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1. ZSPJS člen 17a, 22a, 22a/1. ZObr člen 100a, 100a/8, 100b, 100b/5.
Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o Službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate (prvi odstavek 22.a člena ZSPJS). Postopek ugotavljanja doseganja kriterijev za določitev dela plače za redno delovno uspešnost se za vse javne uslužbence, med katere spadajo tudi pripadniki Slovenske vojske, izvede mesečno, trimesečno ali dvakrat letno (prvi odstavek 30. člena KPJS).
Tožnik je ne glede na svoj status sindikalnega zaupnika upravičen do ocene redne delovne uspešnosti na podlagi določb ZSPJS in KPJS. Njegove pravice ne izključuje argument toženke, ki ga je napačno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da vodja organizacijske enote, v katero je bil tožnik formalno razporejen, ni mogel vrednotiti njegovega dela, ker v tem času ni opravljal nalog skladno s sistemizacijo njegovega delovnega mesta. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal sindikalno delo kot redno delo v polnem delovnem času. S sindikalnim delom je tožnik opravljal svoje redne delovne naloge, zato je toženka ne glede na organizacijsko hierarhijo dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in na podlagi te ocene njegove delovne rezultate tudi ustrezno nagraditi.
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.