ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
Odvetniška tarifa (2015) točka 43, 43-3. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1. ZPP člen 365, 365-3.
stroški postopka - pripravljalna vloga - dopis
Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na vrednotenje vloge z dne 1. 9. 2023 (pravilno: 28. 8. 2023). Navedeno vlogo je sodišče obravnavalo kot šesto pripravljalno vlogo ter jo ovrednotilo po 2. točki tar. št. 16 OT, torej da gre za obrazloženo vlogo med postopkom, za katero tožniku pripada 225 točk. Po pregledu navedene vloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik odgovoril na vlogo toženca z dne 26. 6. 2023. Pooblaščenka pa je zgolj priložila vlogo tožnika kot odgovor na vlogo toženca ter predlagala, da se celotna vsebina vloge v izogib nepotrebnemu ponavljanju šteje za navedbe tožnika. Priloženi sta bili tudi dve dokazni listini. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za obrazloženo vlogo v smislu 2. točke tar. št. 16 OT. Pooblaščenka tožnika je sodišču dostavila pripombe, ki jih je pripravil tožnik, skupaj z dvema dokazoma. Pooblaščenka ni sama pripravila pripomb, temveč je to storil tožnik sam. Pripomb, ki jih je podal tožnik sam, nikakor ni mogoče šteti za storitev odvetnika v smislu 1. odstavka 2. člena OT. V tem primeru gre za obrazložen dopis za katerega tožniku skladno s 3. točko 43. člena OT, pripada 50 točk.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
ZUTD člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2. ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1,. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
prenos plačnih razredov napredovanj - tarifni razredi - pridobitev višje stopnje strokovne izobrazbe - pogoj ustrezne izobrazbe
Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep VDSS opr. št. Psp 81/2024 z dne 21. 5. 2024, saj je pritožba kot pravno sredstvo dovoljena le zoper sodbo, ki je izdana na prvi stopnji. Tudi 25. člen Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik ponovno v pritožbi, zagotavlja pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva le v dvostopenjskem sojenju. Tožnik je realiziral možnost pritožbe zoper sodbo, izdano 11. 10. 2023 realiziral, zaradi česar ne gre za kršitev 25. člena Ustave RS.
Sodišče je v 4. točki ugotovilo, da pritožbe tožnika ni mogoče šteti kot izrednega pravnega sredstva, ker jo je vložil sam, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 2/2, 2/2-b, 2/2-b-i. ZPIZ-2 člen 7-18, 30, 144. ZZVZZ člen 50. ZUTD člen 135. ZDR-1 člen 6, 126, 126/2, 137. ZSDP-1 člen 10. ZVarD člen 1. URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-12. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 154, 154/2, 155, 158, 158/1, 188, 325, 325/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 358, 358-5,. ZDavP-2 člen 96.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminacija - bolniška odsotnost delavca - sodba SEU - božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi - plača - pokojninska osnova - obračun in plačilo prispevkov
Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi - kar je v tem členu izrecno zapisano - ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino (torej ne samo ne glede na narodnost, raso, spol,...).
Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.
URS člen 32, 35, 74. ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZDD-1 člen 27, 31.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - nespoštovanje navodil zdravnika - zasebni detektiv - svoboda gibanja - pravica do zasebnosti
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.
ZDR-1 člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja - varstvo in zdravje pri delu - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 154, 165, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo - kršitev delovnih obveznosti - zaščitna oprema
Tožnik je bil s toženko v delovnem razmerju na delovnem mestu kontrolor kanalizacijskih sistemov v sektorju kanalizacija, služba odvajanja komunalnih padavinskih voda. Nesporno med strankama je, da je delo opravljal tako v pisarni kot tudi na terenu. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je toženka kot njegov delodajalec odpovedala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izhaja, da je toženka kot delodajalec spoštovala zakonske določbe in tožniku zagotovila ustrezno zaščitno opremo, ki je predpisana za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, in sicer dvodelna varovalna oprema EN13688, ki je navadna dvodelna obleka brez odsevnikov, ob tej pa je bil dolžan uporabljati opozorilni telovnik EN 20471 - oblačilo z visoko vidljivostjo, ki ima odsevnike. Oprema je skladna s Pravilnikom o delovnih oblekah in osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (priloga B2). Tako je tožnik moral uporabljati navedeno kombinacijo delovnih oblačil, ki jo je dejansko prejel. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe, da je namesto modrih uporabljal zelene varovalne hlače z odsevniki. Na podlagi skrbne dokazne ocene je ugotovilo, da tožnik modrih hlač ni hotel nositi, saj so po njegovi izpovedi imele preplitke žepe. Prav tako pa tudi zelenih hlač ni uporabljal, saj njegov nadrejeni tega ni opazil od januarja 2023 dalje. Zaradi tega njegovega ravnanja so bili njegovi sodelavci predvsem pa njegov spremljevalni delavec nezadovoljni, saj so razmišljali, da ima tožnik privilegije. Vodja pravno kadrovske službe in tožnikov sodelavec (sindikalni predstavnik) sta potrdila, da tožnik zelenih hlač ni nosil najmanj od januarja 2023, modrih pa sploh ni nosil. Delavci so bili zaradi tožnikovega ravnanja nezadovoljni in so od sindikata zahtevali ustrezno ukrepanje, saj tožniku za razliko od njih ni bilo potrebno nositi zaščitnih hlač.
Tožnik je že dne 23. 3. 2023 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bila dne 12. 10. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik tudi po prejetem opozorilu s kršitvami svojih delovnih obveznosti nadaljeval. Tako je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v postopku dokazala obstoj očitane kršitve in utemeljenost odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku istega člena, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2024 oblikoval tožbeni zahtevek tako, da ga je razdelal po posameznih dejavnostih, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Tako je zahteval tudi plačilo za opravljene ure pripravljenosti odrejene v zvezi s stražo v mesecu maju 2017 v znesku 166,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka tako postavljenemu zahtevku za mesec maj 2017 ni ugovarjala v smislu, da tožnik takrat ni bil v pripravljenosti zaradi straže, pač pa zaradi usposabljanja in vaj, kot to zatrjuje v pritožbi. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj tega ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tabelo - izračun tožbenega zahtevka za tožnika, ki naj bi potrjevala njene pritožbene navedbe, saj se ta v spisu ne nahaja. V spisu se nahaja toženkin seznam opravljenih ur v pripravljenosti za tožnika (priloga B6), ki pa meseca maja 2017 sploh ne zajema.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080110
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
ZDSS-1 člen 61. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/2, 184, 184/3, 213, 213/2, 245, 245/3, 286, 286/3, 353.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - polovični delovni čas - izvedenski organ - III. kategorija invalidnosti
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.
Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.