Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.