ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1. KPJS člen 40, 40/1, 40/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8. ZJU člen 16, 16/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dodatek za izmensko delo - izmensko delo - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - višina dodatka - policist - razlaga kolektivne pogodbe
Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080110
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES
Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku - navodila delodajalca
Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/3, 165, 165/1, 254, 292, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353. ZPIZ-2 člen 41, 42. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 11, 11/3. ZPIZ-1 člen 145.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - sodni izvedenec - seznam telesnih okvar
Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1.
diskriminacija - odškodnina - poseg v osebnostno pravico - osebna integriteta - pravica do osebnega dostojanstva
V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081218
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/, 46/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353,.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.