ZPP člen 350, 350/2, 353. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - seznam telesnih okvar - dopolnjena pokojninska doba
Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno obrazložili. Sodišče je v tem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški zdravljenja v tujini - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz dejanskega stanja, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženec 16. 5. 2024 odstopil tožbo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2024. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 27. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2023 in uveljavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče v 4. točki pravilno ugotovi, da je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe 30. 3. 2024. Tožnik je vlogo, naslovljeno kot "Komentar na odločbo z dne 27. 2. 2024" v nasprotju s pravilnim pravnim poukom vložil pri tožencu 19. 4. 2024, sodišče pa jo je prejelo 20. 5. 2024.
V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka in jo je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot pravilno prepozno zavrglo. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in bi zaradi tega moralo pritožbeno sodišče sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - visoko šolstvo - dokazno breme - odločba Ustavnega sodišča - odločba Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
ZSVarPre člen 21, 212/1, 21/2, 21/3, 26. ZDSS-1 člen 63, 82, 82/1. ZPP člen 154, 350, 350/2, 353.
denarna socialna pomoč - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. ZPP člen 70, 70-6, 154, 154/1, 165, 165/1, 247, 247/1, 287, 287/2, 353.
invalidnost - zaključek zdravljenja - spremembe v zdravstvenem stanju - izločitev izvedenca medicinske stroke
Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.
Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
ZUP člen 146. ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - odpis dolga - premoženjsko stanje - socialna ogroženost - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44. ZUP člen 146. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - socialne razmere - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odpis dolga - delni odpis dolga
Kar ZUPJS ne ureja vračila štipendij, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 morajo biti izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.
Prepričljiv je zaključek sodišča v 8. točki obrazložitve, da je odpis državne štipendije v primeru prenehanja štipendijskega razmerja zaradi neuspešnega zaključka šolanja po specialni določbi ZŠtip-1 možen pod milejšimi pogoji, kot jih za odpis državne štipendije zaradi neupravičenega priznanja štipendije predpisuje ZUPJS.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati. Z delovnim razmerjem pri prvi toženki je bilo prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena.
Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.
Odvetniška tarifa (2015) člen 6. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 15-3a. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 365, 365-2, 365-3. ZOdvT člen 19.
stroški postopka - procesno dejanje - pripravljalni narok - glavna obravnava - vsebina vloge - pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - urnina
Tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji za navedene vloge sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po obeh podlagah, saj se je vsebina teh vlog nanašala na oba zahtevka.
Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2021, kar je skupaj trajalo od 11.45 do 13.10. Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za pristop na pripravljalni in prvi narok dne 10. 11. 2021 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 600 odvetniških točk (3.a točka tar. št. 15 OT). Sodišča obvezna razlaga vrednotenja pripravljalnega naroka, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.
URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54. ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/1, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - prosta presoja dokazov - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - neizvedba predlaganega dokaza
Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - rok za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče 26. 3. 2024 prejelo vlogo vložnice, ki nosi datum 22. 3. 2024. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 7/2024 z dne 8. 4. 2024 je vložnico pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki. Obenem jo je poučilo o možnosti pridobitve Bpp. Po ugotovitvi, da vložnica v zahtevanem roku ni dopolnila vloge, ter da je organ za Brezplačno pravno pomoč vložničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel, je sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo dne 19. 9. 2024 zavrglo. Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, zato so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče v primeru, da vložnica vloge v postavljenem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, vlogo zavrže.
ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/4, 90, 92, 95, 95/1, 95/1-1. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 2, 273, 339, 339/2, 339/2-15, 353.
državna štipendija - mirovanje štipendijskega razmerja - ponoven vpis v isti letnik - podaljšanje - štipendijsko razmerje - sodni spor
Skladno z 92. členom ZŠtip-1 mora štipendist, če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Štipendist je upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendij, če v vsakem naslednjem šolskem ali študijskem letu izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu in če je uspešno zaključil letnik, za katerega je prejemal štipendijo ter se vpisal v višji letnik, kar določa 90. člen, razen če so podani zakonsko določeni opravičljivi razlogi, zaradi katerih štipendist letnika ni uspešno zaključil. V prvem odstavku 95. člena je ZŠtip-1 uredil mirovanje. Zakonodajalec je prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa opredelil v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, pri čemer je v četrtem odstavku izvzel primer, ko štipendist letnika, ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov.
Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve je podaljšanje štipendijskega razmerja zaradi opravičljivih razlogov, po izrecni določbi drugega odstavka 87. člena ZŠtip-1 dopustno le enkrat na posamezni ravni izobraževanja. Če štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje. Pa vendar gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje. Tožniku je bilo štipendijsko razmerje na isti (visokošolski) ravni izobraževanja zaradi opravičljivih razlogov v študijskem letu 2018/2019, že podaljšano, zato štipendijskega razmerja na isti ravni izobraževanja ni mogoče več podaljšati. V tem primeru lahko štipendijsko razmerje le miruje.
Skladno s 63. členom ZDSS-1 je okvir sodnega postopka zamejen z mejami predsodno izvedenega upravnega postopka, saj se v socialnih sporih ugotavlja, ali so bile z izpodbijanim aktom tožnikom kršene pravice ali pravne koristi iz sistema socialne pravne varnosti zaradi dokončnega upravnega akta.
ZPIZ-2 člen 101, 101/1, 102, 102/2. ZPP člen 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - poslabšanje zdravstvenega stanja - medicinska dokumentacija - nedopustna pritožbena novota
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano izvedensko mnenje. Tožnik šele v pritožbi prilaga nov izvid z dne 14. 2. 2024 (priloga A/8). Ker je bil navedeni izvid posredovan že po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
ZSVarPre člen 8, 33. ZUP člen 6. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje - minimalni dohodek prosilca - materialna ogroženost
ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantnem obdobju znašal 465,34 EUR. Tožnik je v relevantnem obdobju razpolagal tudi z nepremičnim premoženjem. V tem primeru nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik materialno ogrožen in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
ZUPJS člen 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1.
družinski pomočnik - izgubljeni dohodek - plačilo - obnova upravnega postopka - sodba SEU - sorazmernost - načelo zaupanja - pridobljene pravice
Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba. Prvo tožnica je nudila skrb tako mld. hčeri kot drugo tožniku in je bila pravica realizirana. Podobno problematiko je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Čakarević proti Hrvaški, kjer je bil ugotovljeno, da je zahtevek za vračilo predpisan, vendar ta ni bil sorazmeren. Do neutemeljenih plačil je prišlo zaradi napake države, medtem ko bi morala celotno breme napake nositi pritožnica. Za pravilnost odločitve bo zato potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.