prenehanje delodajalca - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje družbe po skrajšanem postopku
Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 88, 88/3, 200, 200/3. ZPP člen 8, 144, 144/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - prepozna tožba - zavrženje tožbe - dokazna ocena priče
Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1. ZUTD člen 81, 81/1, 189.
neustrezna izobrazba - javni uslužbenec - plačila za dejansko opravljeno delo - napredovanje zaposlenih - plačilo razlike v plači
Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS. Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.
poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - varovana kategorija delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 6/7, 89, 89/1, 89/1-2. ZUJIK člen 45. ZJU člen 24, 24/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - javni zavod - prenehanje mandata - direktor javnega zavoda - diskriminacija
Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1. ZODPol člen 2, 17, 31, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52/3, 53, 53/1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1. ZJU člen 33, 33/2.
prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - varnostni zadržek - policija - pravočasnost odpovedi - seznanitev s kršitvijo - predstojnik - varnostno preverjanje oseb
Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082308
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - varovanje državne meje
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 10, 17, 17/1. ZPP člen 185, 185/1, 188, 188/2. ZDR-1 člen 144, 144/1, 144/3, 146. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
sprememba tožbe - umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - stroški za izvedenca
Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila.
Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja - višina odpravnine - podjetniška kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da ZDR-1 v 108. členu določa minimalno odpravnino, ki je lahko presežena z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe in tudi s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedbe strank je ugotovilo, da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja dne 30. 11. 2023 pri toženki veljala podjetniška kolektivna pogodba (PKP) - Kolektivna pogodba družbe A. z dne 21. 12. 2011, ki v 102. členu določa ugodnejšo pravico do odpravnine kot jo določa ZDR-1 v 108. členu, in sicer v primerjavi z zakonsko določbo določa višji odstotek od osnove za izračun odpravnine in ne določa omejitve na desetkratnik osnove. Razlika je tudi v osnovi za izračun odpravnine med ZDR-1 in PKP, saj se po zakonu za izračun osnove upošteva povprečje plač za zadnje tri mesece pred podajo odpovedi, po PKP pa za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - evidentiranje prisotnosti
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5. ZJU člen 24a, 24a/1. ZDR-1 člen 85, 87, 88, 88/2, 113. ZPP člen 353.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi za odklonitev pravice
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 61/2, 62, 62/2, 62/5, 62/6, 63, 63/1, 202. ZUTD člen 166, 166/2. OZ člen 619.
prikrajšanje pri plači - poslovni model - zloraba - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku - sodba SEU - direktiva EU - zastaranje terjatev delavcev
Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.
Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD.
Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-2, 72, 81, 81/1, 81/1-1, 81/1-2, 81/1-3, 82. ZPP člen 8, 353.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - zmanjšanje delovne zmožnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - poklicna rehabilitacija - pravica do premestitve
V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.
SZ-1 člen 121a, 121b. ZUPJS člen 42, 42/2, 42a. ZPP člen 154, 154/1, 154/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-2.
subvencija tržne najemnine - stroški postopka - odločanje o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera - razpis za dodelitev stanovanja
Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B.
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje toženke, da je uspeh tožnice v socialnem sporu le 33 %. Tožnica je v socialnem sporu uveljavljala presojo treh dokončnih odločb toženke. Sodišče prve stopnje je enemu zahtevku tožnice za odpravo izpodbijanih odločb ugodilo, en zahtevek je zavrnilo in enega zavrglo. Drugi odstavek 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov postopka predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme odločitev o stroških, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak razumna in življenjsko sprejemljiva odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je zato uspeh tožnice v višini 50 % ocenjen pravilno.
Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je poleg stroškov, ki jih je že priznalo sodišče prve stopnje, upravičena tudi do povračila stroškov za vlogo z dne 10. 1. 2024. Vendar pa se tožnica zmotno zavzema, da se vlogo ovrednoti kot tožbo. Tožnica je vlogo z dne 10. 1. 2024 vložila v postopku, ki se je pred združitvijo z zadevo V Ps 394/2023, vodil pod V Ps 1219/2023. V tem postopku je že vložila tožbo z dne 27. 12. 2023, za kar ji je bila priznana nagrada v višini 300 točk. Vloga z dne 10. 1. 2024, s katero je razširila tožbeni zahtevek na kasneje prejeto dokončno odločbo toženke z dne 20. 12. 2023, se zato lahko vrednoti le v višini 225 točk kot obrazložena vloga (točka 2 tarifne številke 16 OT).
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35. ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1.
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - socialni spor - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - predhodno varstvo - akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi - vezanost na vsebino upravne odločbe
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.