Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.
Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.
Ne glede na to, da tožnica nima ocene za leto 2020, 2021 in 2022 zato, ker dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ki ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bila nato vrnjena na delo, njen zahtevek, da ji tožena stranka za to obdobje oceni delovno uspešnost, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more in ni dolžna oceniti.
Glede na obstoječo pogodbeno ureditev je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati že z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Z razrešitvijo je prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 7. 2025 zato ni mogla povzročiti nobenih pravnih posledic glede prenehanja te pogodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je pravno dejanje, s katerim se veljavno pogodbeno razmerje konča za naprej. To pomeni, da mora pogodba o zaposlitvi v času podaje odpovedi še obstajati. Če je pogodba že prenehala veljati na podlagi drugega pravnega temelja, je ni več mogoče odpovedati. V obravnavanem primeru je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja in pogodbenega določila, ki veljavnost pogodbe izrecno veže na trajanje mandata. Zato kasnejša odpoved te pogodbe, ne glede na vprašanje, kdo jo je podpisal, ni mogla imeti nobenega pravnega učinka.
V primerih, ko pogodba o zaposlitvi za poslovodno funkcijo preneha zaradi razrešitve, se ta pogodba ne vzpostavi ponovno, tudi če bi bila razrešitev nezakonita. Razrešeni direktor v takem primeru nima niti reintegracijskega niti reparacijskega zahtevka iz te pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je po splošnih pravilih civilnega prava lahko priznana le pravica do odškodnine. Reparacijski zahtevek namreč predstavlja zahtevek za naknadno izpolnitev pogodbe o zaposlitvi in je utemeljen le v primeru, ko se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi.
Niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ker ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta pogoj je za regulacijske začasne odredbe določilo Ustavno sodišče RS (odločba Up-275/97 z dne 16. 7. 1998).
Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.
Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.
Zgolj navedba, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, brez pisne obrazložitve dejanskega razloga, ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1. Delodajalec mora v odpovedi obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter jih tudi časovno opredeliti, česar toženka v odpovedi ni storila. Obrazložitev dejanskega razloga predstavlja podlago za pripravo delavca na zagovor oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi, časovna opredelitev pa omogoča sodišču presojo pravočasnosti podaje odpovedi.
Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.
Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.
Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.
Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo.
S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena.
Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.
Tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve.
Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.
Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.
Ker je delodajalec prost, da v okviru veljavne zakonodaje sam oblikuje plačni sistem, mu posebnih pisnih kriterijev za povišanje plač ni treba oblikovati. Ob upoštevanju prepovedi diskriminacije delodajalec lahko avtonomno sprejema odločitve o tem, koliko bo kateremu delavcu povišal plačo, kar je toženka na podlagi navedenega sklepa tudi storila. Ker prepovedi diskriminacije ni kršila, sodišče ne more presojati smotrnosti ali pravilnosti odločitve toženke o (ne)povišanju plač posameznim delavcem aprila 2022.
Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, A. A. in B. B. ugotovilo, da sta klobase, kašnice in krvavice, gibanice in kruh izdelala A. A. in B. B., ki sta tudi posnela fotografije izdelkov in jih objavila na Facebook profilu tožnice, da sta stranke obvestila, da so na voljo v prodajni hüti. Ugotovljeno je bilo, da sta objave opravila na tožničinemu Facebook profilu, ker je tožnica že od začetka nosilka dejavnosti, zato je najbolj prepoznavno njeno ime. Slednje ne pomeni, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, saj sta vse aktivnosti opravila njena hčerka in zet, pri tem sta le uporabila tožničin profil na družabnem omrežju. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se je upoštevalo, da je bila pri objavi oglasa o možnem naročilu posameznih izdelkov pripisana tožničina številka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v primeru klica kupca preusmerila k hčerki, ker sta le hčerka in zet vedela, ali lahko naročilo sprejmeta in izvedeta. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek, da tožnica ni opravljala pridobitne dejavnosti, ampak je svoji družini le omogočila, da trži in prodaja izdelke, ki so jih naredili, na njenem profilu na družabnem omrežju.
Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.