Ne drži pritožbena navedba, da v predlogu za obnovo postopka ni bilo potrebno navesti, kdaj je toženec izvedel za obnovitveni razlog. Te navedbe so namreč predpisani pogoj za presojo, ali je predlog vložen pravočasno. Ker sporni predlog teh navedb ni vseboval, ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepopolnega.
Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. Razlika je le v tem, da pri zamudni sodbi ni potrebna dokazna ocena materialnopravno pomembnih dejstev. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00012554
ZVEtL člen 7, 30, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 52.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - dovozna pot - družbena lastnina - pravica do uporabe - funkcionalno zemljišče k stavbi - preiskovalno načelo
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL, sedaj pa 43. člen ZVEtL-1. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL).
Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je namreč dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe ZLNDL.
Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.
V primeru, ko je bilo pripadajoče zemljišče predmet vrnitve denacionalizacijske odločbe in vrnjeno v last upravičencu, to ni avtomatični razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, so namreč nične.
Tožeča stranka je v tožbi od tožencev zahtevala izročitev kontaktnega brusilnega stroja, osebnega vozila in načrtov za preuredbo gostinskega lokala ter plačilo uporabnine za brusilni stroj in za osebno vozilo za sporno obdobje. Z vlogo je umaknila tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za izročitev kontaktnega brusilnega stroja in osebnega vozila, zvišala pa je denarne zahtevke iz naslova vtoževane uporabnine. Zahtevki tožeče stranke, ki jih od tožencev vtožuje v tem sporu, ne izvirajo iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema. To pa pomeni, da delovno sodišče za reševanje tega spora ni stvarno pristojno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00013609
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 236a, 302.
skupno premoženje bivših zakoncev - delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - dohodek zakonca - višji dohodki enega od zakoncev - novo sojenje pred drugim sodnikom - soglasje strank za branje zapisnikov - branje listinskih dokazov - pravdni stroški po uspehu
Po delni razveljavitvi sodbe se je glavna obravnava zaradi spremenjenega sodnika začela znova. Sodnik lahko, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Dejstvo, da se toženec ni strinjal z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in je izrecno vztrajal pri ponovni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja le prebere zapisnike o izvedbi dokazov. Pomembno je le, da se je toženec o tem imel možnost izjaviti.
Pritožba pravilno opozarja, da je treba upoštevati uspeh z zahtevkom. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je njen delež na skupnem premoženju 50%, uspela pa je s 30% deležem (kar je 60% uspeh), toženec pa je zahteval ugotovitev, da je njegov deleže 80%, uspel pa s 70% deležem, kar predstavlja 87,5% uspeh v postopku.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik pri izračunu svoje višine plače upošteval le zadnje tri mesečne plače, ki predstavljajo osnovo za izračun denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1, ne pa osnove za zahtevek za reparacijo. Pri zahtevku za reparacijo je pravilno upoštevalo izračun tožene stranke, ki je bil izdelan upoštevajoč dodatke za nočno delo, saj je tožnik pretežno delo opravljal ponoči.
ZFPPIPP člen 235, 242, 242/2, 440, 443, 443/1, 443/2, 443/3.
izbris družbe brez likvidacije - izbris družbe z neomejeno odgovornostjo - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem - pozneje najdeno premoženje - insolventnost - neupoštevni ugovorni razlogi - obstoj terjatve upnika
S pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe ni mogoče ugovarjati, da izbrisana pravna oseba ob izbrisu ni bila insolventna, saj sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka nad tem premoženjem, ne da bi presojalo insolventnost. Zato v tem postopku ne morejo biti upoštevni niti pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na obstoj upnikove terjatve, niti razlogi glede insolventnosti.
Stališče pritožnika, da ga je kot družbenika izbrisane d.n.o. treba šteti za njenega univerzalnega pravnega naslednika, je brez pravne podlage.
Pritožnik kot družbenik (izbrisane družbe) nima možnosti ugovora, da upnikova terjatev ne obstoji.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna ter analitično pripeljati do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Takšne dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Navedeno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bila z njo preprečena celovita obravnava zadeve ter posledično tudi presoja vseh okoliščin, ki lahko dokazujejo oziroma omogočajo zaključek o obstoju ustnega sporazuma glede brezpredmetnosti tožnikove odpovedi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00013186
OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 165, 168, 168/1, 299, 353, 378, 631. ZFPPIPP člen 164. ZPP člen 165, 165/2, 214, 214/2, 286, 286/1, 351, 351/1, 358, 358-2, 358-5, 360, 360/1. Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (2000) člen 8, 8/2.
bančna garancija - stečaj glavnega izvajalca - neposredna plačila podizvajalcem - zavarovanje obveznosti - pogodba v korist tretjega - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost zaradi neunovčenja garancije - vzročna zveza - obstoj protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode - direktna tožba - koneksnost terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - pobot - zakonita cesija
Zahtevek po 631. členu OZ ima drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ), zato neutemeljenost zahtevka po prvi ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) podlagi. Omenjena bančna garancija je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, njena predložitev pa je bila skladno z 20. členom pogodbe DARS tudi pogoj za veljavnost te pogodbe. Namen teh pogodbenih določb je bil ravno v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti oziroma zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja sprejetimi na podlagi ZJN). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko (naročnika del) in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze tožene stranke, ki ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje omenjene bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim tudi v dobro tožeče stranke.
Za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnostno ravnanje izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti.
Pogoji pogodbe DARS in vsebina garancije so pri tožeči stranki že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije.
Ob obstoju takih pričakovanj tožeče stranke, njenih izrecnih pozivov toženki najprej na neposredno plačilo (631. člen OZ), nato pa tudi izrecno opominjanje na možnost unovčenja bančne garancije, ker plačila od S. d. d. ni prejela, je toženkino neunovčitev zadevne bančne garancije brez utemeljenega razloga mogoče šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje.
Stališče, po katerem s predložitvijo (konkretne) zahteve za neposredno plačilo pride do prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, med tem, ko je obveznost izvršiti plačilo podizvajalcu pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ, je zastopano tudi v sodni praksi.
Glede na to, da je tožena stranka dala soglasje za angažiranje tožeče stranke kot podizvajalca nadalje, da je tožena stranka nedvomno vedela, da se je izvajalec zavezal k odstopu svojih terjatve do naročnika (tožene stranke) v korist podizvajalcev ter da je tožena stranka nedvomno vedela tudi, da se je izvajalec zavezal uporabljati za poplačila svojih obveznosti podizvajalcem enake roke plačil, kot so določeni v pogodbi z naročnikom, je prej navedeno stališče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, saj bi drugačna razlaga omogočala izigravanje namena 631. člena OZ, da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo. Pojasnjeno velja še toliko bolj ob dejstvu, da je v predmetni zadevi tožena stranka izvajala plačila izvajalcu, še pred zapadlostjo njegovih začasnih situacij (kot tudi začasnih situacij tožeče stranke).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00012884
SPZ člen 11, 16, 17, 27. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-7, 64, 79. ZPP člen 8.
tožba za nedopustnost izvršbe - obstoj lastninske pravice - lastninska pravica na premičninah - lastniška posest - lastništvo tretjega - garaža - sestavina nepremičnine - iz izvršbe izvzeti predmeti - ugovorni razlog v izvršilnem postopku - dokazna ocena
Tožnik je lastniški posestnik zarubljenih premičnin le v primeru, da so le-te v njegovi izključni posesti. Zarubljene premičnine, ki naj bi bile v lasti tožnika, uporablja tudi njegov oče, ki je dolžnik tožene stranke, in drugi družinski člani, saj živijo v skupnem gospodinjstvu. O izključni tožnikovi posesti in lastniški posesti na zarubljenih premičninah tako ni moč govoriti.
Tožnik ni uspel dopkazati svoje lastninske pravice na zarubljenih premičninah.
Garažna vrata predstavljajo sestavino hiše, zato niso samostojen predmet stvarnih pravic, temveč delijo lastninskopravno usodo hiše. Ker hiša ni v lasti dolžnika toženke, izvršba s prodajo graražnih vrat ni dopustna.
Dolžnik je tisti, ki se lahko (v izvršilnem postopku) sklicuje na izvzetost predmetov iz izvršbe, ker so le ti potrebni njemu in članom njegovega gospodinjstva, ne more pa tega ugovora uveljavljati tretji, kot domnevni lastnik zarubljenih premičnin (t.j. tožnik), v pravdnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013136
KZ-1 člen 115, 115/1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazloženost zavrnitve dokazov - konkretizacija zakonskih znakov - izvršitveno dejanje - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - preizkus pravilnosti dokazne ocene - odmera kazenske sankcije - kaznivo dejanje uboja - načelo proste presoje dokazov
Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe. Pri tem je vezano na merila, ki so skladna z ustavno sodno prakso, ko gre za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave. Po teh merilih 1) glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, 3) predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten, 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) in sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.
Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, saj je navedeno, da sta obdolženca ravnala v sostorilstvu in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi ter odločilnim prispevkom vsakega izmed njiju naklepno vzela življenje S.M., v nadaljevanju opisa pa je določno konkretizirano tudi njuno izvršitveno ravnanje.
Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja.
Sodišče prve stopnje je torej na podlagi obsežnega dokaznega postopka z vso potrebno gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi V. storil očitano kaznivo dejanje. Utemeljeno je zato zavrnilo izvedbo dodatnih predlaganih dokazov, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, pri tem pa v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP skrbno in izčrpno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom.
odločitev o pravdnih stroških - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o zahtevku, stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bi že bilo pravnomočno odločeno.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 18.. ZDR člen 4, 11, 11/2, 16.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnikovo delo, ki je mesečno variiralo tako glede števila delovnih dni, kot tudi glede same razporeditve, trajanja dnevne delovne obveznosti in je bilo v celoti odvisno od povpraševanja naročnikov, ne predstavlja nepretrganega opravljanja dela, temveč gre za delo po potrebi. Za presojo glede obstoja delovnega razmerja so pomembne tudi ugotovitve, da se je lahko tožnik samostojno odločal, kdaj ne bo izvajal storitev za toženo stranko, in da za njegovo odsotnost ni bila potrebna odobritev ali privolitev tožene stranke. Prav tako ni izpolnjen element opravljanja dela po navodilih in nadzoru tožene stranke. Ker v medsebojnem pogodbenem razmerju med strankama v spornem obdobju niso obstajali elementi delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
jamčevanje za napake - prodajna pogodba - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - spor z mednarodnim elementom
Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe. Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ.
Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ.
stečajno pravo - prijava terjatev - nastanek terjatve iz naslova pravdnih stroškov - pravdni stroški kot stroški stečajnega postopka
Za dolžnost prijave terjatve v stečajnem postopku je odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Terjatev na povrnitev stroškov pravdnega postopka nastane takrat, ko sodišče stroške odmeri. Za obveznost prijave pa ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, ampak kdaj so ti stroški dejansko nastali stranki.
Ker je bila tožba vložena 31. 12. 2015, so zastarale vse obresti pred 31. 12. 2012, torej tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od dosojenih zneskov razlik v stroških plačati zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2012 dalje do plačila, zahtevek za plačilo obresti od dosojenih zneskov glavnic pred tem datumom pa zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00012610
OZ člen 197, 199, 200, 204, 206. ZVEtL člen 23, 23/4. ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 337.
neupravičena pridobitev - poslovodstvo brez naročila - nujna in koristna gestija - prepovedana gestija - pritožbene novote - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil.
Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic.
Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
predlog za izločitev dokazov - hišna preiskava - obrazloženost odredbe
Sodišče prve stopnje ni prezrlo odločbe Ustavnega sodišča UP 1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 in odločilo v nasprotju z njo, kot to navaja pritožba. Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 1) je namreč razvidno, da je obrazloženost obeh odredb za hišno preiskavo presojalo prav v skladu s kriteriji, navedenimi v odločbi Ustavnega sodišča, pri tem pa prišlo do pravilnega zaključka, da sta obe odredbi jasno in določno obrazloženi ter da je iz njune obrazložite razvidna presoja preiskovalnega sodnika in preiskovalne sodnice o tem, ali obstajata vsebinska in zakonska podlaga za izdajo odredb za hišno preiskavo.
nevarna dejavnost - vrtalni stroj - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - valorizacija akontacije odškodnine - načelo individualizacije - objektivna pogojenost višine odškodnine
Delo na vrtalnem stroju predstavlja nevarno dejavnost. Čeprav poskušajo varstvena pravila to nevarnost zmanjšati, je ni moč spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Tudi skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pride do škode.
Zgolj sklicevanje na nepazljivost in utrujenost v primeru, ko je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, pri čemer nepazljivost in utrujenost niti nista ustrezno konkretizirani, ne moreta imeti želene teže. Toženka ni uspela izkazati aktivnega, nepravilnega ravnanja tožnice pri delu z vrtalnim strojem. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, zato nekonkretizirano sklicevanje na tožničino nepazljivost ter utrujenost nista pravno relevantni.
Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Narekuje jo pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha.
Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (2002) člen 7, 109. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
dolžnikova pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - odškodninska odgovornost dobavitelja električne energije
Tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem strank sploh ni podala, zato ji ni mogla biti kršena pravica do izjave. Pravica do izjave je stranki lahko kršena tedaj, če sodišče ne izvede dokaza, ki ga stranka predlaga prav z namenom, da se ugotovijo za presojo odločilna dejstva ali pa sodišče zavrne takšen dokaz z pavšalno obrazložitvijo, da izvedba dokaza ne bi vplivala na presojo ali pa če sodišče arbitrarno oceni, kaj bi se ugotovilo z izvedbo predlaganega dokaza.
V konkretnem primeru tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem tožeče stranke ni podala, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem strank, ni kršilo pravico do izjave tožeči stranki in se zato sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 109. členu Uredbe ima uporabnik pravico do odškodnine, če mu je upravljalec omrežje neutemeljeno prekinil ali ustavil odjem ali oddajo električne energije ali če traja prekinitev odjema neupravičeno dolgo. Skupno število in trajanje vseh nenapovedanih prekinitev dobave ali odjema na enem prevzemno-predajnem mestu v enem letu določa 7.člen Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Uradni list RS, št. 117/02, 21/03 - popr., 51/04 - EZ-A, 126/07).