protipravnost ravnanja - odškodninska odgovornost - objava zapisnika o rubežu v uradnem listu
Tožena stranka s tem, ko je zahtevala predhodno plačilo storitve (objava zapisnika o rubežu), ni ravnala protipravno, saj ji tega ne prepoveduje noben predpis. Zmotno je stališče pritožnika, da bi ji takšno ravnanje predpis moral posebej dovoljevati. Tožena stranka s pogojevanjem objave s predhodnim plačilom tudi po oceni pritožbenega sodišča ni presegla okvirov svobode ravnanja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00024196
OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - nedopustno ravnanje - rop - roparski napad
Delo, kot ga je opravljala tožnica pri toženi stranki, to je sodelovanje s strankami, odnašanje pošiljk na pošto in med drugim tudi občasno polaganje gotovine na TRR tožene stranke, ni nevarna dejavnost, zato objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.
V obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, temveč izključno zaradi nepričakovanega ravnanja tretje osebe (roparja), za katerega tožena stranka ne odgovarja. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru navedlo, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek".
ZOFVI člen 109, 109/6.. ZDR-1 člen 12, 12/1, 54, 54/1, 54/1-8, 54/1-15, 56.. ZDR člen 10, 10/1, 52, 52/1, 52/1-7, 52/1-13.
pogodba o zaposlitvi (PZ) za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - dejavnost vzgoje in izobraževanja - (ne)izpolnjevanje pogojev
Pri razlogu za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 gre za povsem drugo situacijo, kot jo ureja šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, da se delavec v tem določenem času pripravlja na delo, se usposablja ali izpopolnjuje, oz. se izobražuje; po šestem odstavku 109. člena ZOFVI pa gre za opravljanje dela, ne da bi delavec izpolnjeval zahtevane pogoje.
Toženka je bila, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene s tožnikom, zakonite, dolžna podati trditve in dokazati obstoj tistega razloga, iz katerega je pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepala. Zgolj dejstvo, da tožnik za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, še ne pomeni avtomatično, da je toženka pogodbe o zaposlitvi za določen čas z njim sklenila zakonito. Bistveno je, da je v zadnjih štirih pogodbah za določen čas navedla drug razlog za njihovo sklepanje (8. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), tega razloga pa ni utemeljila. Glede na takšno ugotovitev je pravilna razsoja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjene nezakonito in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnik s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Glede na ugotovljene toženčeve zdravstvene omejitve tudi na psihičnem področju ter ob ugotovitvi, da nima izkušenj s podobnimi deli, kar vse je bilo kot odločilno upoštevano ob določitvi rente, bi tako tožnica morala izkazati predvsem, da bi bil toženec dela na razpisanih delovnih mestih sposoben opravljati.
Tožnica nastopa bistveno spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bil toženec sposoben opravljati ponujeno delo, kar bi omogočilo ukinitev dosojene rente, v pravno relevantnem obdobju ni izkazala. Takšne okoliščine niso obstajale ne ob vložitvi tožbe niti v času izdaje sodbe, saj se zdravstveno stanje toženca ni izboljšalo, ponujeni delovni mesti pa njegovi delovni zmožnosti ne ustrezata. Ker gre za strokovno vprašanje, ki se nanaša na toženčevo zdravstveno stanje, bi nasprotno tožnica lahko izkazala le z ustreznim izvedencem psihiatrične stroke, vendar je v tej smeri podan dokazni predlog umaknila.
dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - pravno neurejen primer - promet z nepremičninami - stavba z več posameznimi deli - družbena lastnina - razpolaganje s premoženjem - razpolaganje občine z nepremičninami - volja - dodeljevanje stanovanj - stanovanje, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu - oblikovanje etažne lastnine - sklenitev pogodbe - predmet odkupa - vrednost solastnega deleža - solastnina etažnih lastnikov - spor o velikosti solastniškega deleža
Etažna lastnina je lahko nasta(ja)la še pred uveljavitvijo SPZ (ki je takšno obliko lastnine predvidel oziroma določil pogoje za njen nastanek), pri čemer je bila dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno urejena.
Za presojo, ali je bila v posameznem primeru vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali (pa) ohranjena solastnina, je pomembna okoliščina, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izven-knjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.
V času, ko je celotna enotna parcela vključno z obema predmetnima (na njej stoječima) stavbama Ulica 1 in Ulica 2 (v posledici podržavljenja) postala družbena lastnina in prešla v upravljanje ter uporabo toženkine pravne prednice, je (lahko) slednja izključno sama razpolagala z vsemi stanovanji in poslovnimi prostori (v obeh stavbah). To razpolaganje se je kazalo v njenem dodeljevanju stanovanjskih pravic (in pobiranju stanarin) oziroma dajanju poslovnih prostorov v najem (sklepanju najemnih pogodb in pobiranju najemnin), posledica česar je bilo oblikovanje dejanske etažne lastnine v 80-ih letih prejšnjega stoletja.
OZ člen 836, 836/3. ZDR-1 člen 41, 41/3. ZS člen 3.
podjemna pogodba - konkurenčna klavzula - analogna uporaba določil ZOR - delovno razmerje
Drži tudi, da je konkurenčna klavzula urejena še v ZDR-1 in da se lahko v določenih obligacijskih zadevah na podlagi 3. člena ZS analogno uporabijo določbe ZDR-1,1 vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti izkazani niti zatrjevani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ). V konkretnem primeru je toženka, ki ni delavka, kot s.p. sklenila pogodbo o sodelovanju s tožnico, kasneje ni sprejela ponujenega podaljšanja pogodbe (pogodbe o sodelovanju za leto 2016), je pa evidentno kršila dogovorjeno konkurenčno klavzulo (pogodbeno dogovorjeno obveznost).
Glede vseh prič je treba upoštevati, da vedenje dementne osebe lahko pusti vtis "normalnosti", da pa je v osnovi domet mentalnega funkcioniranja vedno nizek in ne omogoča razumevanja pravilne ocene realnosti in sposobnosti odločanja oziroma izražanja svobodne volje, sploh glede kompleksnejših vprašanj, kot je sklepanje pogodb.
Ker A. P. zaradi svojega bolezenskega stanja (demenca) ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje, je sporna pogodba o preužitku nična.
ZPP člen 17, 17/2, 18, 18/1, 18/2, 154, 154/1. ZKme-1 člen 56, 56/2, 56/3, 56/4, 188.
sodna nepristojnost - zavrženje tožbe - pogodba o sofinanciranju - nepovratna sredstva v kmetijstvu - pravna podlaga za izplačilo - upravna odločba - kršitev pogodbene obveznosti - pravica do sodnega varstva - stroški postopka - načelo uspeha v pravdi
V pogodbi o sofinanciranju, ki jo podpišeta kmet in Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, ni opredeljeno vprašanje izplačila nepovratnih sredstev tako, da bi bilo lahko o obveznosti tožene stranke odločeno na podlagi pogodbe v pravdnem postopku. Zato se mora tožeča stranka (kmet) poslužiti upravnega postopka.
Če prvostopenjsko sodišče tožbe ne bi vročalo toženi stranki, stroški odgovora na tožbo res ne bi nastali. Vendar je tožnik vložil tožbo na nepristojno sodišče in s tem povzročil nastanek stroškov, zato je prav, da jih po načelu uspeha v pravdi tudi krije.
Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialno pravno utemeljujejo zahtevek in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V postopku odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti: nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost, ni pa treba z gotovostjo ugotavljati obstoja škode. V konkretni zadevi tožeča stranka kot oškodovanec vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela v obliki izgubljenega dobička skladno z določbo prvega odstavka 168. člena OZ.
Tožeča stranka je na dan prometne nesreče imela registrirano opravljanje gradbene dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik skladno z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po drugem odstavku 3. člena ZGD-1 je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.
Tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček. Tožena stranka je tožena kot odgovornostna zavarovalnica, ker je povzročiteljica prometne nesreče imela pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Po določbi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. V obravnavani zadevi je bistven odgovor na vprašanje ali je povzročiteljica prometne nesreče lahko pričakovala, da je v prometni nesreči poškodovan samostojni podjetnik in da je zato lahko pričakovala, da mu bo nastala škoda kot izgubljeni dobiček. Povzročitelj prometne nesreče vtoževane škode ne more pričakovati, ker ni objektivno predvidljivo niti dejstvo, da je neposredni oškodovanec samostojni podjetnik niti ni posledično objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka v obliki izgubljenega dobička. Škoda, ki je nastala tožeči stranki v obliki izgubljenega dobička ni škoda, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke.
ZST-1 člen 18. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZPP člen 365, 365-2. ZST-1 tarifna številka 5122.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - postopek na prvi stopnji - enkratno plačilo sodne takse - pritožbeni postopek - sodna taksa za pritožbo - upoštevanje že plačane sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - zavrnitev pritožbe
ZST-1 sicer določa načelo enkratnega plačila takse za postopek na posamezni stopnji, vendar to ne velja za nov pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru se za vsako novo pravno sredstvo odmeri nova sodna taksa. Za novi postopek na višji stopnji zakon upoštevanja že plačane takse za predhodni postopek ne določa, zato je za vsak postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje treba plačati polno takso.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - aleatorna pogodba - razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju - prekluzivni rok - izpolnjevanje pogodbe - neznosnost skupnega bivanja - dejansko stanje - odgovornost za neizpolnjevanje pogodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmetne pogodbe ni mogoče razvezati, in sicer ne iz razloga neznosnosti skupnega življenja, kot tudi ne iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po drugem oziroma tretjem odstavku 561. člena OZ (razvezna razloga sta enaka tudi pri pogodbi o preužitku po 568. členu OZ). Glede prvega je zaključilo, da zatrjevane neznosne razmere med tožnico in tožencem same po sebi niso razvezni razlog, stranki pa ne prebivata skupaj oziroma skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Takšno stališče je najti tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.
OZ člen 40, 40/1, 40/2, 569, 569/1. ZPP člen 8, 354, 354/1, 355, 355/1.
posojilna pogodba - ničnost pogodbe - nagibi za sklenitev pogodbe - kavza pogodbe - brezobrestno posojilo - neodplačna pogodba - verska skupnost - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva dokazna ocena - razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Pri brezobrestnem posojilu, torej pogodbi neodplačne narave, je skladno s sodno prakso pravno relevantnen tudi nagib. Ta sicer ni kavza pogodbe že sam po sebi, pač pa takrat, ko je nasprotni stranki takšen nagib znan in dejansko z njim soglaša.
Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Ker je že iz listinskih dokazov razvidno, da je tožnikov odškodninski zahtevek absolutno zastaral, zaslišanje tožnika ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja.
Tožnik se ne more uspešno sklicevati na domnevno "pravno zmedo" v zvezi z razlago spornih določb o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Ta namreč za uveljavljanje njegove odškodninske terjatve do toženke ni mogla predstavljati nepremagljive ovire, ki bi lahko zadržala zastaranje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024215
ZNP člen 35, 37. ZPP člen 158, 158/1. SPZ člen 47, 47/1, 47/3.
postopek za ureditev medsebojnih razmerij - skupni stroški postopka - gradnja čez mejo - pravni interes udeležencev postopka - sodna poravnava - umik predloga v nepravdnem postopku - ustavitev nepravdnega postopka
Do umika predloga je prišlo, ker sta udeleženca zunaj nepravdnega postopka uredila medsebojno razmerje, s čimer je bil cilj nepravdnega postopka dosežen. V takšni situaciji smiselna uporaba 158. člena ZPP narekuje odločitev, da skupni stroški enakovredno bremenijo oba udeleženca.
pogodba - vrnitev darila - soglasje volj za sklenitev pogodbe - zastopanje stranke - upravičenost za zastopanje
Za razsojo ni relevantno, ali je skrbnik pri sklenitvi Dogovora o vrnitvi posojila prekoračil z odločbo CSD dana mu upravičenja za zastopanje tožnice. Tožeča stranka se na prekoračitev upravičenja za zastopanje ne sklicuje, toženka pa se na neupravičeno zastopanje in prekoračitev pooblastil za zastopanje ne more uspešno sklicevati (72. in 73. člen OZ).
prenos poslovnega deleža v d.o.o. - omejitev razpolaganja - insolvenčni postopek
Omejitev razpolaganja s premoženjem kot izjemo je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno ozko tolmačiti. Zato jo lahko določi samo jasen zakon, ne razlaga v sodni praksi. 151.a člen ZFPPIPP določa zgolj omejitev pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega dolžnika, po katerem družbeniki izgubijo določena upravljavska upravičenja. Vendar to ne pomeni, da so izgubili vsa korporacijskopravna upravičenja iz poslovnega deleža, zlasti pravice do sorazmernega dela preostale likvidacijske ali stečajne mase po prenehanju družbe. Prav tako ne pomeni, da nimajo več poslovnih deležev v pravem pomenu besede. Premoženjsko pravico do sorazmernega dela preostale mase družbeniki ohranijo do izbrisa družbe. Ali bo v primeru stečaja ostala stečajna masa, ki bi pripadala družbenikom ali ne, v tej fazi ni mogoče prejudicirati. Upoštevati je potrebno z novelo ZGD-1I spremenjeni prvi odstavek 482. člena ZGD-1, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v register. Zato, če želi nek subjekt pridobiti poslovni delež v družbi v insolvenčnem postopku, mu sodni register tega ne more preprečiti.
začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - ničnost pogodbe - kredit v CHF - sprememba pogodbe - ignorantia iuris nocet
Za nastanek kondikcijskega zahtevka in s tem pričetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko so stranki znane ali bi ji ob skrbnem ravnanju lahko bile znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla.
stranska intervencija - zavrnitev predloga - pravica do pritožbe
Ne drži, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, da bi se lahko pritožila le družba, ki se je priglasila k stranski intervenciji, in da je pritožba nedovoljena. Kolikor sodišče intervencijo zavrne, se lahko intervenient pa tudi stranka, ki se z intervenientovo udeležbo v postopku strinja, proti sklepu sodišča o zavrnitvi intervencije pritoži.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028372
ZPP člen 184, 184/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2.
dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - valutno tveganje - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nepoštenost predmeta pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - slaba vera banke - obseg pojasnilne dolžnosti - predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - prepozen dokazni predlog - kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - dolžna profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - sprememba tožbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - procesna predpostavka - zavrženje tožbe - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke.
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo.
Tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, je mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil, ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica.