Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam organa, da je leta 2018, v času veljavnosti ZGO-1, izvedel poseg v obliki betonske plošče z lesenim tlakom in strešno konstrukcijo, krito s premičnim platnom, ki je v višjem delu pritrjena v fasado obstoječe stavbe, na nižjem delu pa podprta s štirimi kovinskimi stebri, ki so privijačeni v temeljno betonsko ploščo. Prav tako ne ugovarja ugotovljenim gabaritom, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, niti ugotovitvam, da je poseg funkcionalno povezan z osnovnim objektom, to je gostinskim lokalom, in sicer tako, da se uporablja kot gostinski vrt. Glede na navedene dejanske ugotovitve, se sodišče strinja z organom, da gre v obravnavanem primeru za objekt, kot je opredeljen v 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (kakor tudi 25. točki prvega odstavka 3. člena GZ), saj je, kot ugotavlja organ, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov ter z gradbenimi deli (betonsko ploščo) povezan s tlemi. Ker organ ugotavlja tudi, da tožnik soglasja za gradnjo v varovalnem pasu državne ceste ni pridobil, čemur tožnik prav tako ne oporeka, pa to glede na citirano določbo tretjega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pomeni, da se obravnavani objekt že iz tega razloga ne more šteti za enostaven objekt.
Podlaga za ta ukrep je 2. točka prvega odstavka 92. člena GZ. Ker se prepoved nanaša na nedovoljeni objekt, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni lastnik zemljišča, na katerem je izveden obravnavani objekt.
Tožnik je izkoristil pravico do odpovedi, ki jo je na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 imel prav zato, ker je operater sam enostransko spremenil pogoje, določene v naročniški pogodbi. Ker pa je operater to storil še pred iztekom dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja, so ugodnosti, ki jih je tožnik prejel na račun dogovorjene „vezave“, strošek odpovedi naročniškega razmerja, ki ga mora nositi operater.
Organ mora v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem strokovne delavce zavoda motil s tako intenziteto, da je to resno vplivalo na izvajanje njihovega dela (na primer: z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev oziroma npr. da bi se mu pridružil pri takšnem vedenju še kakšen drug obsojenec), kar je terjalo tako ukrepanje, kakor je namestitev v poseben strožji režim. Takšne ocene pa niti prvostopenjski organ, niti pritožbeni organ v izpodbijani odločbi nista napravila, saj nista ocenila tožnikovega vedenja v luči povezave med zatrjevanimi dogodki in hujšo motnjo za delo osebja zavoda.