ZFPPIPP člen 298, 298/2. SPZ člen 173, 173/1, 177, 177/4.
prijava ločitvene pravice v stečaju - ustrezna opredelitev ločitvene pravice - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - zastava zalog - ločitvena pravica na zalogah
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka v svoji prijavi z dne 11.10.2012 ločitveno pravico ustrezno identificirala, upoštevaje ob tem, da je treba določilo 2. točke drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP razlagati v povezavi s prvim odstavkom 173. člena SPZ in prvim odstavkom 10. člena Uredbe. Zastavljene zaloge se ustrezno individualizirajo že s tem, da se v prijavi zavarovane terjatve in ločitvene pravice ustrezno opredeli prostor oziroma mesto, kjer se zaloge nahajajo. Dodatni opis zalog (po vrsti in vrednosti) ni nujno potreben, oziroma je smiseln zgolj zaradi večje jasnosti, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
državna štipendija - dohodek - denarna socialna pomoč - vrstni red uveljavljanja pravic iz javnih sredstev - posebno opozorilo
Tožnica je uveljavljala državno štipendijo na posebnem obrazcu. Gre za „vlogo za uveljavljanje državne štipendije za polnoletne dijake in študente“. V tej vlogi, v nasprotju z osnovno vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, niso po vrstnem redu navedene pravice iz javnih sredstev, zato mora CSD, skladno s prvim odstavkom 8. člena ZUPJS, stranko, ki vloži vlogo, s katero uveljavlja zgolj nadaljnje prejemanje državne štipendije, opozoriti, da je dolžna denarne prejemke, določene v 7. členu, torej tudi državno štipendijo, uveljavljati skladno z vrstnim redom, kot ga določa zakon. Ker prvostopenjski organ (CSD) ni postopal po prvem odstavku 8. člena ZUPJS, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Zakonsko definicijo terjatve je treba razumeti v skladu s ciljem postopka zaradi insolventnosti dolžnika in je ne gre enačiti z zahtevkom, ki ga obravnava sodišče. Zato jo je treba dopolniti tako, da je kot terjatev v smislu ZFPPIPP šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Samo takšne nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika pa se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne terjatve. Ker je namen prijave terjatve v stečajnem postopku udeležba upnika pri delitvi stečajne mase, zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo. S tožbo je tožeča stranka postavila zahtevek na izpolnitev pogodbe in izročitev listin. Ker ta tožbeni zahtevek nedvomno nima takšne narave, ki bi neposredno vplivala na premoženje tožene stranke in s tem na obseg stečajne mase, zato zanjo določba prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP ne velja, posledično pa tudi ne veljajo določbe ZFPPIPP o prijavljanju terjatev v stečajno maso.
ZPP člen 81, 81/1, 81/5, 274. ZArbit člen 36, 36/1, 36/2, 36/2-3, 40, 40/2, 45, 49.
arbitražna odločba - razveljavitev - zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - procesna predpostavka - klavzula o arbitražnem reševanju sporov
Stalna arbitraža A. d.d. (prvotožena stranka) nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).
Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče.
Odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, je pravilna. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavrže.
Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odpravnino glede na doseženo delovno dobo pri obeh delodajalcih (prenosniku in prevzemniku), skladno z določbo 1. alineje 1. odstavka 108. člena ZDR-1. Je pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo tudi dajatve in prispevke od bruto zneska. Skladno z 9. odstavkom 44. člena ZDoh -2 se dohodnina ne plačuje za prejete zneske odpravnine po 108. členu ZDR-1 do višine desetkratnika povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Znesek, ki ga je prejel tožnik, te višine ne presega. Skladno z določbo prve alineje 3. odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od odpravnine do višine, določene v 9. odstavku 44. člena Zdoh-2, tudi ne plačujejo prispevki.
ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/3, 97č, 97d, 97e. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 32/4, 32/5, 32/6. KPJS člen 46. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2-2. Evropska socialna listina člen 4, 4-2. KPND člen 38, 38-2.
kolektivni delovni spor - stalna pripravljenost - dodatek - pripravljenost za delo na delovnem mestu - dežurstvo - straža
ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenosti za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Gre namreč za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in je v KPJS določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika nasprotnega udeleženca. Zato je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo. Izpodbijani določbi Pravilnika nasprotnega udeleženca sta zato v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014180
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - zavarovalnica - zavarovanje odgovornosti
Tožnik se je poškodoval pri popravilu cevi na javni kanalizaciji, ko ga je rovokopač (ki ga je upravljal s.p., in je na gradbišču v tla zabijal lesene pilote) pri vožnji vzvratno stisnil ob zid zagatne stene (zagatnice) ter mu pri tem povzročil hude poškodbe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ko ga je stisnil bager, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da drugotožena stranka (zavarovalnica) v tem sporu odškodninsko odgovarja do višine zavarovalne vsote, ki vključuje tudi zavarovalni polici, ki ju je voznik rovokopača (s.p., ki je delal kot kooperant družbe v lasti prvotožene stranke) sklenil z drugotoženo stranko. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na dejstvu, da ima prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri s.p., zoper katerega v tem sporu tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka, odgovornosti drugotožene stranke ni mogoče vezati na zavarovalno polico, ki jo ima zavarovalnica sklenjeno s tretjo osebo (s.p.), tudi če je ta oseba (s.p.) tožniku povzročila škodo.
Tožnik, ki je uveljavljal sodno varstvo zoper upravna akta tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnin, je tekom sodnega postopka umrl. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, kar pomeni, da jih niti v sodnem postopku ne more uveljavljati nihče drug, razen zavarovanca. Če zavarovanec ali uživalec določene denarne dajatve med postopkom umre, ni več tožeče stranke, s katero bi se nadaljeval sodni postopek. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek smrti tožnika, ki v sodnem postopku ne more več biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZP-1-UPB3 člen 66, 66/3, 154, 154/3. ZPrCP člen 8, 8/2.
zahteva za sodno varstvo - dovoljenost pritožbe - nedovoljen pritožbeni razlog - odgovornost lastnika vozila - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zmotno je stališče prekrškovnega organa, da samostojnega podjetnika ni mogoče obravnavati kot lastnika vozila, ki bi lahko dokazoval, da ni storil prekrška
Sodišče prve stopnje je za pravilno uporabo materialnega prava dolžno ugotoviti, ali gre za nepreskrbljenega zakonca, ali tožnica nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni bila zaposlena in je to dejstvo obstajalo že v času razveze, vse to pa obstaja tudi, ko zakonec zahteva preživnino.
ZDR člen 110, 112, 112/1, 112/1-3, 112/2. ZDoh člen 44, 44/1, 44/1-9. ZPIZ-2 člen 144.
plačilo odpravnine - odškodnina namesto odpovednega roka - razlika v plači - regres za letni dopust - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da minimalne zamude pri izplačilih plače ne morejo pomeniti (vsebinskega oziroma utemeljenega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.
Po drugem odstavku 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (razlogi za izredno odpoved na strani delodajalca) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Glede na ugotovitve, da je bil tožnik zaposlen pri več družbah, družba C. d.d. pa je pravni naslednik vseh, v tožnikovih zaposlitvah ni bilo nobene prekinitve in da je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo, je v celoti izkazana delovnopravna kontinuiteta, ki se upošteva pri presoji višine pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR. Zato je tožnik upravičen do odpravnine za delovno dobo, dopolnjeno pri toženi stranki in prejšnjih tožnikovih delodajalcih.
Tožnik je upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku zato, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ta pravica ne pripada. Odškodnina ni odvisna od tožnikove nadaljnje zaposlitve, temveč le od tega, ali so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ter ob upoštevanju dolžine odpovednega roka, ki bi tožniku pripadal. Ker je bil tožnik glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, je iz tega naslova upravičen do odpravnine v določenem znesku, upoštevaje število delovnih dni v obravnavanem obdobju ter višino urne postavke tožnikove plače.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. S tem ko je postala nova odločba pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini. Zato je tožba zakonito zavržena.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1. ZVOP-1 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - video nadzor - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne storil kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Račun je ob 5.26 minut izdal delavec tožene stranke, tožnik pa ga je ob 20.25 storniral in ob 20.37 izdal na ime istega s.p. nov račun. Stornacijo in izdajo novega računa je izvedel sam, saj mu kupec ni prinesel originalnega računa in tudi pri stornaciji ni bil prisoten. Enako je bilo ugotovljeno za drugo kršitev. S tem je naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR- za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ni razloga, zaradi katerega sodišče prve stopnje in tožena stranka ne bi smela uporabiti posnetka točilnega mesta, na katerem je bilo videti vozilo s tujo registracijo, na podlagi katerega se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo. Skladno s 1. odstavkom 75. člena ZVOP-1 je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Po 1. odstavku 77. člena istega zakona pa se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, tega namena pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, nadzorovati pa se sme le tiste dele prostora, kjer je tako varovanje potrebno. Tožnika je tudi vedel za postavitev video nadzora, ni pa vedel, ali se izvaja ali ne.
Pritožbena izvajanja s sklicevanjem na Ustavo RS, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice odločitve prvostopnega sodišča ne morejo v ničemer spremeniti, ker so stranke postopka dolžne pravno sredstvo pravočasno uveljaviti.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 3a/3, 14, 49c. OZ člen 86, 190, 191, 193.
vračilo preveč izplačane plače - preplačilo - plačilo za delo - prevedba - odprava nesorazmerij - napačen obračun zneskov - napačen izračun plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - vzrok poškodbe - vzročna zveza
Tožnik je pri toženi stranki zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, kot kmet. Pri teh zavarovancih je potrebno pri ugotavljanju poškodbe pri delu (kot vzroka nastanka invalidnosti) ugotoviti vzročno zvezo med poškodbo in opravljanjem dela, ki spada v okvir dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Padec z lestve v času, ko gre kmet na podstrešje z namenom, da vzame material, s katerim bo uredil oskrbo hleva z elektriko, se po stališču pritožbenega sodišča šteje za del opravljanja kmečke dejavnosti. Tako obstaja vzročna zveza med padcem in opravljanjem dela, kar pomeni, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije posledica poškodbe pri delu.
Skladno z določilom 176. člena ZDR-1 mora delodajalec o disciplinski odgovornosti delavca odločiti najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev oz. najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na to, da je tožena stranka o disciplinski odgovornosti tožnice odločila šele 10. 3. 2014, čeprav se je z očitanimi kršitvami seznanila najkasneje dne 23. 1. 2014, je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo v obeh, nekoč ločenih prvostopenjskih postopkih, tožena stranka pa do povrnitve nagrade, ki jo bo morala plačati odvetniku.
ZDR člen 42, 109, 109/1, 126, 130, 133, 135, 137. OZ člen 191.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - odpravnina
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in regresa za letni dopust za leto 2011, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičena do odpravnine.