Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Ker je tožena stranka tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, tožnica pa je te terjatve v sodnem postopku uveljavljala v isti višini, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči.
ZPP člen 133, 133/1, 318, 318/1. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo - vročanje
Temeljni pogoj za izdajo zamudno sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku iz 277. člena ZPP. Poštar je sodno pisanje (tožbo s pozivom toženi stranki, naj nanjo odgovori) vročil delavcu tožene stranke (skladiščniku), ki je vročilnico podpisal. S takšno vročitvijo je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov se lahko poda le zaradi novih kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec storil po pisnem opozorilu.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 3a/3, 14, 49c. OZ člen 86, 190, 191, 193.
vračilo preveč izplačane plače - preplačilo - plačilo za delo - prevedba - odprava nesorazmerij - napačen obračun zneskov - napačen izračun plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odpravnino glede na doseženo delovno dobo pri obeh delodajalcih (prenosniku in prevzemniku), skladno z določbo 1. alineje 1. odstavka 108. člena ZDR-1. Je pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo tudi dajatve in prispevke od bruto zneska. Skladno z 9. odstavkom 44. člena ZDoh -2 se dohodnina ne plačuje za prejete zneske odpravnine po 108. členu ZDR-1 do višine desetkratnika povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Znesek, ki ga je prejel tožnik, te višine ne presega. Skladno z določbo prve alineje 3. odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od odpravnine do višine, določene v 9. odstavku 44. člena Zdoh-2, tudi ne plačujejo prispevki.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/6. ZDR-1 člen 228, 228/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec - nastanek utemeljenega razloga za odpoved - rok za podajo odpovedi
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je najkasneje z ukinitvijo delovnega mesta tožnice nastal utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je s tem dnem začel teči rok šestih mesecev za podajo odpovedi. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna in s tem podana nezakonito. Prvi odstavek 228. člena ZDR-1 med drugim določa, da se postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Dejstvo, da je tožena stranka s sklepom z dne 18. 1. 2013 ukinila tožničino delovno mesto, še ne pomeni, da se je s tem dejanjem tožene stranke že začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici. Bistveno je, kdaj je tožena stranka začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 6. 9. 2013, to je v času veljavnosti ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, in ki ne določa roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved, delavcu tako je določa kot prejšnji ZDR. To pomeni, da tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podala prepozno in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
vstop novega upnika - pravica do izjave - sprememba upnika
Pred odločitvijo o dopustitvi vstopa novega upnika v izvršilni postopek je potrebno dolžniku zagotoviti pravico do izjave tako, da o morebitnem ugovoru, da terjatev ni prešla na upnika, odloči že sodišče prve stopnje.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - nov dokaz - pritožbena novota
ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena zakona. Ker tožena stranka ni dokazala, da predloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku oz. do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče novih dokazov ni smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).
ZPP člen 81, 81/1, 81/5, 274. ZArbit člen 36, 36/1, 36/2, 36/2-3, 40, 40/2, 45, 49.
arbitražna odločba - razveljavitev - zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - procesna predpostavka - klavzula o arbitražnem reševanju sporov
Stalna arbitraža A. d.d. (prvotožena stranka) nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).
Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče.
Odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, je pravilna. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavrže.
Skladno z določilom 176. člena ZDR-1 mora delodajalec o disciplinski odgovornosti delavca odločiti najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev oz. najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na to, da je tožena stranka o disciplinski odgovornosti tožnice odločila šele 10. 3. 2014, čeprav se je z očitanimi kršitvami seznanila najkasneje dne 23. 1. 2014, je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo.
invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - vzrok poškodbe - vzročna zveza
Tožnik je pri toženi stranki zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, kot kmet. Pri teh zavarovancih je potrebno pri ugotavljanju poškodbe pri delu (kot vzroka nastanka invalidnosti) ugotoviti vzročno zvezo med poškodbo in opravljanjem dela, ki spada v okvir dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Padec z lestve v času, ko gre kmet na podstrešje z namenom, da vzame material, s katerim bo uredil oskrbo hleva z elektriko, se po stališču pritožbenega sodišča šteje za del opravljanja kmečke dejavnosti. Tako obstaja vzročna zveza med padcem in opravljanjem dela, kar pomeni, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije posledica poškodbe pri delu.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014180
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - zavarovalnica - zavarovanje odgovornosti
Tožnik se je poškodoval pri popravilu cevi na javni kanalizaciji, ko ga je rovokopač (ki ga je upravljal s.p., in je na gradbišču v tla zabijal lesene pilote) pri vožnji vzvratno stisnil ob zid zagatne stene (zagatnice) ter mu pri tem povzročil hude poškodbe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ko ga je stisnil bager, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da drugotožena stranka (zavarovalnica) v tem sporu odškodninsko odgovarja do višine zavarovalne vsote, ki vključuje tudi zavarovalni polici, ki ju je voznik rovokopača (s.p., ki je delal kot kooperant družbe v lasti prvotožene stranke) sklenil z drugotoženo stranko. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na dejstvu, da ima prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri s.p., zoper katerega v tem sporu tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka, odgovornosti drugotožene stranke ni mogoče vezati na zavarovalno polico, ki jo ima zavarovalnica sklenjeno s tretjo osebo (s.p.), tudi če je ta oseba (s.p.) tožniku povzročila škodo.
ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/3, 97č, 97d, 97e. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 32/4, 32/5, 32/6. KPJS člen 46. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2-2. Evropska socialna listina člen 4, 4-2. KPND člen 38, 38-2.
kolektivni delovni spor - stalna pripravljenost - dodatek - pripravljenost za delo na delovnem mestu - dežurstvo - straža
ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenosti za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Gre namreč za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in je v KPJS določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika nasprotnega udeleženca. Zato je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo. Izpodbijani določbi Pravilnika nasprotnega udeleženca sta zato v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr.
Tožnica ni več zmožna za pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013783
ZDR člen 182. KZ-1 člen 308. OZ člen 352, 352/1, 353, 353/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zastaranje - odškodninska odgovornost delavca - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, zato mora sodišče v primeru, da je ugovor utemeljen, tožbeni zahtevek zavrniti.
Sodišče prve stopnje je odločilo le, da se "v preostalem tožbeni zahtevek zavrne". Tako oblikovan izrek je bistveno pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, na kateri tožbeni zahtevek se odločitev nanaša. O tem je mogoče sklepati le iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa ne zadostuje. Izrek izpodbijane sodbe je v tem delu nerazumljiv, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kaznivo dejanje, ki je pogoj za uporabo zastaralnega roka iz prvega odstavka 353. člena OZ, mora biti praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, če sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja, pa tožnik - oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena s točno določenim kaznivim dejanjem in mora njegove znake dokazati v objektivnem in subjektivnem smislu. Toženec je z ilegalnim prevozom prebežnikov storil prekršek in ne kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper toženca ni bil uveden, tožnik pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti obstoja vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj ni zatrjeval, da je toženec prebežnika ilegalno prevažal v zameno za plačilo. Poleg tega iz odločb mejne kontrole izhaja, da je bilo tožniku in tožencu zaradi tega dogodka naloženo plačilo globe, globa pa je sankcija za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Za odškodninsko terjatev v zvezi s tem dogodkom zato velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Ker je ta pred vložitvijo tožbe že potekel, je ugovor zastaranja utemeljen.
okvara telefonske centrale - dogovor o novi centrali - popravilo stare centrale - podjemna pogodba
Iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na podjemni pogodbi. Tožena stranka je torej imela vse možnosti, da bi se glede te trditvene podlage izrekla in predlagala ustrezne dokaze, čeprav je sama zatrjevala drugačno pogodbeno razmerje med strankama. V takšni procesni situaciji je sodišče tudi ni bilo med postopkom dolžno opozarjati, da s svojim ugovorom ne bo uspela, saj bi s tem lahko že prestopilo mejo svoje nepristranskosti. Zato tudi odločitev sodišča za toženo stranko ni mogla predstavljati presenečenja, saj je temeljila na dejstvih, ki jih je tožeča stranka navajala.
OZ ne določa, v katerem primeru že nastopi „neizterljivost terjatve“. Sodna praksa VS RS je to praznino do neke mere že zapolnila, in sicer tako, da je odločilo, da mora biti upnik pri izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (odločba VS RS, III Ips 39/2003). Če ravna tako in dolžnik ne izpolni, potem nastopi neizterljivost in mora odstopnik poravnati obveznosti do prevzemnika terjatve.
Opustitev plačila sodne takse ni ovira za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064670
SZ-1 člen 25, 25/1, 29, 29/3, 34, 35, 62, 68. OZ člen 73. SPZ člen 118. ZIZ člen 272, 272/1.
upravljanje večstanovanjske stavbe – etažni lastniki – način odločanja etažnih lastnikov – redno upravljanje – posel, ki presega okvir rednega upravljanja – pooblastila upravnika – začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – verjetnost obstoja terjatve – upravnik – pooblastilo upravnika za sklenitev pogodbe – umik soglasja etažnih lastnikov
Vsaka izboljšava na večstanovanjski hiši še ne predstavlja posla, ki presega okvir rednega upravljanja, če ga je mogoče opredeliti kot potrebnega za zagotavljanje pogojev bivanja, ali če se na ta način le vzpostavlja ali ohranja osnovni namen delovanja večstanovanjske stavbe.
Tudi če upravnik ne bi imel posebnega pooblastila za sklenitev pogodbe z drugotoženo stranko, kot je to posebej navedeno v obrazložitvi soglasja etažnih lastnikov, je bil dolžan z drugotoženo stranko skleniti pogodbo, ker je na podlagi 1. alineje 4. odstavka 118. člena SPZ dolžan izvajati sklepe etažnih lastnikov.
Umik soglasja devetindvajsetih etažnih lastnikov nima pravnega učinka, ker je bilo v postopku izdaje začasne odredbe izkazano s stopnjo verjetnosti, da je bila o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, sprejeta odločitev etažnih lastnikov v skladu z določbami SZ-1, zato odločitev zavezuje vse etažne lastnike, tako tiste, ki so podpisali soglasje, kot tiste, ki soglasja niso podpisali.
ZPIZ-2 člen 27, 28. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 226.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starostna upokojitev - posebno varstvo pred odpovedjo - varovana kategorija
Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, postavilo na stališče, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Takšno stališče je napačno. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1, ker ji je z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe.
Znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladu z zakonsko ureditvijo je namreč od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
ZDR člen 29, 29/1, 29/1-5, 52, 52-5. OZ člen 39, 86. ZJU člen 5, 16, 16/3. ZDR-1 člen 77, 77-1, 79, 79/1. ZUJF člen 183.
javni zavod - poslovodna funkcija - direktor - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javni uslužbenci - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - ničnost - potek časa - mandat
Tožnica je bila s sklepom predčasno razrešena s funkcije generalne direktorice tožene stranke (javnega zavoda), s tem datumom pa je prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi. Glede na prvo alinejo 77. člena ZDR-1 toženi stranki ni bilo treba odpovedati tožničine pogodbe o zaposlitvi za generalno direktorico, temveč je zadoščalo obvestilo o poteku časa, za katerega je bila ta pogodba sklenjena oziroma o prenehanju razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Tožnici je zato delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za generalno direktorico.