POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE - USTAVNO PRAVO
VSL0070893
ZLNDL. Zakon o urejanju mestnega zemljišča člen 20, 20-5, 20-6. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami člen 2.
družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin - pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev objektov - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil namen Pogodbe-65 oddaja zemljišča za uporabo zaradi zgraditve stanovanjske soseske. Pri pravici uporabe tožene stranke je šlo tako za izvrševanje le nekaterih upravičenj, pravna prednica tožeče stranke je pravnemu predniku tožene stranke nepremičnine dala v uporabo pod določenimi pogoji in z omejitvami, po katerih bi tožena stranka oziroma njen pravni prednik, v primeru, da se pogojev ne bi držal, lahko pravico uporabe izgubil. Pravica uporabe tako pravnemu predniku tožene stranke nedvomno ni bila dana kot stvarna pravica. Naročilo oziroma prevzem naročila pa ni zakonita podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL.
ugotavljanje deleža zakoncev na skupnem premoženju – plačilo kupnine za stanovanje – poslovni delež na družbi
Sodišče je ob ugotovitvi, da je bilo plačilo kupnine za predmetno stanovanje dogovorjeno v več obrokih, pravilno ugotavljalo prispevek posameznega zakonca k plačilu kupnine, kot eno izmed okoliščin, ki vpliva na končni delež zakonca na stanovanju kot skupnem premoženju.
Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (3. odstavek 256. člena OZ). Takšna domneva je po novejši sodni praksi izpodbojna.
Pravilno je stališče, da se pri neodplačnih razpolaganjih za utemeljenost zahtevka ne zahteva, da bi tretje osebe, torej obdarjenci, vedele oziroma se mogle zavedati, da obdarovalec (dolžnik) škoduje svojemu upniku.
pridobitev lastninske pravice – gradnja na tujem svetu – originarna pridobitev lastninske pravice – stroški postopka
Ustni dogovor, na podlagi katerega je tožnik dobil od staršev del zemljišča, na katerem je z njihovim dovoljenjem zgradil hišo, ni bil realiziran, zato je gradil na tujem zemljišču.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083129
OZ člen 35, 37. SPZ člen 113. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
prodajna pogodba – kakšen mora biti predmet obveznosti – nemogoč predmet obveznosti – nedopusten predmet obveznosti – ničnost pogodbe zaradi predmeta – hišniško stanovanje – izpolnitveno ravnanje – sprememba etažnega načrta – sprememba solastnine na skupnih delih nepremičnine v etažno lastnino
Splošni skupni deli stavbe v etažni lastnini ne morejo biti samostojen predmet razpolaganja v pravnem prometu. Takšen pravni posel je ničen.
Obveznost tožene stranke, da spremeni etažni načrt tako, da bo hišniški prostor predstavljal samostojen del stavbe, na katerem bo možen vpis etažne lastnine, sama po sebi še ni nedopustna, saj je pod določenimi pogoji izvedljivo, da pride do takšne spremembe. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, pa je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč. Pri tem je treba izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi.
Ob sklenitvi pogodbe je bil hišniški prostor že v solastnini posameznih etažnih lastnikov stavbe. Za spremembo skupnega dela v posamezni del v etažni lastnini je potreben ustrezen sporazum etažnih lastnikov (113. člen SPZ). Zgolj sprememba etažnega načrta stavbe v takšni situaciji (glede na pogodbeno opredeljeno vsebino toženkinega izpolnitvenega ravnanja) še ne more privesti do tega, da bi se hišniški prostor iz splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini „prelevil“ v samostojen oziroma posamezen del stavbe (ali njegov del), na katerem bi bilo mogoče vknjižiti etažno lastnino.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083097
ZD člen 34.
začasne odredbe – dedovanje – nujni delež – prikrajšanje nujnega deleža – pogodba o dosmrtnem preživljanju – navidezna pogodba – darilo – vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža – dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek – sklepčnost tožbe
Izpodbojna pravica dediča, ki zahteva nujni delež, ko je prišlo do odsvojitve tega, kar bi sicer spadalo v zapuščino, z darilom, ima podobno naravo kot pravica izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Zunaj teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi. Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je zato oblikovalne in dajatvene narave. Tožba, ki poleg zahtevka za vrnitev darila v zapuščino ne vsebuje tudi oblikovalnega zahtevka, ni sklepčna.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2, 396, 396/1, 396/1-6.
obnova postopka - predlog - zavrženje predloga - nov dokaz
Tožena stranka je podala predlog za obnovo postopka prepozno, saj ga ni podala v roku tridesetih dni od dneva, ko je mogla navesti sodišču nova dejstva oz. predložiti nova dokazila (čl. 396/1-6 ZPP). Zato je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen.
obveznost plačila - plača - pogodbeni dogovor o plači - plačilo razlike v plači
Delavec se lahko z delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi dogovori za ugodnejše pravice od tistih, ki mu jih dajejo zakon, podzakonski akti, kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca. Tožnik se je s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za višjo plačo, kot bi mu šla po Pravilniku o plačah, vendar to še ne pomeni, da takšna pogodbena določba ni pravno veljavna. Na veljavnost te pogodbene določbe nima bistvenega vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedel, kakšen način nagrajevanja bo veljal zanj. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, zato ker naj bi tožena stranka storila napako, ker z njim ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Napaka tožene stranke ne more iti tožniku v škodo. Tožena stranka je imela možnost s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem bi se z njim dogovorila za plačo, ki bi bila v skladu z določili Pravilnika o plačah. Ker tega ni storila, je edino upoštevna in zavezujoča določba pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na tožnikovo plačo. Zato je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena osnovna plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. S tem pa je podana tudi obveznost tožene stranke, da je tožniku osnovno plačo v takšni višini (ob upoštevanju usklajevanja v skladu s Pravilnikom o plačah) tudi obračunavala in izplačevala.
PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0080555
ZGD člen 416, 416/7, 430, 430/1, 435, 435/2. ZPP člen 13, 14.
pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža – ničnost pogodbe – kogentne določbe zakona – morala – pridobitev lastnih poslovnih deležev – poseg v osnovni kapital družbe – predkupna pravica družbenikov – soglasje upravnega odbora družbe – zloraba položaja ali pravic – predhodno vprašanje – identično dejansko stanje – ohranjanje osnovnega kapitala – običajen način poslovanja – nekritično razpolaganje – privolitev družbenikov v oškodovanje osnovnega kapitala – vrnitveni zahtevek – določenost tožbenega zahtevka
Okrnitve osnovnega kapitala iz 430. člena ZGD ni mogoče upravičevati s trditvijo, da so tudi drugi družbeniki iz družbe izstopili na enak način, oziroma, da so s tem soglašali. Gre namreč za kogentno določbo. Enako velja za določbo 435. člena ZGD o prepovedi vračila vložka.
dedovanje na podlagi oporoke – dedovanje zaščitene kmetije – nujni dedič – nujni delež – cenitev gozdnih zemljišč
Pritožbeni zahtevi, da bi bilo cenitev gozdne parcele treba opraviti v času pred njenim izkoriščanjem s strani M. S., torej za časa materinega življenja, ni mogoče slediti, saj je relevantno njeno stanje v času, ko je prešla na dediča, torej na dan zapustničine smrti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083091
OZ člen 39, 40, 50, 86, 564. ZD člen 55. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pogodba o preužitku – navidezna pogodba – darilo – nedopusten nagib – aleatorna pogodba – ničnost – prikrajšanje nujnega deleža – očitno nesorazmerje dajatev – zahtevek za vrnitev darila – vračunanje daril v dedni delež (kolacija) – običajna manjša darila
Ker obračunski pristop v primeru pogodbe o preužitku ne pride v poštev in ker se s tožbo ne zahteva razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, v tej pravdi ni odločilno vprašanje, katere pogodbene obveznosti točno in v kakšni vrednosti je prva toženka po sklenitvi sporne pogodbe pa do smrti zapustnika izpolnjevala. Neizpolnjevanje prevzetih obveznosti s strani prve toženke po sklenitvi sporne pogodbe bi sicer lahko kazalo na darilni namen pogodbenikov v fazi sklenitve sporne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prva toženka (vsaj določene) obveznosti po pogodbi izpolnjevala.
Sporno je vprašanje, ali je tožnica uspela (glede toženca, fizične osebe) izkazati podlago iz prvega odstavka 404. člena OZ, in sicer glede dela obveznosti, ki pade na toženca, upoštevajoč končni cilj, da obveznosti izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan po 405. členu OZ in sicer kar izhaja kot dogovorjeno ali iz siceršnjih pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Tožnica bi morala izkazati elemente odškodninske odgovornosti.
ZP-1 člen 26, 26/2, 163, 163/9. ZVoz člen 50, 50/11, 58, 58/1.
stranska sankcija - odvzem motornega vozila - nevaren voznik - hudo ogrožanje varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu - sorazmernost med izrekom stranske sankcije in ciljem njenega izreka - ponovitvena nevarnost - vožnja v času, ko se je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Pri izreku odvzema motornega vozila vozniku, ki je lastnik odvzetega predmeta, je potrebno upoštevati okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša (drugi odstavek 26. člena ZP-1) in pri tem istočasno oceniti, ali vse navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je storilec nevaren voznik oziroma, ali je podana ponovitvena nevarnost storitve prekrška z istim vozilom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0074791
SPZ člen 115. ZPSPP člen 19.
dobava energije - stroški upravljanja - stroški obratovanja - poslovna stavba - najem poslovnega prostora - zavezanec za plačilo stroškov - lastnik prostora - razmerje med lastnikom in najemnikom - relativno pravno razmerje - aktivna legitimacija dobavitelja - dejanska raba
Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe po zakonu bremenijo zgolj lastnika.
19. člen ZPSPP ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb - v konkretnem primeru do dobavitelja toplote (tožnice). Navedenega določila tako ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe (dobavitelja toplote) do najemnika oziroma nasprotno: za izključitev odgovornosti lastnika. Ker ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do dobaviteljev, dobavitelj nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika. Dejanska raba, katere upravičenje ni utemeljeno na lastninski pravici, za najemnika ne ustvarja zaveze za plačilo vtoževanih stroškov. Ker najemnik ni pasivno legitimiran v razmerju do dobaviteljev, tudi ne pride v poštev subsidiarna odgovornost lastnika prostorov.
Dobavitelj lahko plačilo stroškov dobave toplotne energije zahteva neposredno le od etažnega lastnika (toženke), ta pa jih - odvisno od najemne pogodbe, lahko nato terja od najemnika.
služnost hoje in vožnje – stvarna služnost – priposestvovanje – prenehanje stvarne služnosti – pritožbena novota – dokaz z izvedencem
Na izvedenca se je neumestno sklicevati, ker se v tej pravdi ugotavlja dejanska uporaba obravnavane poti v času, potrebnem za priposestvovanje. Irelevantno je, če izvedenec ugotovi možnost uporabe poti kljub postavljenemu koritu, ker je relevantno le, kako se je ta del poti dejansko uporabljal pred postavitvijo korita.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI
VSL0060798
OZ člen 198. ZDDV-1 člen 3.
nadomestilo za uporabo avtorskih del – neupravičena pridobitev – neupravičena uporaba avtorskih del – plačilo DDV
Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po ZDDV-1. Ker prisojeni znesek nadomestila za uporabo avtorske glasbe ni predmet obdavčitve z DDV, ni tožnica upravičena v tem oziru tožencu ničesar „zaračunati.“ Prav tako pa je brezpredmetna obširna pritožbena razlaga, kakšne vrste davek je DDV, kakšen je sistema obračuna DDV v Sloveniji (in po svetu), kakor tudi dejstvo, da je tožnica sicer (kar se tiče transakcij, ki v skladu z določbami ZDDV-1 so obdavčljive) zavezanka za plačilo tega davka.
Šele po izdaji mnenja (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) je druga tožena stranka ugovarjala, da M.G. ni sodni izvedenec, ampak le sodni cenilec, zato ne bi smel biti imenovan za izvedenca in njegovo mnenje nima teže izvedenskega mnenja ter se ne more uporabiti kot dokaz. Pritožba z vztrajanjem pri tem stališču (ki mu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo) ne more uspeti. Prvič, ker je seznam sodnih izvedencev objavljen na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in bi na dejstvo, da M.G. ni v seznamu sodnih izvedencev lahko druga tožena stranka opozorila že ob prejemu sklepa o njegovi postavitvi za izvedenca; kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. In drugič, drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ker je ta določba le instrukcijska, sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je M.G. ustrezno strokovno usposobljen (po izobrazbi je inženir gradbeništva, ima opravljen strokovni izpit in pooblastilo za odgovornega vodjo del, odgovornega vodjo gradbišča za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, ima večletne izkušnje v gradbeništvu, za sodišča je izdelal preko 40 cenilnih mnenj, pri čemer je šlo za naloge, ki so od njega zahtevali tudi raziskavo stvari), ni pa sporno, da je kot sodni cenilec imenovan, med drugim, za področje gradbeništvo – komunala.
Postavitev izvedenca gradbene stroke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi postavilo, je predlagala tožena stranka, tožeča stranka pa takemu dokaznemu predlogu ni nasprotovala, temveč je sodišču tudi sama predlagala, na katera sporna vprašanja naj odgovori izvedenec. Umik dokaznega predloga s strani tožene stranke in v taki situaciji takojšna zahteva tožeče stranke na postavitev izvedenca, ne pomeni, da je tožeča stranka ta dokaz predlagala prepozno.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083117
URS člen 34, 39. OZ člen 179. ZPP člen 286b, 339, 339/1.
razžalitev dobrega imena in časti – javna oseba – župan – pravica do osebnega dostojanstva – svoboda izražanja – spletni komentarji – denarna odškodnina – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – žaljivost
Toženec je s spletnima komentarjema, v katerih je tožnika primerjal s Hitlerjem, navajal, da bo položnice „požrl v svojem smrdljivem gobcu“, ter podal označbo „banda pokvarjena“, presegel meje ustavno zajamčene svobode izražanja in nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika.
Sodišče prve stopnje je nadalje ob tehtanju toženčeve pravice do svobode izražanja in tožnikove pravice do osebnega dostojanstva presodilo vse zatrjevane in hkrati izkazane relevantne okoliščine primera, pri tem pa upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila žaljivosti. V zvezi s tem je izrecno poudarilo, da se je bil dolžan tožnik (ki je bil v času objave spornih komentarjev župan) glede na svojo funkcijo oziroma kot javna oseba sprijazniti z resno in ostro kritiko svojega ravnanja (četudi se z njo ne bi strinjal). Pravilno pa je opozorilo tudi, s čim so bile meje takšne (dopustne) kritike v konkretnem primeru s strani toženca (očitno) prekoračene.
Okoliščina, da je nezadovoljstvo z delom župana izražala velika večina lokalnega prebivalstva in da je bil toženec samo eden od nezadovoljnih občanov, njegovega konkretnega protipravnega ravnanja v ničemer ne upravičuje. Nezadovoljstvo je moč izražati tudi na dopusten način.