uporabno dovoljenje - potrdilo - zahteva za izdajo potrdila - novo dejstvo in nov dokaz - umik zahteve
Ker je po presoji sodišča tožnik dne 19. 8. 2015 pred prvostopenjskim organom podal izrecno izjavo, da umika svoj podpis na izjavi z dne 28. 7. 2015 in je njegov "umik podpisa" šteti kot nedvoumen umik zahtevka za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO, bi moral upravni organ o umiku zahteve odločiti in pri odločitvi upoštevati, da lahko stranka delno ali v celoti, v skladu z določbo prvega odstavka 134. člena ZUP umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.
V postopku, kjer je tožnik vlogo za izdajo potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 vložil skupaj s solastnikoma objekta, ne gre za stranke z nasprotnim interesom, zato uporaba določbe drugega odstavka 134. člena ZUP v obravnavanem primeru ne pride v poštev.
ZDen člen 78, 78/2. ZDavP-2 člen 54, 57, 57/6, 67, 67/1. ZDoh-2 člen 82, 82-6, 132, 132/2.
dohodnina - dohodnina od obresti - davčni odtegljaj - davčni obračun - popravek davčnega obračuna - denacionalizacijski upravičenci - aktivna legitimacija - skrbnik za poseben primer
Davčna obveznost je nastala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in torej po tem, ko je zapuščina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev že prešla na njihove dediče (drugi odstavek 78. člena ZDen). Davčna obveznost nastane z izplačilom dohodka in ni odvisna od zapadlosti kuponov, kot se zmotno zatrjuje v tožbi. Po presoji sodišča zato ni slediti stališču, da je določbo 6. točke 82. člena ZDoh-2 o tem, da dediči štejejo za denacionalizacijske upravičence, če so le-ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, glede obresti mogoče uporabiti le za tiste kupone, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi za tiste, ki so zapadli pred njeno pravnomočnostjo, in tudi ne tožbenemu stališču, da je tožnika v funkciji skrbnika šteti kot zavezanca za plačilo dohodnine iz naslova prejetih obresti s strani denacionalizacijskih upravičencev.
Sporni indeksi uporabljeni v enačbi za izračun komunalnega prispevka, niso bili javno objavljeni ne v Uradnem listu RS, ne na spletni strani Gospodarske zbornice oziroma njenega združenja. To pomeni, da sodišče ne more preizkusiti pravilnosti indeksiranja stroškov in s tem pravilnosti zneska, za katerega je toženka povečala izračunani komunalni prispevek, zato gre v tem delu za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Upravni organ bi moral pred izračunom komunalnega prispevka ugotoviti, na katere vrste obstoječe komunalne opreme bo lahko zavezanec priključil svoj objekt oziroma mu bo omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme, nato pa za posamezno vrsto tako ugotovljene opreme preveriti, ali se predmetno zemljišče nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme. Glede na to se nato izračunajo ustrezni deli komunalnega prispevka, ki pripadajo posamezni vrsti komunalne opreme na ustreznem obračunskem območju.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravna stvar - zdravniško spričevalo - akt strokovne narave
Obravnavano zdravniško spričevalo je akt strokovne narave, kot takega pa ga ni mogoče šteti za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
sofinanciranje iz javnih sredstev - finančna pomoč - javni poziv - ugotovitveni postopek - tožbena novota
Tožnik je šele v tožbi oporekal opravljeni primerjavi med vozilom Smart fortwo coupe electric drive in Smart fortwo cabrio in upoštevani vrednosti primerljivega vozila iz spletnega oglasa, četudi bi to lahko in moral storiti že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so razvidne iz poročila tožene stranke. Šele v tožbi je tudi predlagal imenovanje izvedenca avtomobilske stroke. Gre za ugovore, ki so tožbena novota, in jih tožnik ni uveljavljal v ugotovitvenem postopku, četudi je to možnost imel. To pa pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
ZDen člen 11, 12. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1-1, 2.
upravičenec do denacionalizacije - pogoji za vračilo podržavljenega premoženja - pravna podlaga podržavljenja
V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - brisanje prometa - izdaja računa - zaslišanje priče
Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - akontacija dohodnine - davčni odtegljaj - regres - posojilo - vračilo denarja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sporno ostaja vračilo zneskov, ki ga tožnik zatrjuje v tožbi in ga je pred tem zatrjeval in dokazoval v pritožbi in v pripombah na zapisnik, po lastnih navedbah (v pritožbi) pa tudi že med postopkom inšpekcijskega nadzora. Podatkov v poslovnih knjigah ter verodostojnih listin o vračilu denarja sicer ni. Medtem ko tožnikovih navedb in predloženih listin - izjav zaposlenih, iz katerih izhaja, da so zaposleni prejeto gotovino (ob izplačilu regresa v mesecu novembru) vrnili, kot nedopustnih novih dejstev in dokazov prvostopenjski davčni organ ne presodi. Pri čemer tožnik, kot rečeno, v pritožbi izrecno navaja, da je vračilo denarja zatrjeval že v postopku nadzora, kar pomeni, oziroma bi lahko pomenilo, da pripombe v tej zvezi niso nove in da torej ni razloga za to, da se organ prve stopnje o tem ne izreče. Ne izreče pa se o tem niti organ druge stopnje, ki celo šteje kot "nesporno dokazano", da zaposleni izplačane gotovine niso vrnili, kar ni res in kar obenem pomeni, da se ne izreče o bistvenem, saj gre pri zatrjevanem vračilu denarja nedvomno za okoliščino, ki vpliva na obdavčitev.
DDV - vračilo DDV - pogoji za vračilo ddv - najem vozila - stroški goriva - dokazno breme
Tožnik ni verodostojno izkazal obstoja poslovnih dogodkov, za katere naj bi bili izdaniomenjeni računi in po katerih naj bi šlo za storitve, glede katerih bi bil tožnik na podlagi 74. člena ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Po presoji sodišča je pri ugotavljanju pravice do vračila DDV dolžnost davčnega zavezanca, da predloži verodostojne listine, na podlagi katerih uveljavlja vračilo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - zamudna sodba
Tožnik ni vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ni izkazal opravičljivih razlogov, zaradi katerih v zakonskem roku ni odgovoril na tožbo. Kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, je v pritožbi zoper zamudno sodbo, ki jo je vložil sam, navedel razloge za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo, vendar so ti po mnenju sodišča pavšalni in povsem neizkazani. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo zdravstvene težave lahko predstavljajo opravičljiv razlog za zamudo procesnega dejanja, vendar mora biti bolezen oziroma poškodba huda in nenadna. Takšnih razlogov tožnik v pritožni niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel, zato tudi po mnenju sodišča v zadevi niso podani verjetni izgledi za uspeh zadeve.
Pogoj za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča je, da je lastniku objekta omogočena priključitev na določeno vrsto komunalne opreme, kar mu prej ni bilo omogočeno, ker ta ni bila zgrajena, sama izvedba priključkov pa na odmero komunalnega prispevka ne vpliva.
Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee prvega odstavka 3. člena Pravilnika o zamenjavah stanovanj, ker je najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ... podpisala 5. 12. 2016, torej ni bila najemnica neprofitnega stanovanja vsaj 2 leti.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - priklop na javno kanalizacijsko omrežje
Nepravilna je razlaga tožene stranke, da samo dejstvo, ali se je tožeča stranka že priklopila na kanalizacijsko omrežje in kdaj, ni pravno pomembno. Glede na zahteve ZPNačrt je pogoj za izdajo izpodbijanega akta, da je tožeča stranka zavezanec v smislu 80. člena ZPNačrt, in da so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt, to pa je mogoča le na podlagi ugotovitve, kdaj je bil objekt zakonito priključen na komunalno omrežje.
davek od dohodkov pravnih oseb - DDV - davčno (ne)priznani odhodki - rezervacije
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
razrešitev direktorja zavoda - razlogi za razrešitev - nevestno opravljanje dela - motnje pri delovanju organa
Sodišče ugotavlja, da je bila tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa o razrešitvi, na podlagi določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ, dana možnost seznanitve in izjave o razlogih za razrešitev, torej je tožena stranka to posebno postopkovno določilo formalno upoštevala. Ni pa se opredelila do navedb v tožnikovem odgovoru, ki jih uveljavlja tudi v tožbi in ki se nanašajo na nujnost sprejetja sporne odredbe. Sodišče opozarja, da so postopkovna pravila, s katerimi se stranko pred izdajo odločitve seznani z razlogi, namenjena aktivni udeležbi stranke v postopku, torej ji je dana možnost vplivati tako na procesno kot materialno pravno pravilno odločitev. Ker tožena stranka do tožnikovih navedb ni zavzela stališča, sodišče meni, da ni v celoti sledila postopkovnemu pravilu iz določbe tretjega odstavlja 38. člena ZZ, te napake pa z morebitnimi kasnejšimi pojasnili v odgovoru na tožbo ne more sanirati.
komunalni prispevek - pogoji za odmero komunalnega prispevka - komunalna opremljenost zemljišč - dostop do javne ceste
Obračunski strošek opremljenosti določenega območja ne pomeni, da ima nepremičnina neposredni priključek na javno cestno omrežje, lahko tudi preko služnostne poti oziroma na podlagi služnostne pravice ali preko poti oziroma koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam. Bistveno je to, da se tudi tožnikova parcela na tem območju lahko priključi na javno komunalno opremljenost javnih površin, ki leži v tretjem obračunskem območju programa opremljanja
ZMZ-1 člen 84. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 27, 27/1, 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III
Tožnik jepredhodno za mednarodno zaščito že trikrat zaprosil v Avstriji in enkrat v Italiji, saj so mu bili v omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo EURODAC. Obe državi je zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan, kar med strankama ni sporno. Omenjena dejstva ustrezajo objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki med drugim utemeljujejo tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Pri tem ne gre prezreti, da je tožnik ves čas potoval brez dokumentov oziroma s ponarejenimi dokumenti ter meje prestopal na nedovoljen način. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika iz 4. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je nesporno dejstvo, tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.
Odločba Ministrstva za financ,e s katero je bil končan upravni postopek v konkretni zadevi, je bila tožniku vročena dne 16. 8. 2016. Zakonsko določen 30-dnevni rok za vložitev tožbe, na katerega je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku, je tako začel teči dne 17. 8. 2016 in je potekel v četrtek 15. 9. 2016. Tožnik pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, tožbo vložil priporočeno po pošti šele 16. 9. 2016.
mednarodna zaščita - status begunca - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - preganjanje - diskriminacija
Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno navaja, da se ekonomska in socialna diskriminacija ne bi mogla opredeliti kot dejanje preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ (sedaj 26. člen ZMZ-1). Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca.
Pojem "preganjanja" predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve ne izključuje uporabe 3. člena EKČP.
Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije torej lahko predstavljajo dejanja preganjanja, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek navedene določbe, in sicer če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odlog izvršitve kazni zapora
Izpodbijana odločba je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije. Sodno varstvo je zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. Izpodbijana odločba torej ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.