IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00088533
ZIZ člen 168, 211, 239, 240, 243, 244. ZKN člen 14, 141, 145. URS člen 23.
predlog za zavarovanje terjatve - nevknjižena nepremičnina - zapisnik o rubežu nepremičnine - vpis v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine - pravica do sodnega varstva - pravica do izvršbe - podatki gurs - zemljiška knjiga - kataster stavb - centralni register prebivalstva - register nepremičnin - zastavna pravica na nepremičnini - smiselna uporaba - pravica do učinkovitega sodnega varstva - materialno procesno vodstvo
ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se poseže v pravice tretjih. Zato upnik ne sme biti postavljen v bolj ugoden položaj glede dokazovanja dolžnikovega lastništva od tistega, ki predlaga izvršbo na nevpisano nepremičnino. Če sodišče uradnega preizkusa ne bi opravilo in bi slepo sledilo upničinim podatkom o lastništvu in obsegu nevpisane dolžnikove nepremičnine, pravica upnice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, ki vsebuje tudi pravico do izvršbe, ne bi odtehtala tveganja, da se lahko poseže v premoženje ali pravne koristi tretjih oseb. Zato je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva dolžno paziti tudi na ta pogoj.
ZKN v 14. členu določa, da se podatki o lastništvu v kataster nepremičnin prevzemajo iz zemljiške knjige, nato pa osvežujejo iz centralnega registra prebivalstva ali poslovnega registra prebivalstva. Poleg podatkov o lastnikih prevzetih iz zemljiške knjige, pa se v katastru nepremičnin na podlagi 141. in 145. člena ZKN za dele stavb vodijo tudi t.i. "posebni podatki o lastniku" oz. t.i. registrski lastnik. Posebni podatki o lastniku dela stavbe se vodijo v primeru, ko so bili le-ti vpisani v register nepremičnin ob prevzemu podatkov v kataster nepremičnin in so različni od lastnikov na povezani parceli in za tako stavbo ni bila vzpostavljena etažna lastnina ali stavbna pravica. Registrski lastnik v katastru nepremičnin po oceni sodišča prve stopnje tako ne pomeni nujno pravega lastnika nepremičnine.
Registrski lastnik je lastnik, ki je prevzet iz registra nepremičnin. S tem, ko je upnica predložila izpis, da je stavba vpisana v register nepremičnin (REN), iz tega pa izhaja, da ima stavba 6 delov, pri enem od teh pa je iz evidence GURS kot registrski lastnik vpisan dolžnik, je zadostila pogojem za zavarovanje na nevknjiženi nepremičnini in zato ni podlage za zahtevo sodišča, da mora upnica predložiti še verigo pogodb, na podlagi katerih bi se lahko vknjižila lastninska pravica na dolžnika. Zato upnici ni mogoče odreči zavarovanja njene denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini iz razlogov, ko jih je navedlo sodišče prve stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088888
OZ člen 255, 255/2, 256, 256/3, 257, 275. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2.
tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje učinkov razpolagalnih pravnih poslov - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - verjeten obstoj terjatve - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoji - verjetno izkazana dolžnikova neplačevitost - neplačevitost dolžnika - škodovanje upnikom - skrivanje in odtujevanje premoženja - sodna praksa - stališče sodišča - način poplačila - neuspešna izvršba - blokada računa - neunovčljivo premoženje - zastavitelj - odgovornost poroka - prehod pravic in obveznosti
Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088593
DZ člen 161, 269. ZPP člen 252, 252/3, 359. ZNP-1 člen 42.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - stiki med otrokom in staršema - urejanje stikov z otrokom - začasna ureditev stikov - razširitev stikov - ogroženost otroka - želje otroka - izvedenec - duševna motnja matere - strokovna pomoč - zloraba procesnih pravic - pregled s strani sodnega izvedenca - očitno izmikanje - korist mladoletnega otroka - odreditev zdravstvenega pregleda - prepoved reformatio in peius
Parcialno in kratkotrajno urejanje stikov z začasnimi odredbami (npr. za nekaj mesecev ali le za eno priložnost) ni primerno, ker le obremenjuje in (upoštevaje tudi ugovorni in pritožbeni postopek) podaljšuje sodni postopek, v katerem mora sodišče po naravi stvari in zakonu odločati hitro. Če sodišče oceni, da je v skladu s 161. členom DZ nujno z začasno odredbo urediti prav vse modalitete stikov (med šolskim letom, med počitnicami in med različnimi prazniki), je bolje, da to stori z eno začasno odredbo kot pa z več parcialnimi in zgolj kratkotrajnimi.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088746
ZIZ člen 272. DZ člen 67.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - razdelitev skupnega premoženja - ugotovitev obsega skupnega premoženja - poslovni delež zakonca v družbi - poslovni delež v družbi - ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo - odsvojitev dela poslovnega deleža - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasno odredbo je pravilna iz razlogov, ker tožnica ni dala trditev, na podlagi katerih bi izhajalo, da je navkljub pogodbam o prenosu poslovnih deležev poslovni delež družbe ostal skupno premoženje, in ker so bile njene trditve v zvezi z lastništvom poslovnega deleža družbe v medsebojnem nasprotju.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088609
DZ člen 157, 157/2, 161. URS člen 56.
postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - prešolanje učenca na drugo šolo - nadomestitev soglasja starša - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - zavračanje stikov - želje otroka - neformalni razgovor otroka s sodnikom - psihično nasilje - stiska otroka - preprečevanje stikov - odtujevanje otroka - socializacija otroka - načelo pravne enakosti
Kljub zadržanosti sodne prakse pri izdaji teh začasnih odredb, se vendarle izkaže, da so ob upoštevanju in vrednotenju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, izkazane predpostavke, ki kot vrednostni temelj izkazujejo ogroženost otroka in posledično utemeljenost začasne odredbe, s tem pa se udejanja načelo pravne enakosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088546
ZIZ člen 29a, 226, 227, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3, 273. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba na ugotovitev ničnosti - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - dokazni standard verjetnosti - nasprotujoče si trditve stranke - dokazno breme - enakovrednost dokazov obeh strank - (ne)izvedba predlaganih dokazov - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - odločitev o glavni stvari - pravica do obrambe v postopku - poseg v pravico do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - tuja valuta denarne obveznosti - pristen devizni kredit - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - reverzibilnost začasne odredbe - lojalna razlaga nacionalnega prava
Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, katere navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov.
Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088857
DZ člen 141, 141/1, 154, 156, 157, 157/1, 157/2, 160, 160/1, 163, 163/1. ZNP-1 člen 7, 42. ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - začasna odredba o stikih - sprememba sklepa o začasni odredbi - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - hiter postopek - dokazni standard verjetnosti - izvedenec klinične psihologije - pravica do stikov - stiki v korist otroka - stiki pod nadzorom - sprememba ureditve stikov - načelo najmilejšega ukrepa - ogroženost otroka - obseg stikov - razširitev stikov
Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).
predlog za zavarovanje terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - prepoved odtujitev in obremenitev premičnin - neznatna škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode
Pritožba pravilno navaja, da je v sodni praksi in pravni teoriji prevladujoče stališče, da vpis prepovedi razpolaganja s stvarjo za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je zgolj neznatna. Pravica razpolaganja je namreč eden od elementov lastninske pravice, ki pa je ustavna kategorija. Seveda to ne izključuje možnosti, da bi ob obstoju določenih specifičnih okoliščin tudi tak poseg predstavljal zgolj neznatno škodo, a mora takšne okoliščine utemeljiti upnik. Iz tega razloga je sprejeta odločitev, da bo izdana začasna odredba, ki dolžniku prepoveduje odtujitev in obremenitev vozila, za dolžnika pomenila zgolj neznatno škodo, materialno pravno zmotna.
SPZ člen 35. ZIZ člen 272. ZPP člen 212, 213, 339, 339/2, 339/2-8.
motenje posesti - motenje soposesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - posestno varstvo stvarne služnosti - zadnje mirno posestno stanje - sprememba posestnega stanja - opis motilnega ravnanja - ponavljajoče se motilno dejanje - nadaljevano motilno dejanje - obseg posestnega varstva - izključna posest - obstoj stvarne služnosti - služnost uporabe dvorišča za dostop z vozili - opredelitev vsebine služnosti - dokazni predlog za zaslišanje priče - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - dokazna ocena zavrnitev substanciranega dokaznega predloga - dolžnost opredelitve sodišča do relevantnih navedb stranke - prosta presoja dokazov - kršitev pravice do izjave v postopku - kršitev načela kontradiktornosti postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - postopek za mirno rešitev spora - neuspela pogajanja - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice - dopolnitev dokaznega postopka - prednostna zadeva
Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; 2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; 3) popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4) prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.
Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče zavrnilo z obrazložitvijo, da je priča na predhodnem naroku kot lastnik nepremičnine parc. št. 1040/9 in služnostni zavezanec sodelovala pri pogajanjih o mirni rešitvi spora. Takšen razlog ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče. Če je sodišče prve stopnje menilo, da priča ne sme sodelovati na poravnalnem naroku, bi moralo njeno prisotnost preprečiti. Ko tega ni storilo, pa bi moralo pričo zaslišati, nato pa dejstvo, da je sodelovala na naroku in se na njem morda seznanila s kakšno okoliščino, ki je vplivala na njeno izpoved, oceniti skladno z načelom proste presoje dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088511
ZIZ člen 29a, 226, 227, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost kreditne pogodbe - delna ničnost - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - namen zavarovanja z začasno odredbo - dokazni standard verjetnosti - celovita dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz z zaslišanjem prič - pristranskost priče - Direktiva Sveta 93/13/EGS - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - tuja valuta denarne obveznosti - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nastanek težko nadomestljive škode - hujše škodljive posledice - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - sprememba kreditne pogodbe - glavni predmet pogodbe - načelo afirmacije pogodb - ohranitev pogodbe v veljavi - odvračalni učinek - kaznovalna funkcija - prava in neprava retroaktivnost - pravni vir - preplačilo - reverzibilnost začasne odredbe - dajatveni (povračilni) zahtevek - denarno nadomestilo - lojalna razlaga nacionalnega prava
Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ.
Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.
Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).
SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.
ZDSS-1 člen 70, 70/4. ZIZ člen 272. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - socialni spor - nezmožnost za delo - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - restriktivna razlaga - verjetnost terjatve
V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. V zadevi gre za t. i. regulacijsko oziroma ureditveno začasno odredbo, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojma "težko nadomestljiva škoda".
O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - stiki med otrokom in staršema - začasna ureditev stikov - ogroženost otroka - otrokova želja - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - restriktiven pristop - začasna določitev preživnine - stopnja verjetnosti - življenjske potrebe otroka - zmožnosti preživninskega zavezanca
Za uspešen telesni in duševni razvoj otroka je koristno, da se njegove potrebe, ne le eksistenčne, pač pa tudi npr. šport, razvedrilo, počitnice ipd. zagotavljajo kontinuirano. Če se kljub temu, da imata starša zadostne preživninske zmožnosti, ne, je otrok ogrožen.
vpis v sodni register - vpis zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika - zastavna pravica na poslovnem deležu družbenika - zavarovanje terjatve z zastavno pravico na poslovnem deležu družbenika - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine
Subjekt vpisa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na spremembo dejstev in okoliščin (neustreznost pogojev zavarovanja ter dejansko nesorazmerje med višino obveznosti in posegom v lastninsko pravico). Navedene okoliščine lahko (s pravnimi sredstvi) uveljavlja dolžnik v postopku zavarovanja, ne pa subjekt vpisa v tem registrskem postopku.
V postopku vpisa zastavne pravice na poslovnem deležu po 245.c členu ZIZ registrsko sodišče ne more presojati sorazmernosti izrečenega ukrepa zavarovanja, ampak mora izvesti vpis, kot izhaja iz sklepa o zavarovanju. Zato se subjekt vpisa tudi ne more sklicevati na pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in na to, da so na voljo milejša sredstva zavarovanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088870
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 21, 21/3.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - težko nadomestljiva škoda - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe
V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088828
ZASP člen 19, 170, 170/1, 170/2, 170/2-2, 170/5, 170/7. ZIZ člen 273, 273/1. ZPP člen 337, 337/1.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - moralna avtorska pravica - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - namen predlagane začasne odredbe - povezanost med začasno odredbo in tožbenim zahtevkom - grozeča težko nadomestljiva škoda - pritožbena novota
S predlagano začasno odredbo upnika želita preprečiti zasičenje trga, zaradi katerega ne bi mogla prodati svojega prevoda. S tožbo, ki jo nameravata vložiti, pa želita preprečiti skazitev njunega dela - z oglaševanjem skupaj z imeni prevajalcev brez renomeja ter označevanjem, da sta prevajalca in avtorja dodatnega besedila. Zato se izkaže, da predlagana izdaja začasne odredbe ne more doseči svojega namena, saj nedenarne terjatve na preprečitev skazitve dela ne zavaruje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088421
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
kredit v CHF - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - predpostavke za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kot sankcija za kršitev - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - delna ničnost pogodbe - nedopustnost - valutno tveganje - sprememba pogodbe - odvračalni učinek - retroaktivnost - načelo lojalne razlage prava EU - preplačilo - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženi stranki že plačal več kot je od nje prejel. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00089359
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. URS člen 2, 14, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 2. ZPP člen 212.
tuja valuta denarne obveznosti - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dokazovanje negativnega dejstva - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nastanek težko nadomestljive škode - hujše škodljive posledice - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - premoženjsko in finančno stanje stranke - sprememba tožbe - odlog plačila - glavni predmet pogodbe - načelo afirmacije pogodb - prava in neprava retroaktivnost - preplačilo - reverzibilnost začasne odredbe - denarno nadomestilo - nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari - predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču evropske unije - razmejitev pristojnosti med EU in državami članicami - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - delna ničnost - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - namen zavarovanja z začasno odredbo - dokazni standard verjetnosti - celovita dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - uporaba prava EU - Direktiva Sveta 93/13
Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo in ni omejena zgolj za implementacijske predpise. Pri razlagi nacionalnega prava mora sodišče slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. SEU je namreč izključno pristojno sodišče za razlago prava EU, njegove sodbe so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023.
Tožnik bi moral, če začasne odredbe ne bi bilo, plačevati, česar verjetno ne dolguje. In da bi to saniral, bi moral za vsak plačani obrok zviševati svoj kondikcijski zahtevek, po izdaji prvostopenjske sodbe pa, ker spremembe tožbe tedaj niso ni več mogoče, vložiti novo tožbo. Breme opisanega - premoženjsko in nepremoženjsko - je za tožnika, izhajajoč iz standardov evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti, težko nadomestljiva škoda.
Pritožnica sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati nepravilno - avtomatizirano, ne da bi ocenjevala, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z razmejitvijo pristojnosti med SEU in nacionalnimi sodišči sploh mogoče nasloviti na SEU, je odgovor nanj poudarjeno očiten. Daje ga že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države, z vidika slovenskega prava pa ustavni načeli pravne države in enakosti pred zakonom (2. in 14. člen Ustave) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - regulacijska začasna odredba - načelo lojalne razlage - pojasnilna dolžnost banke
Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Pri zavarovanju zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU.
začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - pavšalne navedbe
Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, ni pa izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode. Tožnica je le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost).
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1. ZVPot člen 23, 24.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - lojalna razlaga nacionalnega prava
Toženka v tej zadevi tega, da je tožnikoma v tej smeri podala kakršnakoli pojasnila ne trdi, niti ne pojasni, iz katerih drugih (zatrjevanih) okoliščin bi (vsaj z verjetnostjo) izhajalo, da sta se tožnika dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno obdobje plačevanja kredita zavedala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsaj verjetno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, je zato pravilen.