Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz priloženih izvidov ne izhaja, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri delu, ki glede na pritožbene navedbe niso sporne.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
V postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se obstoj terjatve presoja s stopnjo verjetnosti. Pri presoji verjetnega obstoja terjatve zaradi zatrjevane navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti naravo in obseg prevzetih obveznosti ter njihovo dejansko izvrševanje. Sama okoliščina, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi preživljanca, sicer ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe, lahko pa skupaj z drugimi okoliščinami predstavlja indic, da pogodba prikriva darilo.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema je dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.
Zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Tožena stranka veže svoj ugovor zastaranja (v tem trenutku) zgolj na objektivne okoliščine, ne pojasni pa kako sta na podlagi tega tožnika vedela oziroma bi lahko vedela za nepoštene pogoje Kreditne pogodbe. Trditveno in dokazno breme s tem v zvezi je na toženi stranki, ki mora za to ponuditi trditve in predlagati izvedbo posebnih dokazov, ki se nanašajo na njeno razmerje do prav tega potrošnika - tožeče stranke.
Ker navedena sodba pojasnjuje, kateri so pogoji za zavarovanje v tovrstnih postopkih, pri čemer ne omenja reverzibilnosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe v tovrstnih zadevah.
Glede na sodno prakso - tudi SEU - z izjemami, na katere se sklicuje tožena stranka, je vsaj z verjetnostjo mogoče oceniti, da je utemeljeno stališče tožnikov, da v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF toženki nista dolžna vrniti več kot dejansko prejeti znesek. Torej sta tožnika v tej fazi postopka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženki nista dolžna plačati celotnega zneska, ki naj bi ga po domnevno nični pogodbi dolgovala, s čimer sta hkrati dokazala, da sta svojo obveznost po nični Kreditni pogodbi že preplačala.
Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.
Stališče sodišča prve stopnje, da ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je materialnopravno zmotno in temelji na starejši sodni praksi. Iz navedene določbe izhaja, da mora upnik verjetno izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato uporaba pogoja iz tretje alineje ni izključena zgolj zaradi narave ureditvene začasne odredbe.
Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.
Sprememba s sodno odločbo izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka je skladno s prvim odstavkom 160. člena DZ mogoča le takrat, ko se med izvajanjem ukrepa izkaže, da bo slabo vplival na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje.
Za izdajo začasne odredbe o prepovedi približevanja staršev otrokom po 162. členu DZ ni odločilno, če je prišlo do nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND, pač pa, če je otrok zaradi ravnanja staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (157. člen DZ).
Sodišče zavrne predlog pravne osebe za ureditveno začasno odredbo z izselitvijo iz hiše, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje s trditvami (i) o "čezmerni obrabi pohištva", ker hišo uporablja večje število oseb; (ii) o neurejeni okolici hiše in možnosti zamrznitve cevi namakalnega sistema in (iii) z domnevo, da se v hiši odvija prostitucija, ki ni verjetno izkazana.
V primeru odločanja o začasni odredbi so trditve in dokazi, ki so sodišču v tej fazi odločanja na razpolago, procesno gradivo, na podlagi katerega sodišče odloča. Pravilen je zato dokazni zaključek sodišča, da v tej fazi postopka ne zadoščajo tožnikove pavšalne trditve, da pri tožniku ni prišlo do kršitve pogodbenih prevzetih obveznosti, ki so bile povod za izbris iz evidence brezposelnih. Ali so bile odločbe pravilne in zakonite bo predmet presoje v okviru rednega sojenja, sedaj je odločilen le odgovor na vprašanje, ali je tožnik izkazal verjetnost nastanka svoje terjatve. Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji za začasno ureditev spornega razmerja.
V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.