Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.
Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.
Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz priloženih izvidov ne izhaja, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri delu, ki glede na pritožbene navedbe niso sporne.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
V postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se obstoj terjatve presoja s stopnjo verjetnosti. Pri presoji verjetnega obstoja terjatve zaradi zatrjevane navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti naravo in obseg prevzetih obveznosti ter njihovo dejansko izvrševanje. Sama okoliščina, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi preživljanca, sicer ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe, lahko pa skupaj z drugimi okoliščinami predstavlja indic, da pogodba prikriva darilo.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema je dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.
Zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Tožena stranka veže svoj ugovor zastaranja (v tem trenutku) zgolj na objektivne okoliščine, ne pojasni pa kako sta na podlagi tega tožnika vedela oziroma bi lahko vedela za nepoštene pogoje Kreditne pogodbe. Trditveno in dokazno breme s tem v zvezi je na toženi stranki, ki mora za to ponuditi trditve in predlagati izvedbo posebnih dokazov, ki se nanašajo na njeno razmerje do prav tega potrošnika - tožeče stranke.
Ker navedena sodba pojasnjuje, kateri so pogoji za zavarovanje v tovrstnih postopkih, pri čemer ne omenja reverzibilnosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe v tovrstnih zadevah.
Glede na sodno prakso - tudi SEU - z izjemami, na katere se sklicuje tožena stranka, je vsaj z verjetnostjo mogoče oceniti, da je utemeljeno stališče tožnikov, da v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF toženki nista dolžna vrniti več kot dejansko prejeti znesek. Torej sta tožnika v tej fazi postopka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženki nista dolžna plačati celotnega zneska, ki naj bi ga po domnevno nični pogodbi dolgovala, s čimer sta hkrati dokazala, da sta svojo obveznost po nični Kreditni pogodbi že preplačala.
Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi ji nastajala zaradi začasne odredbe.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.