190. člen OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene obogatitve so tako: obogatitev - prikrajšanje (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Tožeča stranka vseh teh predpostavk ni zatrjevala - ni npojasnila oziroma navedla ne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, ne prehoda premoženja brez pravnega temelja. Ves čas postopka je namreč navajala ravno obratno, in sicer, da je podlaga njenega zahtevka ustni dogovor o plačilu DDV (torej pogodbena podlaga) in na tem dogovoru utemeljevala svoj zahtevek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002356
OZ člen 832, 834, 834-2. ZPP člen 367a, 367a/1.
pogodba o trgovskem zastopanju - odstop od pogodbe brez odpovednega roka - odpravnina - razlogi, ki izključujejo odpravnino -dopuščena revija
Dopuščena revizija o vprašanju ali je »resne vzroke«, ki omogočajo odstop od pogodbe brez odpovednega roka po 832. členu OZ, mogoče enačiti s krivdnimi razlogi, ki izključujejo odpravnino po 2. točki 834. člena OZ
POGODBENO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – IZVRŠILNO PRAVO
VS4002373
ZIP člen 19, 251c.
sporazum o zavarovanju terjatve - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - sodna poravnava - zapadlost terjatve iz sodne poravnave – zamudne obresti – banka – izračun zamudnih obresti
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da bi tožnika prekoračitev dovoljene obrestne mere pri njenem izračunu, napačen izračun revalorizacije in nespoštovanje omejitve teka obresti lahko kot dolžnika uveljavljala v izvršbi, ne pa v pravdi za ugotovitev ničnosti sporazuma. Sporazum namreč ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in posledično ničen, če banka kot upnica napačno obračuna obrestno mero, revalorizacijo ali višino obresti. Takšno ravnanje banke predstavlja kvečjemu kršitev pogodbe, določila pogodbe (oziroma sporazuma) pa so še vedno v skladu z zakonom.
19. člen ZIP je v drugem odstavku določal, da se zapadlost terjatve iz sodne poravnave dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino. Stališče tožnikov, da bi moral zapisnik sporazuma določati točen datum zapadlosti terjatve, ni pravilno. Zadošča namreč, da je mogoče ta datum na podlagi sodne poravnave določiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS4002353
ZPSPP člen 12. OZ člen 51, 56. ZPP člen 213, 229, 339, 339/1, 339/2-8.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - oblika pogodbe - obličnost najemne pogodbe - ustni dogovor o stranskih točkah pogodbe - ustni dogovor o bistvenih sestavinah pogodbe - dokazni predlog - zaslišanje priče - substanciranje dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - dopuščena revizija - dokazovanje
Pri razlagi ustnega dogovora o najemu poslovnega prostora, ki je bil glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje sklenjen med pravdnima strankama, je potrebno upoštevati tudi določbe ZPSPP ter OZ. ZPSPP v 12. členu določa, da se najemna pogodba za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor sklene v pisni obliki. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Predpisana oblika velja tudi za kasnejše spremembe ali dopolnitve pogodbe.
Zatrjevani ustni dogovor se o nanaša na bistvene sestavine najemne pogodbe (predmet najema in višina najemnine), zato ga ni mogoče uvrstiti pod tretji odstavek 51. člena oziroma pod drugi odstavek 56. člena OZ (ustni dogovor o stranskih točkah). Hkrati pa se zanj ne more uporabiti niti četrti odstavek 51. člena oziroma tretji odstavek 56. člena OZ. Z njim se sicer zmanjšujejo obveznosti tožene stranke kot najemnika, vendar se hkrati povečujejo obveznosti tožeče stranke kot najemodajalca, ki za oddajo prostora v najem dobi bistveno nižjo odmeno.
Toženec je zaslišanje priče predlagal tudi za potrditev navedb o sporazumni razvezi najemne pogodbe in odpovednem roku ter o delnem plačilu najemnine, za katerega trdi, da je bilo izvršeno v gotovini. Ta dokaz glede na njegove navedbe ni bil informativnega značaja. Navedel je namreč, v zvezi s čim je priča predlagana ter katere njegove navedbe naj bi potrdila, to pa za substanciranje dokaznega predloga v konkretnem primeru zadostuje.
pogodbeno pravo - kondikcija – vrnitev danega - pravila vračanja - zamudne obresti
Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo: vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - tožba za odstranitev gradbenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - večstanovanjska stavba - etažna lastnina - skupni deli stavbe - skupna lastnina - ničnost prodajne pogodbe - močnejši pravni naslov - dopuščena revizija - razpolaganje s predmetom, ki ni v pravnem prometu
Res je, da je pri dvojnih prodajah (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, pri vseh zahtevkih zoper pridobitelja lastninske pravice praviloma treba izkazati njegovo slabovernost. Drugače pa je v primeru, ko se izkaže, da je šlo za razpolaganje s predmetom, ki sploh ni v samostojnem pravnem prometu. Pravica na zemljišču in pravica na skupnih delih stavb sta se že po predpisih, ki so veljali v času sklepanja kupnih pogodb za stanovanja v naselju BS3, lahko prenašali (le) skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in kasneje 12. člen ZTLR). Iz predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja in iz zemljiškoknjižnih predpisov je izhajalo načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih. Tudi potem, ko je prišlo do lastninjenja, stanovanja kot posebnega dela stavbe nikoli ni bilo mogoče prodati brez ustreznih upravičenj na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču (112. člen SPZ). Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Revizija dopusti o pravnem vprašanju ali je potrebna izrecna potrditev dela po tretjem odstavku 642. člena OZ, da je s tem naročnik zavezan k plačilu, oziroma, ali se lahko šteje, da je delo potrjeno v skladu s tretjim odstavkom 642. člena OZ v primeru, da ga naročnik ni grajal pravočasno oziroma ga je grajal le delno.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – OBLIGACIJSKO PRAVO
VS0016593
ZVPot člen 35, 37a, 37c, 39, 39/2, 48, 48/1. OZ člen 468. OZ člen 70, 393.
zahteva za varstvo zakonitosti – pogodba o dobavi toplotne energije – pogodbene stranke – sklenitev pogodbe z upravnikom večstanovanjske stavbe – tožba dobavitelja zoper etažnega lastnika - pravice odjemalca toplotne energije do dobavitelja – plačilo – deljene obveznosti - delilnik stroškov – stvarne napake – uveljavljanje pravic iz odgovornosti za napake - varstvo potrošnikov
Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik).
Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti zaračunanega zneska glede skupne količine dobavljene toplotne energije in tudi pravilnost delitve zneska glede na dogovorjen delilnik. Ni pa mogoče upoštevati reklamacij računov, ki se nanašajo na toženčevo individualno porabo toplote („poraba tople vode po števcu v stanovanju“) in ne na porabo na odjemnem mestu.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002324
ZPP člen 370, 370/3, 212. OZ člen 468.
odstop od pogodbe – časovna omejenost pravice do odstopa od pogodbe – trditveno breme
Tožeča stranka je le na splošno zatrjevala, da je tožena stranka prepozno odstopila od pogodbe, ker je to storila po petih mesecih, odkar je pridobila odstopno upravičenje. Takšne trditve niso dovolj konkretizirane, da bi sodišče lahko presojalo pravočasnost odstopa in zaključilo, ali je bil odstop po petih mesecih še izvršen v primernem roku. Ni namreč jasno, v kakšnem obdobju se je tožena stranka lahko seznanila z okoliščinami in sprejela odločitev o tem, ali je zanjo ugodneje vzdržati pogodbo v veljavi ali pa od nje odstopiti in nositi tudi vse negativne rizike ter financiranje projekta.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VS4002314
ZOR člen 1035, 1038, 1038/2. OZ člen 316.
pogodba o denarnem depozitu – vezana hranilna vloga – pobot - pobotanje terjatve banke s terjatvijo iz naslova vrnitve depozita – prepoved pobotanja – nezakonitost pobota
Po ustaljeni sodni praksi banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe. Enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij, kakršno ima tožena stranka v obravnavani zadevi.
O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Stranki torej nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prav to namen pravdnih strank. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o posojilni pogodbi.
V obravnavani zadevi je tožnik tisti, ki nosi materialno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišč prve stopnje, da je tožencu v tem postopku s pričami uspelo izkazati, da mu je bil tožnik na podlagi preteklega skupnega poslovanja in v zvezi s tem povezanih dogovorov in ne na podlagi dogovora o dobičku dolžan plačilo spornih zneskov, bi tožnik, če bi želel uspeti z obogatitvenim zahtevkom, moral z dodatnimi trditvami in dokazi to ovreči. To pa mu po oceni sodišč prve in druge stopnje ni uspelo.
pogodba o finančnem leasingu – elementi najemne pogodbe – elementi pogodbe o prodaji na obroke – obstoj predmeta pogodbe – ničnost pogodbe
Ker je ugotovljeno, da avto, ki bi v pogodbi o leasingu navedenim razlikovalnim elementom, ni nikoli obstajal, njegova izročitev tožencu ni bila mogoča in je zato pravilna presoja, da je pogodba o leasingu nična. To velja za primere, ko je podana objektivna in začetna nemožnost izpolnitvenega ravnanja (v konkretnem primeru dajatve-izročitve vozila). Okoliščina, da se je med leasigodajalca in leasingojemalca »vrinil« tretji-dobavitelj, ni odločilna.
Pri urejanju obligacijskih razmerij veljata načeli dispozitivne narave določb OZ in avtonomije pogodbenih strank, z izjemo spoštovanja kogentnih določb. Pravdni stranki sta s posojilno pogodbo z dne 17. 5. 2002 uredili dve že obstoječi posojilni razmerji z namenom, da terjatvi ne bi zastarali. Pogodba ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Dogovor v pogodbi, da ta nadomesti predhodni posojilni pogodbi z dne 5. 6. 1997 oz. dne 22. 5. 1998, je jasen in dopusten. Tako je v konkretnem primeru povsem vseeno, ali gre za novacijo, poravnavo ali nek povsem avtonomen dogovor. V vseh treh primerih bi bil temelj toženkine obveznosti pogodba z dne 17. 5. 2002. Toženka je tako dolžna dogovorjeno obveznost izpolniti in je zato tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru utemeljen.
Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe).
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS4002308
ZGD člen 258, 258/1, 258/2. ZOR člen 17, 17/2.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost - odgovornost člana uprave
Tudi če bi se poslovna odločitev tožencev naknadno izkazala kot napačna, ta okoliščina sama po sebi še ne bi pomenila kršitve njune dolžne skrbnosti. Obveznosti članov uprave gospodarske družbe namreč niso obveznosti rezultata, temveč obveznosti (skrbnega) prizadevanja. V tej luči bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati dejansko stanje ex ante – to je, da toženca v času izplačevanja spornega honorarja nista razpolagala s podatki o nerealiziranih prihrankih, ki jih je po izvedbi pogodbe ugotovila izvedenka.
Ne le, da je (ex post) presoja drugostopenjskega sodišča do ravnanja tožencev prestroga, ker jima nalaga (odškodninsko) odgovornost za izplačilo honorarja kljub (naknadno ugotovljenim) nerealiziranim prihrankom; njegov očitek tožencema, da sta svetovalni družbi izplačala pogodbeno dogovorjeni honorar, je tudi v nasprotju z načelom pacta sunt servanda.
Pri mandatni pogodbi je prevzemnik dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih in po opravljenem poslu naročitelju izročiti vse, kar je prejel iz opravljenega zaupanega posla, torej tudi prejeto gotovino. Zatrjevani dodatni pogoj v času sklepanja dogovora ni bil dogovorjen, morebitne kasnejše zahteve A. A. pa toženec ni bil dolžan in tudi ne upravičen upoštevati.
ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZOR člen 1040. UZITUL člen 19, 22b. ZGD člen 31.
predlog za dopustitev revizije – zavrnitev predloga za dopustitev revizije – pogodba o bančnem depozitu – hrvaški varčevalci – vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ
Revizijsko sodišče je že v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za prodajno komisijo in da kupcu za pravno napako prodane stvari odgovarja komisionar.
Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.