Obdolženi je storil kaznivo dejanje tihotapstva s tem, ko je po prijavi uvoza osebnih avtomobilov carinskim organom te avtomobile registriral v naši državi s pomočjo ponarejenih listin, te osebne avtomobile tudi izvozil v tujino, nato pa jih, opremljene z domačimi registrskimi tablicami, pripeljal nazaj v Slovenijo. Na tak način se je izognil predpisanim carinskim dajatvam ne glede na dejstvo, da legalni uvoz ni bil mogoč.
Če je do absolutnega zastaranja kazenskega pregona prišlo že v postopku s pritožbo, ko zadeva še ni bila odstopljena sodišču 2. stopnje zaradi odločitve o pritožbi, je dolžno sodišče 2. stopnje izdati zavrnilno sodbo po uradni dolžnosti, ker ni več upravičeno odločati o utemeljenosti pritožbe.
Glede na opredelitev izvršiteljske storitve v 2. členu Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Tarifa) vpis spisa v evidenco ni izvršiteljska storitev, saj ne gre za dejanje izvršbe, temveč za del oz. način izvršiteljskega poslovanja. Poleg tega zgolj vpis spisa v evidenco ne opravičuje zahteve za plačilo po 1. alinei tar. št. 11 Tarife.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo obtožbo po 1. odst. 352. čl. ZKP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama obeh pooblaščencev ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.
Stranka se ne more uspešno sklicavati, da ji pravni pouk po razglasitvi sodbe ni bil dan, zgolj zato, ker zapisnika o glavni obravnavi ni podpisala. Zapisnik o glavni obravnavi namreč po določbi člena 315/I ZKP podpišeta le predsednik senata in zapisnikar. Tudi po določbi člena 362/I ZKP, po kateri mora biti pouk o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi vnešena v zapisnik o glavni obravnavi, ne določa podpisovanja strank pod tak pravni pouk.
Nejasna določila pogodbe, sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebni oz. drugače pripravljeni le s strani ene pogodbene stranke, se razlagajo v korist druge stranke. Zakrivljeno ravnanje odškodovanca, ki bi ga oškodovalec kot imetnik nevarne stvari mogel pričakovati, ne izključuje njegove odgovornosti, temveč je lahko le podlaga za deljeno odgovornost.
ZPP (1977) člen 154, 154/2, 373, 373-4, 154, 154/2, 373, 373-4. ZOR člen 371, 387, 371, 387. ZLPP člen 25, 25. ZDavP člen 130, 223, 130, 223.
terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - neto znesek - zapadlost
Ob določenem neto znesku ugotovljene terjatve stečajnega upnika ni mogoče konkretizirati tudi točnih zneskov davkov in prispevkov, ki jih je dolžan delodajalec obračunati in vplačati za delavca. Davki in prispevki se obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in izplačati, upoštevajoč prisojeni neto znesek razlike plače.
Predsednik senata ne more izven glavne obravnave izdati sklepa, s katerim postopek ustavi zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker naj bi terjatev zastarala. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, o katerem lahko sodišče odloča le meritorno s sodbo.
ZTLR člen 75, 77, 80, 75, 77, 80. ZPP člen 184, 184/3, 184, 184/3.
motenje soposesti - sprememba tožbe
Za varstvo soposesti se ne zahteva, da mora biti soposestnik iz posesti izključen. 80. člen ZTLR namreč določa, da uživa soposestnik varstvo do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri izmed njih onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti. Ne gre za spremembo tožbe, če vsebina tožbe po "modifikacijah" ostala ista, če se le popravijo oziroma specificirajo posamezne njene navedbe.
ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 286/4, 286, 286/1, 286/2, 286/4.
prekluzija - prekluzivni rok
Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejsva in predlagati vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na to jo sodišče v rednem postopku ni dolžno posebej opozarjati, prekluzija nastane na podlagi samega zakona.
O disciplinski odgovornosti razrešenega direktorja za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil v času opravljanja funkcije direktorja, odloča organ, ki ga je imenoval. Zakon v tem primeru ne dopušča nikakršnega prenosa pristojnosti na drug disciplinski organ. Ker je tožnika imenoval za direktorja delavski svet, je torej delavski svet edini organ, ki je pooblaščen za odločanje o tožnikovi disciplinski odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti. Ker je o tožnikovi odgovornosti odločala disciplinska komisija, ki za to ni bila stvarno pristojna, je odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti tožnika nezakonita.
Zakon ne omejuje razporejanja delavcev znotraj iste stopnje strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, glede na dosežene delovne izkušnje. Zakon zagotavlja delavcu le, da brez svojega soglasja, z izjemo primera izjemnih okoliščin, ne more biti razporejen na delovno mesto, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba. V okviru istega izobrazbenega nivoja pa je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe.
Rok iz 7. odst. 164. čl. ZPP/77 je prekluziven. Ker v spisu ni izkazano, kdaj je prvotožena stranka sklep prejela, je treba šteti priglasitev stroškov za pravočasno. Poleg tega je tožena stranka stroške ves čas priglaševala sproti, tako da so ti priglašeni pravočasno.
Ker je dolžnica ugovarjala zastaranje obveznosti, ki je nastala z dolgovnim seznamom davčne uprave, je treba o tem ugovoru odločiti. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo pravno odločilnih dejstev, to je, kdaj je obveznost nastala in ali je nastopilo pretrganje zastaranja. Zato je bilo treba zadevo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da odloči o ugovoru zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve.
Če je bilo stanovanje dodeljeno enemu od zakoncev glede na potrebe celotne družine (zlasti npr. kot solidarnostno stanovanje), je treba tudi pravico do privatizacije stanovanja ne oziraje se na to, kdo od zakoncev jo je realiziral, upoštevati kot skupno premoženje zakoncev.
1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba pri izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati tudi položaj tožene stranke. Takšno izhodišče je narekovalo primerjavo škode, ki bi hipotetično nastala tožeči stranki (poškodovanje hiše in oddajo v najem drugim ljudem) in negativnih posledic za toženo stranko (izselitev iz hiše in nemožnost opravljanja gostinske dejavnosti ter pridobivanja sredstev za preživljanje). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bila predlagana začasna odredba za toženo stranko preveč škodljiva in bi zato presegla sam namen zavarovanja. Če je v dani situaciji mogoče nenadomestljivo škodo odvrniti tudi z začasno odredbo, ki manj škodljivo posega v položaj tožene stranke, je pravilen restriktiven pristop. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da bi tožeča strank za preprečitev sile in nastanka nenadomestljive škode namesto predlagane, lahko izbrala tudi začasno odredbo z drugačno vsebino (3. točka 268. čl. ZIP), s katero bi bil dosežen namen začasne odredbe, hkrati pa ne bi nastale škodljive posledice za toženo stranko. 2. Nenadomestljiva škoda je pravdni standard, ki ga je treba šele zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Kot predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana zgolj zaradi nemožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načeloma lahko vedno pokrije tudi z denarno odškodnino, zato pojma nenadomestljive škode ni mogoče razumeti kot škode, ki se po določilih o odškodninski odgovornosti v Zakonu o obligacijskih razmerjih lahko povrne kot odškodnina.
Pravni temelji za odločanje v tem sporu so zavarovalna pogodba med pravdnima strankama o zavarovanju pred odgovornostjo ter zavarovalni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica dokazuje dejstvo, ki pomeni kršitev zavarovalne pogodbe, zavarovanec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo.
V regresni pravdi zaradi povračila izplačane odškodnine tretjim, dokazuje tožeča zavarovalnica kršitev zavarovalne pogodbe, glede odgovornosti pa je dokazno breme na strani toženega zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalniško pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo.
odškodninski zahtevek - denacionalizacija - najemna pogodba - vrnitev stvari - najemno razmerje - višina najemnine
Odškodninske zahtevke zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, to je osnovnih prostorov, za čas od uveljavitve ZDen dalje, imajo denacionalizacijski upravičenci samo proti denacionalizacijskem zavezancem, ne pa proti tretjim, n. pr. najemnikom.