CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00034411
ZASP člen 130. OZ člen 3, 15, 18. ZPP člen 7, 212, 360, 360/1. ZPreZP-1 člen 14.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - višina nadomestila - veljavnost pogodbe - prenehanje pogodbe - odpoved pogodbe - odstop od pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - izjava stranke - enostranska izjava volje - soglasje strank - veljavnost odstopne izjave - prosto urejanje obligacijskih razmerij - prostovoljno plačilo - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - uporabniki varovanih del - vezanost sodišča na trditve strank - sodba v drugi podobni zadevi
Sodišče je v vsakem posameznem pravdnem postopku vezano na postavljene zahtevke ter trditve in dokaze pravdnih strank podane v tem postopku. Različna odločitev sodišča v podobnih postopkih zato ne predstavlja nujno kršitev pravil pravdnega postopka. Ker tožeča stranka v tem postopku ni z ničemer pojasnila, kako bi morebiten obstoj kršitev v drugem podobnem postopku vplival na pravilnost odločitve v tem postopku, se pritožbeno sodišče do pritožbenega očitka o neenakem stališču sodišča prve stopnje do vprašanja veljavnosti pogodbe v podobnih postopkih ne bo opredelilo.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je za preklic pogodbe potrebna izrecna izjava stranke, da pogodbo preklicuje. Zadostuje izjava, iz katere nedvomno izhaja, da si sodelovanja v takšni obliki, kot izhaja iz sklenjene pogodbe, ne želi več. To pa iz dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2017 nedvomno izhaja.
Prenehanje pogodbe s soglasno voljo udeležencev je le eden izmed možnih, zakonsko predvidenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe. V primeru preklica pogodbe (odstopa od pogodbe) s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost preklica nima nobenega vpliva. Gre namreč za enostransko izjavo volje ene pogodbene stranke, ki vpliva na obstoj pogodbenega razmerja. Nasprotna stranka ustrezno izraženega preklica ne more anulirati. Uveljavlja lahko le pravice in zahtevke, ki ji jih v takšnem primeru zagotavlja pogodba ali veljavni predpisi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00032979
ZASP člen 30, 81, 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4, 168, 168/2. OZ člen 198. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (2007) člen 1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4.
avtorsko nadomestilo - radiodifuzna organizacija - kabelska retransmisija glasbenih del - prihodki iz radijske dejavnosti - neupravičena pridobitev koristi - primerno denarno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - odmerni odstotek - pravna praznina - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - odmera pravdnih stroškov - potni stroški odvetnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča - pravica do proste izbire pooblaščenca - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Napačno je stališče, da bi bilo v odsotnosti trditev, katere konkretne ne-radijske dejavnosti opravlja tožena stranka in kakšne prihodke iz teh dejavnosti ustvari, treba šteti, da so bili vsi njeni prihodki v letu 2013, prikazani v evidenci AJPES, ustvarjeni z radijsko dejavnostjo. Z navedbami o skupnem znesku prihodkov iz radijske dejavnosti, o poročanju tožeči stranki o svojih mesečnih prihodkih iz radijske dejavnosti, o avansnih plačilih in o (s strani tožeče stranke) izdanih avansnih računih, je tožena stranka dovolj konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke o višini prihodkov.
Drži, da bi si tožena stranka za zastopanje v tem sporu lahko izbrala pooblaščenca z območja sedeža sodišča, a njeno pravico do proste izbire odvetnika dodatno utemeljuje okoliščina, da jo isti pooblaščenec zastopa tudi v drugih podobnih sporih (proti SAZAS), zato mu je materialnopravna problematika dobro znana.
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/7, 44/8, 88. URS člen 121, 125.
uporaba fonograma - avtorski sorodna pravica - nadomestilo za uporabo fonogramov - plačilo nadomestila - pravna podlaga - sklenitev pogodbe - prikrajšanje - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestil - ustaljena sodna praksa - neodvisnost sodnikov - odstop od sodne prakse - exceptio illegalis
Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme.
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00030809
ZASP člen 147, 156. ZKUASP člen 9, 9/1, 9/1-1. OZ člen 198.
avtorsko nadomestilo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - javno predvajanje avtorskih glasbenih del - neupravičena uporaba glasbenih del - neupravičena pridobitev - veljavnost tarife - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestila - iura novit curia - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo uporabo Pravilnika 2006, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Z uveljavitvijo novele ZASP-B je naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave). Pravna podlaga, ki jo je v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka navedla tožeča stranka, za sodišče prve stopnje ni zavezujoča. Sodišče namreč na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
avtorski honorar - ugovor pasivne legitimacije - uporabnik avtorskega dela - organizator prireditve - lastnik prostora - zavezanec za plačilo
V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega honorarja uporabnik avtorskih del. Pri iskanju pravega uporabnika in pasivno legitimiranega zavezanca je treba izbirati glede na to, kdo ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti). Uporabnik glasbe je tako oseba, ki je s tem dosegla določeno korist.
Ker toženka z organizacijo navedenih prireditev dejansko ni imela ničesar, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka kljub temu zavezanka za plačilo avtorskega honorarja, ker je lastnica prostora, v katerem so se odvijale prireditve. Zgolj okoliščina lastništva prostora za sklep, da je toženka tudi uporabnica avtorskih del, ne zadošča, saj je za presojo, da je oseba uporabnik avtorskih del ključno, ali je imela oseba običajne organizacijske dolžnosti ali je prevzela ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti) ter ali je imela od uporabe avtorskih del korist. Toženka ni bila niti soorganizatorka navedenih prireditev, saj pri njihovi dejanski organizaciji, pripravi in izvedbi v ničemer ni sodelovala.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - kršitev pravic intelektualne lastnine - kršitev pravic iz znamke - podobnost znakov - zmeda v javnosti - zmeda potrošnika glede izvora blaga - licenčna analogija - težko nadomestljiva škoda - pavšalna odškodnina - alternativnost pogojev - kršitev ustavnih pravic
Glede na podobnost znakov in identičnost storitev pravdnih strank, je verjetno izkazano, da povprečni potrošniki in poslovni partnerji ne morejo razlikovati med ponudbo pravdnih strank, na drugi strani pa je težko ugotoviti, kateri kupec se je zaradi verjetnosti zmede v javnosti odločil za storitev pri toženi stranki namesto pri tožeči stranki. Povprečni potrošniki zaradi podane dvojne identičnosti znamke in znaka ter storitev ne morejo razlikovati ali blago in storitve izhajajo od tožene stranka ali od tožeče stranke in da blago in storitve tožene stranke niso v ničemer povezane s tožečo stranko. Povsem verjetno je, da se navedeni subjekti odločijo za storitve tožene stranke, ki jih ne razlikujejo od storitev tožeče stranke. Zaradi nedovoljene uporabe znaka 1 s strani tožene stranke, je glede na navedeno podana verjetnost, da tožnica izgublja posle s svojimi poslovnimi partnerji, ki se ne zavedajo okoliščine, da je prišlo do prekinitve sodelovanja s tožečo stranko in so namesto tega začeli sodelovati s toženo stranko.
Prav zaradi zelo zapletenega in težavnega določanja obsega dejanske škode v primeru kršitve pravic intelektualne lastnine, je imetnikom pravic zagotovljena možnost uveljavljanja pavšalne odškodnine. V primeru kršitve pravic intelektualne lastnine imetnikom pravic zagotovljeno pravno varstvo z izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po 123. členu ZIL-1.
Predpostavke iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe so določene alternativno. Ker je izpolnjena predpostavka po točki b) citiranega določila, zatrjevana neobrazloženost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s predpostavko po točki c) citiranega določila ne pomeni kršitve pravic tožene stranke navedenih v Ustavi RS in mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029312
URS člen 23. ZASP člen 81, 81/1, 81/2, 168. ZPP člen 212, 339, 339/2-10.
avtorske pravice - kršitev avtorskih pravic - običajni honorar - plačilo avtorskega honorarja - neizvedba glavne obravnave - izvedensko mnenje kot dokaz - določitev vrednosti spornega predmeta
Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.
Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029184
ZPP člen 265, 265/2. ZASP člen 5, 5/1, 5/1-2, 8, 8/1, 8/3, 141a, 141b, 141b/2, 141e, 171, 171/2.
predlog za zavarovanje dokazov - postopek za zavarovanje dokazov - pristojnost okrajnega sodišča - pravice izdelovalca podatkovne baze - računalniški program kot avtorsko delo - avtorske pravice - kršitev intelektualnih pravic
ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja.
ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP).
ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju.
Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.
OZ člen 83, 113, 125, 125/2, 612, 632, 632/1, 632/4. ZASP člen 43, 53, 53-1, 112, 168.
civilna kazen - podjemna pogodba - splošni pogoji pogodbe - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo - uporaba računalniškega programa - kršitev prepovedi
Sodišče prve stopnje bi moralo glede na že razsojeno prepoved uporabe računalniškega programa odločati le o tem, ali toženka prepoved krši ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega izhodišča presojati le, ali je toženka tudi po 5. 10. 2014 sporno programsko opremo še uporabljala ali vanjo posegala.
Ker je bilo toženi stranki v izreku pravnomočne sodbe prepovedano, da posega v avtorsko delo tožnice, to samo po sebi pojmovno pomeni, da, če ne bi bila tožničina avtorska pravica kršena (kar je en korak prej pri presoji), ne bi bilo v izreku navedeno in konkretizirano avtorsko delo tožnice (drug korak pri presoji) in prepovedni zahtevek ne bi imel nobenega smisla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00028930
ZPP člen 97, 97/3, 98, 98/1, 98/4, 343, 343/4.
nedovoljena pritožba - pooblastilo za vložitev pritožbe - pristnost pooblastila - dvom v pristnost pooblastila - overjeno pooblastilo
Ker domnevna pooblaščenka tožeče stranke skladno s pozivom sodišča overjenega pooblastila ni predložila, se s pisnim pooblastilom ni izkazala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00028316
ZIL-1 člen 121a, 121a/1, 121a/2. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 213, 213/1, 339, 339/1.
bistvena kršitev določb postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - konkretne trditve - vzročna zveza - kršitev znamke - licenčna analogija - licenčnina - odškodnina - obračun škode - odsotnost pogodbene podlage - višina škode - nerazumljive navedbe
Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe. Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične.
Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno.
Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je drugi odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Zahteva lahko licenčnino, do katere bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Licenčnina je torej hipotetične narave. Licenčnino lahko zahteva imetnik znamke tudi, če ni bila sklenjena nobena pogodba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00030757
ZASP člen 30, 81, 168, 168/2. ZASP-B člen 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4. OZ člen 198. ZPP člen 252, 252/1, 252/2.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena pridobitev - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - dokaz z izvedencem - dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine - pregled dokumentacije - pravica do izjave - potni stroški odvetnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Nepravilno je pritožbeno stališče, da sme izvedenec kot pomočnik sodišča pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa, oziroma da sme svoje ugotovitve opreti le na dokumentacijo, ki je del sodnega spisa. Tožena stranka je podala dokazni predlog za vpogled dokumentacije s pomočjo izvedenca. Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče (prvi odstavek 252. člena ZPP). Po drugem odstavku 252. člena ZPP se na zahtevo izvedenca in v mejah trditvene podlage strank lahko izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Sodišče prve stopnje je imelo pravno, v trditvah tožene stranke pa tudi dejansko podlago za to, da je izvedencu dovolilo (dalo pooblastilo), da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pri toženi stranki pregleda ustrezno računovodsko dokumentacijo (torej dokumentacijo, ki ni del sodnega spisa). Pojasnilo izvedenca ob zaslišanju, da je pregledal 3.420 računov (114 strani po 30 računov), omogoča zaključek, da je bil predmet izvedenskega dela pregled obsežne dokumentacije. Obremenjevanje sodnega spisa s tako obsežno dokumentacijo ne sme biti samo sebi namen. S pritožbenimi navedbami, v okviru katerih pritožnica ne napada dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, naslonjenih na mnenje izvedenca, pa skuša doseči prav to. Z vidika spoštovanja strankine pravice do izjave je odločilno, da ji je bila v fazi izvajanja dokaza z izvedencem (pa tudi kasneje, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka s 1. 10. 2018, list. št. 134d v spisu) dana možnost sodelovanja (imela je možnost, da se seznani z dokumentacijo ter o njej izjavi), vendar te možnosti ni izkoristila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00028464
ZIL-1 člen 121, 123, 123/1, 123/1-a, 123/2, 123/2-b, 123/2-c, 123/7, 123a. ZIZ člen 15, 272. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nedenarna terjatev - nov predlog za izdajo začasne odredbe - obstoj negativne procesne predpostavke - (ne)učinek res iudicata - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - kršitev patentnih pravic - verjetnost upnikove terjatve - evropski patent - težko nadomestljiva škoda - materialna škoda - moralna škoda - relevantni trg - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave stranke
Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki.
Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027540
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - deljiva terjatev - sklepčnost tožbe - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - licenčna pogodba - ugovor zastaranja - neupravičena pridobitev - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - tek zakonskih zamudnih obresti
Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih.
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027473
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo za uporabo glasbenih del - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - primerna tarifa - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - ugovor zastaranja - petletni zastaralni rok - neupravičena pridobitev - deljiva terjatev - licenčna analogija - tek zakonskih zamudnih obresti - kršitev pravice do izjave
Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno. Nadgradnjo stališča Vrhovnega sodišča RS o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabna licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na zadnje pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00026935
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119, 119/1, 119/1-a. ZPP člen 71, 72, 72/1, 72/2, 337, 337/1, 394, 394-10, 395, 395/2.
predlog za obnovo postopka - zavrnitev predloga za obnovo postopka - novi dokazi - pristranskost sodnika - izločitev sodnika
Sodna praksa je jasna in ustaljena glede vprašanja, kateri dokaz je dopusten nov dokaz. To je le tisti dokaz, ki je obstajal v prejšnjem postopku. Tožeča stranka ni predložila dopustnih novih dokazov. Poleg tega je predložila dokaz, ki ga je predložila že v teku prejšnjega postopka. Zato njena pritožba ni utemeljena.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija glasbenih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - skupni sporazum - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - honorar po licenčni pogodbi - običajen avtorski honorar - minimalni honorar - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife
Stališče Vrhovnega sodišča RS glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka), je mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), zaradi česar tudi ni moč reči, da je Vrhovno sodišče RS preseglo svoje pristojnosti oziroma da je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo.