ZASP člen 11, 11/1, 12, 12/1, 17, 18, 19, 169. OZ člen 179.
odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - odškodnina za duševne bolečine - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina - TV oddaja - koncept televizijske (TV) oddaje - avtorsko delo - kršitev avtorskih pravic - kršitev materialnih avtorskih pravic - moralna avtorska pravica - pravica do prve objave - soavtorstvo - aktivna legitimacija - stvarna legitimacija - domneva kdo je avtor - uporabnik avtorskega dela - obseg in višina škode - presoja višine odškodnine - porušeno duševno ravnovesje - dokazna pravila - načelo proste presoje dokazov
Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.
OZ člen 198, 346, 352. ZASP člen 81, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/5.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - višina avtorske odmene - javno priobčevanje glasbenih del - tarifa SAZAS - zastaranje
Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00037774
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
stvarna pristojnost sodišča - ugovor stvarne pristojnosti - spor iz delovnega razmerja - spor o pravici iz intelektualne lastnine - industrijska lastnina - pogodbeno razmerje - razveljavitev pogodbe - razveljavitev sporazuma - sklenjena izvensodna poravnava - nagrada za izum - prevara - povrnitev škode
Tožeča stranka izpodbija pogodbeno razmerje ter vtožuje plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izpodbijanega pogodbenega razmerja, zaradi česar predmetna zadeva ne sodi med primere iz 5. člena ZDSS-1.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VSL00038662
ZGD-1 člen 17, 23, 23/1, 23/2. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-c. ZSReg člen 19. ZNP-1 člen 42.
sodni register - tožba za opustitev uporabe in izbris firme - firma - firma (razlikovalni del) - blagovna znamka - zaščitena blagovna znamka - kršitev znamke - zmeda na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovanje
Sicer drži, da beseda RED, ki jo povprečni potrošnik razume, ker je angleški jezik v Sloveniji prisoten do te mere, da je temu tako, ni močan distinktivni element v sestavini firme. Vendar se te besede ne sme ločiti od besede WISTTON. Zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustno pri presoji podobnosti firme in znamke narediti izsek iz celotnega fantazijskega dela firme ozira črk firme subjekta vpisa in jo primerjati z blagovno znamko WINSTON.
Pri presoji podobnosti celotnega fantazijskega dela firme subjekta vpisa (WISTTONRED) z registriranimi znamkami nasprotnega udeleženca (Winston) in ne le dela fantazijskega dela firme, fantazijski del firme WISTTONRED že na prvi pogled vizualno, fonetično in pomensko ni podoben znamki WINSTON oziroma Winston. Zato sporna firma ne bo povzročila zmede na trgu, tudi ob dejstvu, da je potrošnik znamke Winston kadilec, katerega sodna praksa označuje kot nadpovprečno pozornega kupca svoje znamke cigaret.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038928
ZKUASP člen 45. ZASP člen 156. ZPP člen 7, 212, 285. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006) člen 1.
javna priobčitev neodrskih glasbenih del - neupravičena uporaba avtorskih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - višina nadomestila - obseg uporabe - varovana avtorska dela - avtorsko nevarovana dela - tarifa - tarifa SAZAS - razlaga tarife - vsebina - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
V času izvedbe prireditve je ZKUASP v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je ZASP v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih).
Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano pri tarifni postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), je na strani tožnika, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Slednji mora izkazati, kako je pri tej postavki navedeno razmerje upoštevano. S sklicevanjem na postavko zabavne glasbe, ki za priobčevanje zabavne glasbe določa nadomestilo 10 % od ustvarjenih prihodkov, pa tožnik tega, ali je pri postavki resne glasbe razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli izkazano, ne izkazuje, ker gre za različni vrsti glasbe. Materialno pravno mora biti razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli namreč upoštevano pri tarifi za istovrstno obliko avtorskih del, torej v tem primeru pri klasični glasbi. Poleg tega je tožnik toženki priznal 50 % popust, vendar pa ni obrazložil, po kakšnih kriterijih je bil popust priznan. Glede tega dejstva bi sodišče moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj pojasni, na čem temelji priznan popust tožnika.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037718
ZGD-1 člen 13, 21, 21/1, 23, 23/2, 27, 27/3, 27/4. ZIL-1 člen 42, 47, 48, 48/1, 58, 58/1. ZKme-1 člen 69. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/3.
tožba za opustitev uporabe in izbris firme - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - test reverzibilnosti - uporaba firme - varstvo firme - načelo izključnosti firme - razlikovanje firme - kolektivna blagovna znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek znamke - besedna znamka - primernost znaka za razlikovanje - zmeda na trgu - geografsko poreklo
Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.
Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.
V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.
Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038681
ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3, 157. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 45/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 346, 347, 352. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
kabelska retransmisija glasbenih del - operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij - avtorsko nadomestilo - določitev višine nadomestila - primerno nadomestilo - avdiovizualno delo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - običajno plačilo - primerna tarifa - pravna praznina - sklepčnost tožbe - deljiva terjatev - pristojnost sodišča - neenako obravnavanje - zastaranje terjatve - zastaralni rok - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - zavrnitev dokaznega predloga - nedobroverni pridobitelj - tek zakonskih zamudnih obresti - stranska terjatev
Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Po naravi gre za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Takšna je ustaljena sodna praksa.
V postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije gre za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU.
Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med SAZAS in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00037645
OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 45/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 267.
kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - avtorsko nadomestilo - varstvo avtorskih pravic - kolektivno upravljanje avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - veljavnost tarife - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - običajno plačilo - licenčna analogija - pogodbeno dogovorjena cena - tarifa SAZAS - zastaranje - občasna terjatev - sklepčnost tožbe - deljiva terjatev - enotna sodna praksa - obrazloženost sodbe - pravni standard - metoda izračuna - tek zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti
Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja).
Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna.
Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.
Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038790
ZIL-1 člen 3, 42, 42/1, 47, 47/1, 47/2, 47/2-b, 48, 48/1, 48/1-a, 48/1-d, 82, 82/2, 82/2-c, 121, 121/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 1, 9, 9/3, 9/3-a, 9/3-b, 212, 212/2. ZPP člen 199, 199/1.
kršitev blagovne znamke - tožba zaradi kršitve pravic - znamka - pravice iz znamke - kršitev pravic iz znamke - verjetnost zmede v javnosti - stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo
Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka.
Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega.
Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim je opremljeno zaseženo blago.
V primeru, ko znamke tožeče stranke vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave, je napis DURRES prevladujoč v vseh razsežnostih in kot najbolj distinktiven element znaka na zaseženem blagu v očeh končnih potrošnikov vinjaka ustvari drugačen vtis znakov iz prav vseh preostalih znamk tožeče stranke.
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga, se pravi glede proizvajalca ali dobavitelja blaga. Tožeča stranka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vinjak sodi med proizvode široke potrošnje, katerega kupuje odrasla, lahko tudi starejša populacija.
Stranska intervenientka (proizvajalec) je registrirala svojo firmo v letu 2001, to je več let pred prijavo katere koli znamke tožeče stranke. To pa ji daje podlago za njeno uporabo, ne samo na podlagi 124.c člena ZIL-1, ampak tudi na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU. Tudi po splošno uveljavljenih pravilih, ne more kdo, ki je kasneje registriral znak kot blagovno znamko nekomu, ki je pred njim začel uporabljati firmo in označevati svoje blago s firmo, prepovedati njene uporabe.
Tožeča stranka ne more uveljavljati svojih upravičenj iz registriranih blagovnih znamk zoper osebe, ki uporabljajo pravice in upravičenja, ki so obstajala že pred prijavo znamk. Pri tem ni pomembno, koliko časa je stranska intervenientka uporabljala znak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00035932
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 33, 60. ZASP člen 81, 156. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 53. OZ člen 193, 336, 336/1. ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
avtorski honorar - nadomestilo za uporabo glasbe - retransmisija glasbenih del v TV programih - določitev tarife za uporabo avtorskih del - višina nadomestila - pristojnost sodišča - pravica do sodnega varstva - pravna praznina - običajni honorar - pravna varnost - neenaka obravnava zavezancev za plačilo nadomestila - neupravičena uporaba - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - zakonske zamudne obresti - nastanek zamude - sodna praksa - načelo pravne enakosti - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - prekoračitev trditvene podlage
Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu.
Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo.
V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
VSL00035481
ZPP člen 111, 111/4. ZASP člen 21, 21/1, 168. OZ člen 425, 425/2.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pobot terjatev - izvenpravdni pobot - materialne avtorske pravice - prenos materialnih avtorskih pravic - avtorsko delo - odplačnost - licenčnina - nadomestilo - uničenje avtorskega dela - odstop terjatve v izterjavo - obstoj terjatve
Avtorsko delo kot stvaritev je nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati. Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu.
Upniku je bilo z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice.
ZIL-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 34/2, 36, 111, 113, 113-a. ZGas člen 8, 8/1, 8/1-4, 31, 31/2. ZGZH člen 8. ZPP člen 212.
model - ničnost - ničnost modela - videz izdelka - nov videz izdelka - seznanjen uporabnik - trditveno in dokazno breme stranke - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme
Če bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju izgleda registriranega modela izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki treba priznati interes za uveljavljanje ničnosti spornih izdelkov, ki jih varuje registriran model.
Sodišče je štelo kot preveč skopo trditveno podlago, da je tožena stranka opozorila le na število gumbov na suknjiču, širino kroja hlač, trak nad plastičnim ščitkom. Glede opisanih razlik je sodišče ocenilo, da model ni niti nov niti videzu celotne uniforme ali pa posameznem izdelku ne dajejo individualne narave.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi pojem seznanjenega uporabnika, ki ga je opredelilo poleg poklicnih gasilcev tudi kot tistega, ki se udeležuje srečanj gasilcev ob raznih prireditvah.
8. člen ZGZH ščiti tudi sestavne dele zastave, ki se je ne sme zavarovati ali uporabljati med drugim kot model.
Značka, ki v dominantnem delu, razen ščita predstavlja podobo gasilske čelade s plamenico in barvno kombinacijo rdeče, modre in bele pa je bil javnosti v obliki identične gasilske čelade in plamenice (ki je vseboval še zlato barvo, ki poudari čelado s plamenico) znan že od leta 1995, to je pred prijavo modela 13. 1. 2003. Opisana gasilska čelada je grb tožeče stranke iz leta 1995, ki ima poseben javni pomen, ki ga je pridobil s posebnim javnim statusom tožeče stranke s spremembo ZGas iz leta 2000, torej pred registracijo značke kot modela tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00034571
ZIL-1 člen 42, 43/1-b, 43/1-c, 43/2. ZPP člen 314.
blagovna znamka - ničnost - delna sodba
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati pridobljeni razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. To ne more držati že na podlagi besedne uporabe drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Le tožena stranka je tista, ki lahko zatrjuje in dokaže dolgotrajno uporabo blagovne znamke in s tem prepreči, da bi sodišče pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev znamke upoštevalo, da je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), ali opisna (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1).
Tožena stranka ni uspela v postopku dokazati, da je povprečen uporabnik storitev in blaga, ki ga je takrat nudila tožena stranka enačil pojma "1A INTERNET" s toženo stranko, kot enim prvih ponudnikov takih storitev v Sloveniji. Sodišče je opravilo presojo tržnega deleža znamke, intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe znamke, višino naložb, ki so jih podjetja namenila promociji.
V luči povezave med znakom ter blagom in storitvami, za katere je bila prijavljena registracija, je treba presojati ali je ta zadostna in natančna ter konkretna, neposredna in razumljiva brez dodatnega razmisleka. Le tedaj so izpolnjeni razlogi za absolutno razveljavitev po točki c prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Če gre za izraze, ki le spominjajo ali namigujejo na nekatere lastnosti blaga ali storitev, navedeni absolutni razveljavitveni razlog ni podan.
Vendar pa beseda "1A" v času prijave ni bila tako pogosto uporabljena beseda kot je beseda "internet". Na podlagi podatkov vsebovanih besed "1A" na dan 1. 1. 2007, ki jih je predložila tožena stranka, sta bili pri URSIL registrirani le dve znamki, ki sta vsebovali tudi besedo "1A".
Čeprav so v zakonskem besedilu točke c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v delu "kakovost" in "geografski izvor" ti besedi enaki, še ne pomeni, da je enak tudi njun pomen. Pri točki c) gre namreč za opisnost glede kakovosti in geografskega porekla, pri točki h) pa glede istega za zavajanje javnosti.
Znamka ima zavajajočo naravo, če se po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 lahko ugotovi obstoj resnične prevare ali dovolj velike nevarnosti prevare potrošnika.
odškodninski zahtevek - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - avtorsko delo - individualna stvaritev - računalniški program - računalniški program kot avtorsko delo - neupravičena uporaba avtorskega dela - nadomestilo za zakonito uporabo - prenos materialne avtorske pravice - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - višina civilne kazni - prepoved uporabe avtorskega dela
ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja.
Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva.
Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno avtorsko pravico. Ker v obravnavani zadevi do tega ni prišlo, toženka pa program uporablja, kar v pritožbi tudi izrecno priznava, je tožniku dolžna plačati ustrezen honorar.
Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela ali primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor www.si orodja, je pravilno ugodilo tudi prepovednemu zahtevku glede njegove uporabe.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje civilno kazen v višini 5 % določilo prenizko, saj na ta način svojega namena ne dosega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00035061
ZPP člen 245, 245/1, 245/3, 253, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZASP člen 167, 167/1, 168.
materialne avtorske pravice - oglaševanje blaga - nedovoljeno oglaševanje - dokaz s postavitvijo izvedenca - prenos materialnih avtorskih pravic - kršitev avtorske pravice - predelava avtorskega dela - pravica reproduciranja avtorskega dela - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - določenost tožbenega zahtevka - prepovedni in odstranitveni zahtevek - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov
V primeru kršitve avtorskih pravic lahko njihov imetnik zoper kršilca med drugim zahteva: 1) da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve; 2) da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo; 3) da se uničijo predmeti kršitve; 4) da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca (prvi odstavek 167. člena ZASP).
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je dopolnjen prepovedni zahtevek iz točke II izreka, ki zajema prepoved reproduciranja ali drugačne uporabe silhuete na pročelju stavb ali sicer v oglaševalske namene abstrakten in zato nedopusten ter bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Ne držijo pritožbene navedbe, da gre za zahtevek „na zalogo“ vseh mogočih kršitev, do katerih v določeni obliki niti še ni prišlo. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni zahtevek dovolj določen, da ga je dopustno vsebinsko obravnavati. Nanaša se na prepoved reprodukcije silhuete na pročelje stavb in v oglaševalske namene ter je zadostno povezan tudi z odstranitvenim zahtevkom iz točke I, ki se v obravnavanem primeru nanaša prav na odstranitev silhuete s pročelja poslovne stavbe, pri ostalih v tožbi očitanih kršitvah pa naj bi šlo prav za neupravičeno uporabo silhuete v oglaševalske namene.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - pravna podlaga - ugovor zastaranja - zastaranje - zastaralni rok - ugovor nesklepčnosti nasprotne stranke - zamuda - zakonske zamudne obresti - tarifa SAZAS - dobrovernost
Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033293
ZIL-1 člen 33, 33/2, 42, 42/1, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/7, 124, 124/5. ZPP člen 337, 337/1. ZIZ člen 9, 9/4, 45. ZVK člen 13.
model - blagovna znamka - predmet varstva - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje dokazov - predlog za zavarovanje dokazov - zavrnitev predloga - vročanje - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - pravna sredstva - vročitev pritožbe v odgovor - nedovoljene pritožbene novote
Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike.
Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razbrati.
ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3. OZ člen 198.
avtorsko nadomestilo - varstvo avtorskih pravic - kolektivno upravljanje avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - pravna praznina - veljavnost tarife - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - običajno plačilo - Svet za avtorsko pravo - pristojnost sodišča - filmska glasba - licenčna analogija - tarifa zavoda - metoda izračuna
Stališče Vrhovnega sodišča glede načina zapolnitve tarifne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno razumelo kot napotek (nižjim sodiščem) za uporabo (začasne) tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, in sicer v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (kar z drugimi besedami pomeni: za vsa vtoževana obdobja, ne le za leto 2012, ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017), ter v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka.
Vrhovno sodišče je, zavedajoč se variabilnosti v izračunu uporabljenih postavk, primerno nadomestilo določilo zato, ker je štelo, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.