Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (v delu, ki naj bi se nanašala na podredni tožbeni zahtevek) zavrglo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0072633
ZIL-1 člen 42, 50, 50/1, 123, 123/2, 123/2-b. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 4, 13, 13/1.
znamka – soglasje za uporabo znamke – začasna odredba – vzporedni uvoz vozil – prepoved opravljanja gospodarskega prometa z vozili – razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil – pasivna prodaja – težko nadomestljiva škoda – tržni položaj znamke
Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.
Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO DRUŽB
VSL0085151
ZGD člen 394, 394/2. ZGD-1 člen 425, 425/1. ZPP člen 205, 205/1. ZASP člen 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 147, 147/2, 299, 299/2. ZPP člen 81, 180, 180/3, 208, 208/1. ZVK člen 13. Zmed člen 2, 2/1.
prekinitev postopka – izbrisana družba – nadaljevanje postopka zoper družbenika – kršitev avtorske pravice namenoma ali iz hude malomarnosti – povrnitev škode - civilna kazen – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – kršitev avtorske pravice
V sodni praksi je bilo že jasno izraženo stališče, da za zadostitev zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz drugega odstavka 394. člena ZGD (sedaj drugi odstavek 425. člena ZGD-1) zadošča že tožnikov predlog sodišču, da družbenika izbrisane družbe povabi v postopek. Na kakšen način to stori, ni toliko pomembno. Bistveno je, da v tej smeri aktivno ravna in da nadaljevanje postopka zoper konkretnega družbenika predlaga oziroma zahteva znotraj enoletnega (sedaj dvoletnega) prekluzivnega roka.
Sodišče mora v postopku odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni ugotoviti le, da je šlo za kršitelja, ki mu je mogoče očitati višjo stopnja krivde in sicer mora ta ravnati s stopnjo naklepa (namerno ravnanje) ali hude malomarnosti. Če ugotovi, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 168. člena ZASP mora odločiti le še o višini civilne kazni. Določba četrtega odstavka 168. člena ZASP pa sodišču daje podlago za presojo glede na določen zakonski razpon izrekanja civilne kazni.
V sodni praksi je bilo že izoblikovano stališče, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tedaj dalje, ko je bila opozorjena na kršitev avtorskih pravic, pozvana k prenehanju kršitev in je bila opozorjena na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085171
ZPP člen 8, 186.
enotno sosporništvo – slaba vera – uporaba znaka
Skladno z določilom 186. člena ZPP se takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti na enak način za vse sospornike (enotni soporniki), ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Ker je tožeča stranka navedla, da sta toženca pri UIL skupaj vložila prijavo za registracijo blagovne znamke „x“ in proti obema zahtevala izbris te blagovne znamke, je ona tista, ki bi morala utemeljiti, da (ni)sta enotna sospornika, če je menila, da je to potrebno. Vendar tega ni storila. Zato tudi sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker je enako kot tožeča stranka, oba toženca pač po materialnem pravu štelo kot enotna sospornika.
Tožeča stranka namreč v trditveni podlagi ni navedla nobene povezave med to svojo firmo in istoimenskim znakom, pod katerim naj bi tržila svoje storitve.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0085594
URS člen 125. OZ člen 311. ZASP člen 157, 157/4, 168, 168/3. ZDDV-1 člen 3, 3/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1.
javno priobčevanje komercialnih fonogramov – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – nadomestilo za uporabo fonogramov – nedopustnost razlikovanja med uporabniki – civilna kazen – predpravdni stroški – materialni pobot – procesni pobot – podredni ugovor – ravnanje v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS – načelo neodvisnosti sodstva – sodna praksa SEU – exceptio illegalis – plačilo DDV – povrnitev stroškov opomina po ZPreZP-1
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku po tožbi in o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Odločitev je pritožbeno sodišče povzelo že v uvodnem delu obrazložitve. O procesnem pobotanju ni odločalo, saj je tožena stranka ugovor procesnega pobota postavila zgolj podredno - če se ugotovi, da do materialnopravnega pobota ni prišlo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi materialnopravnega pobota (311. člen OZ in nasl.), o podrednem ugovoru ni odločalo in tudi ni smelo odločati. Zato so pritožbene navedbe (s povzemanjem literature in sodne prakse), ki se nanašajo na procesni pobot, nerelevantne.
Pravica proizvajalcev je fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
Zgolj podobnost blaga ali storitev ob popolni odsotnosti podobnosti znamk oziroma znakov sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je verjetno izkazana kršitev znamke oziroma, da so podani relativni razlogi za zavrnitev znamke oziroma izbris znamke.
Če sta znamki popolnoma različni, kot v obravnavanem primeru, kljub enakosti oziroma podobnosti blaga in morebitni zamenljivosti blaga, kršitev znamke ni izkazana, saj verjetnosti zmede v takem primeru ni možno povezati z upoštevanjem celostnega vtisa ustvarjenega z znamkama in z zaznavo znamke kot celote.
Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju običajnega honorarja pravilno oprlo na tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998). Ta je po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B pridobila naravo skupnega sporazuma, na katerega je sodišče vezano.
Memorandum ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma, ker ni bil objavljen v Uradnem listu.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo plačilo določiti glede na toženkine prihodke, ki se nanašajo na kabelsko retransmisijo. Res je plačilo minimalnega avtorskega honorarja v tarifi predvideno le za primere, ko iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov zavezanca, vendar je sodišče prve stopnje iz vsebinsko enakih razlogov, kot so navedeni v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, upravičeno podvomilo o ustavnosti takšne ureditve, saj v tarifi ni konkretizirano, kolikšen honorar dolguje zavezanec, kadar so podlaga za izračun honorarja njegovi prihodki.
Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060478
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 82. ZASP člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 153, 153/1, 153/2, 153/3, 156, 156/2, 157, 157/5, 157/6, 157/7, 157d, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/6, 44/7, 44/8, 45, 45/2, 56. ZPP člen 13. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del.
avtorski honorar – pravica radiodifuzne retransmisije – avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del – Tarifa 1998 – Začasna tarifa 2012 – običajni honorar – honorar, določen v licenčnih pogodbah – Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del – minimalni honorar – združenje uporabnikov – veljaven skupni sporazum – Memorandum – objava Memoranduma v Uradnem listu – ugodnejša tarifa – odobritev Urada za intelektualno lastnino – predhodno vprašanje – presoja veljavnosti tarife kot predhodno vprašanje – pristojnost Sveta za avtorsko pravo
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj honorar, določen v licenčnih pogodbah, sklenjenih na podlagi Memoranduma iz leta 1999, ne predstavlja veljavne tarife. Memorandum namreč ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma zato, ker ni bil objavljen v Uradnem listu (peti in šesti odstavek 157. člena ZASP, enako določata šesti in sedmi odstavek 44. člena ZKUASP, ki velja in se uporablja od 22. 10. 2016). Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določilo 153. člena ZASP iz leta 1995, ki je v tretjem odstavku določal, da se lahko s tarifnimi sporazumi med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov določijo posebne tarife. ZASP je v tretjem odstavku 153. člena res dopuščal določitev posebne tarife z združenji uporabnikov mimo uradno odobrene in objavljene tarife, vendar zgolj v primeru določitve nižje tarife od splošne, za kar pa v obravnavanem primeru, ko Tarifa 1998 vsebuje nižjo tarifo, kot znaša znesek nadomestila po navedenem Memorandumu iz leta 1999 in licenčnih pogodbah, ne gre.
Pritožbena navedba tožeče stranke, ki izpodbija višino honorarja (Tarifa 1998 določa minimalen honorar) kot neprimernega, ni utemeljena, ker se je na podlagi drugega odstavka 156. člena ZASP (sedaj enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP) štelo, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače. V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Morebitni ugovori o nezakonitosti ali neprimernosti tarife tako v redni pravdi niso upoštevni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0086727
ZPP člen 7, 115, 115/2, 212, 236, 287, 287/2, 337, 337/1. OZ člen 198. ZASP člen 21, 146, 146/2, 147.
predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo – izostanek z naroka – zdravniško potrdilo – opravičljiv razlog – nesubstanciran dokazni predlog – pritožbena novota – javna priobčitev glasbenih del – nadomestilo
Zaradi zdravstvenih razlogov stranke sodišče lahko preloži narok le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Opravičilo mora biti podprto z dokazom – zdravniškim opravičilom, izdanim na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0078117
ZASP člen 128, 128/2, 130. Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov člen 3, 3/2, 3/3. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1, 6/2. ZIZ člen 38, 62, 62/2. ZPP člen 154. ZOdvT tarifna številka 3102.
javno priobčevanje komercialnih fonogramov – nadomestilo – višina nadomestila – radiodifuzno oddajani televizijski programi – minimalno nadomestilo – redakcijska napaka – jezikovna razlaga – stroški opomina – stroški postopka – nagrada za narok
Določba 3. točke 3. člena Tarife jasno predpisuje, da se nadomestilo iz te točke uporablja „ne glede na določbo prve točke tega člena“, ki določa nadomestilo le za izdajatelje radijskega programa. Za izdajatelje televizijskega programa torej v vsakem primeru velja nadomestilo, določeno v 2. točki 3. člena Tarife.
Ker tožeča stranka zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, prav tako pa ne spada med javne organe, ZPreZP-1 zanjo ne velja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079664
ZIL-1 člen 47, 50. Direktiva ES št. 89/104/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 7. ZPP člen 212, 337, 337/1.
znamka - soglasje imetnika znamke - pravice iz znamke - prepoved uporabe zavarovanega znaka - kršitveno ravnanje - Evropski gospodarski prostor - izrecno soglasje - implicitno soglasje - odpoved uveljavljanju pravice do nasprotovanja uvozu - volja o odpovedi - trditveno in dokazno breme v zvezi s soglasjem - originalnost copat - ius novorum
Dejstvo, da so zaseženi copati popolnoma identični copatom tožeče stranke in da so kode na copatih originalne (kar bi lahko pomenilo, da gre za originalne proizvode C.), ne zadošča za izkaz soglasja tožeče stranke toženi stranki, da v gospodarskem prometu uporablja njene znamke. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da je imela soglasje tožeče stranke, da je zasežene copate dala na trg oziroma da je copate dala na trg oseba, ki je za takšno dejanje imela soglasje oziroma dovoljenje tožeče stranke. Nezakonito je dan na trg tudi proizvod, ki ga proda jemalec licence, ki nima prodajne, ampak samo proizvodno licenco in tudi proizvod, ki ga jemalec licence proda zunaj območja, za katero mu je licenca podeljena, če prepoved prodaje ne pomeni nedopustnega omejevanja konkurence. V obeh primerih je kršitev pravic iz znamke podana.
Tožena stranka bi morala določno zatrjevati obstoj izrecnega ali implicitnega soglasja tožeče stranje, da so v obravnavanem primeru podana dejstva in okoliščine, iz katerih nedvoumno izhaja volja o odpovedi pravice imetnika znamke, da nasprotuje dejanju spornih copat na trg v Evropskem gospodarskem prostoru.
Da bi se tožena stranka uspela izogniti obsodbi zaradi kršitve znamk tožeče stranke, bi tudi v primeru, da bi šlo za originalne športne copate, tožena stranka morala trditi in dokazati, da je copate kupila pri uradnem proizvajalcu oziroma prodajalcu teh športnih copat.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072606
ZIL-1 člen 47, 119, 105, 105/2, 121a, 121a/2. OZ člen 135. ZPP člen 44, 44/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine člen 13, 13/1.
kršitev blagovne znamke – pravice iz znamke – odškodninska odgovornost – povrnitev škode – licenčna analogija – primerna licenčnina – krivda – malomarnost – publicitetno načelo – vrednost zahtevka
V primeru nezakonitega posega v zavarovane pravice iz znamke se šteje, da si je kršitelj ustvaril enak ekonomski položaj, kot če bi z imetnikom znamke sklenil pogodbo za izkoriščanje znamke. Zato gre imetniku znamke v primeru, ko je kršitev znamke pravnomočno ugotovljena, odškodnina vsaj v višini licenčnine za čas, ko je kršitelj znamko uporabljal.
Običajna (razumna) licenčnina, določena po licenčni analogiji, predstavlja licenčnino, ki bi jo imetnik znamke prejemal od kršitelja v primeru pogodbene rabe pravice oziroma, ki se po navadi zaračunava za tovrstno rabo. Pomembno je, da se kršena pravica glede na svojo vrsto lahko uporablja v premoženjskopravnem smislu in ima ta uporaba objektivno tržno vrednost. Pri odmeri hipotetične primerne licenčnine je treba upoštevati, da kršitelj pravice ne sme biti v boljšem položaju kot tisti, ki bi/je varovano pravico uporabljal kot pogodbeni licencojemalec, ki bi sklenil licenčno pogodbo z razumno vsebino.
Merila za določitev primerne licenčnine so objektivizirana.
Licenčnine se v praksi določajo v deležu od prihodka oziroma prometa ali dobička jemalca licence, v enkratnem pavšalnem znesku ali pa v določenem znesku od prodanega ali proizvedenega proizvoda.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081253
ZIL člen 47, 47/1. ZPP člen 205.
pravice iz blagovne znamke – prekinitev pravdnega postopka
Prekinitev pravdnega postopka zaradi kršitve pravic iz blagovne znamke na zahtevo (zatrjevanega) kršitelja tja do pravnomočnosti pravde na izbris registrirane blagovne znamke, bi pomenila popolno izvotlitev pravic, ki jih daje imetnikom blagovna znamka.
ZASP člen 31, 81, 146, 147, 156, 157. ZKUASP člen 45.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – kabelska retransmisija – avdiovizualna dela – nadomestilo za uporabo avtorskih del – male glasbene pravice
Tarifa iz Pravilnika 1998 je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča pravnoformalno pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma glede na prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B. Tarifa za uporabo avtorskih del določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, pri čemer se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer, dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – pravica radiodifuzne retransmisije – kabelska retransmisija – avdiovizualna dela – male glasbene pravice – avtorski honorar – višina avtorskega nadomestila – višina tarife – običajno nadomestilo – minimalni avtorski honorar – skupni sporazum – Pravilnik 1998 – Memorandum – tarifni sporazum – začasna tarifa
Res je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II-javno oddajanje – tarife, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, presplošna. V ostalem delu II poglavja (drugi in tretji odstavek) pa tarifa ni bila razveljavljena, zato je prvostopenjsko sodišče kot veljavno in dovolj določno ter primerno za izračun avtorskega nadomestila uporabilo določbo 7. točke drugega odstavka tega poglavja tarife, ki določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42,00 SIT oziroma sedaj 0,175 EUR po naročniku mesečno.
avtorska pravica – kršitev avtorske pravice – nepooblaščena objava avtorskega dela na spletu – izdaja knjige v elektronski obliki – objava besedila na svetovnem spletu v pdf obliki – materialna in nematerialna škoda zaradi kršitve avtorske pravice – predpostavke odškodninske odgovornosti – nedopustno ravnanje – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – škoda – izgubljeni dobiček – višina odškodnine – število uporabnikov, ki so se seznanili z avtorskim delom – preprečitev ali znatno zmanjšanje škode s strani tožnika – civilna kazen – huda malomarnost ravnanja – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – zamuda s plačilom – vložitev tožbe
Avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega literarnega dela in primerkov svojega dela. Kljub sklenjeni založniški pogodbi je legitimiran za vložitev odškodninske tožbe zaradi nepooblaščene objave literarnega dela na spletu.
ZASP člen 7, 7/1, 15, 21, 21/1, 22, 22/2, 33, 33/3, 70, 70/2, 73, 75, 78, 78/1, 78/2, 165, 168. OZ člen 186.
avtorska pravica – materialne avtorske pravice – predelava – obstoječe delo – soglasje avtorja – prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic – nemo plus iuris – personalna veljavnost prenosov avtorskih pravic – nadaljnji prenos avtorske pravice – kršitev pravice – odgovornost več oseb za isto škodo – prepovedni zahtevki – izvedenec – materialno procesno vodstvo – oglaševanje barv
Predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela.
Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi.
V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).
male glasbene pravice – avtorski honorar – načelo kontradiktornosti – izostanek z naroka – zdravniško opravičilo – dokazna ocena – dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je ustrezno ravnalo s tem, ko je zavrnilo toženčevo prošnjo za preložitev naroka z dopisom z dne 2. 2. 2016, saj svojega izostanka zaradi domnevne bolezni ni opravičil s predložitvijo ustreznega zdravniškega opravičila, kot to zahteva drugi odstavek 115. člena ZPP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078115
URS člen 125. ZASP člen 130, 130/1, 145, 146, 153, 153/1, 156, 156/2, 157, 157a, 157a/2, 168. OZ člen 74, 86, 86/1, 131, 131/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 14, 14/2. ZPP člen 212. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena člen 4, 5, 6, 8, 8/1.
fonogram – vsebinski sklop – plačilo nadomestila – skupni sporazum – pravna narava skupnega sporazuma – exceptio illegalis – preizkus zakonitosti določb skupnega sporazuma – povrnitev DDV – stroški opomina – trditveno in dokazno breme
Iz namena samega dogovora o plačilu nadomestila za vsebinske sklope je mogoče sklepati, da je bila pravzaprav z besedno zvezo „posamezen vsebinski sklop“ mišljena zaključena celota, celo če ta sicer ni sestavljena iz več različnih sestavnih delov. Srečanje kot celota obstaja le, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da bo lahko isti obiskovalec ostal od začetka do konca prireditve. Če pa že organizator predvidi konec srečanja in potem ponoven začetek po daljšem odmoru, potem pač ni mogoče več videti v različnih srečanjih ene prireditve, temveč več sklopov.
Tudi skupni sporazum po presoji pritožbenega sodišča ni pogodba obveznostnega prava. Skupni sporazum je v resnici podzakonski splošni akt. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum. Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi.
Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. To velja za sodišča vseh stopenj. Pravni temelj za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006 je torej 125. člen Ustave. Če je kakšna določba skupnega sporazuma v nasprotju z katerim od zakonov, je sodišče ne uporabi. Takšna določba torej ni nična. Ničnost je namreč značilno zasebnopravna posledica, exceptio illegalis pa ima svoj temelj v javnem pravu.