dohodnina - status rezidenta - začasno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - dvojno rezidentstvo - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - pravnomočna odločitev - napačna uporaba materialnega prava
Status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, tudi če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, in da torej ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred zadevno spremembo zakona.
Poseg v pravnomočne odločbe je dopusten samo v primerih in po postopku, določenem z zakonom. To velja tudi za ugotovitveno odločbo o rezidentskem statusu, saj materialno pravnomočne postanejo tudi deklaratorne odločbe. Ker zakon ne dopušča posega v pravnomočno odločbo o rezidentskem statusu zaradi spremenjenih stališč o uporabi zakona, torej bodisi zaradi spremembe upravne sli sodne prakse glede relevantnih zakonskih določb, sodišče pritrjuje tožniku, da je napačno tudi stališče tožene stranke, da se lahko pravnomočno ugotovljeni rezidentski status določi drugače že v primeru spremenjenih stališč glede uporabe zakona.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala.
EZ člen 374, 431, 432, 640, 640/1. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 2. ZDavP-2 člen 125, 125/1.
deklaracija za proizvodno napravo - električna energija - državna pomoč - začetek teka zastaranja - uporaba določb Zakona o davčnem postopku
V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.
Po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.
Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Določila ponudbe o plačilu denarnega pologa ni mogoče razlagati tako, da so prodajalci z njo izključili pravilo ZKZ, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena (že) s sprejemom ponudbe, in vzpostavili pravilo, da bo sklenjena šele pod (nadaljnjim) odložnim pogojem, da sprejemnik ponudbe plača nek del kupnine. Gre sicer za prodajni pogoj, ki ga ponudba lahko vsebuje, vendar pa se pri nakupu kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča tak pogoj ne more nanašati na sklenitev pogodbe ampak na fazo njene izpolnitve.
Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 29. 9. 2020, ko se je tudi tožnica strinjala z nabavnimi pogoji trgovca o prodaji vozila in pogodbo s takimi pogoji podpisala. Namreč, kolikor bi bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisana 1. 10. 2020, bi imela klavzule o komercialnih popustih, kot različica pogodbe z dne 1. 10. 2020. Ker pa je bila podpisana 29. 9. 2020, potrebe po tem ni bilo, saj so bili popusti vezani na datum 30. 9. 2020.
Dela, ki vplivajo na mehansko odpornost in stabilnost objekta ne spodijo v krog vzdrževanja objekta po 41. točki prvega odstavka 3. člena GZ in 9. členu Uredbe o razvrščanju objektov.
Omejenost odgovorov z največjim številom znakov in vnaprej določeno velikostjo pisave kaže na to, da vloge ni mogoče poljubno širiti. Omejitve so bile vnaprej znane in so veljale za vse prijavitelje, torej tudi za tožnika. Če bi toženec tožnika obravnaval drugače (mu npr. omogočil, da poda svoja pojasnila izven predpisanih obrazcev), bi s tem kršil Javni razpis in bi mu bilo mogoče ravno zaradi takega ravnanja očitati arbitrarnost in samovoljo pri ocenjevanju.
Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tem upravnem sporu ni sporno. Sodišče tako presoja le, ali je ocena ustrezno utemeljena in ali so bila pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevana vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, ter ali so bila upoštevana merila - kriteriji iz Javnega razpisa ter pravila postopka.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za odmero nadomestila - namembnost nepremičnine
Mestna občina Maribor je smela v okviru namembnosti glede na različen položaj nakupovalnih centrov s površino nad 1000 m2 od trgovinskih objektov s površino, manjšo od 1000 m2, razlikovati med navedenima skupinama, čeprav gre za istovrstno dejavnost, in ju tudi različno točkovno ovrednotiti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - nerazumna zadeve
Toženka je presodila, da je sklep, ki ga želi tožnica izpodbijati, tako očitno pravilen in zakonit, da nima razumnih možnosti za uspeh. Predhodno je tožnico v pozivu na dopolnitev prošnje za BPP izrecno opozorila, da bo zavrnila njeno prošnjo, če je ne bo dopolnila skladno z določno danimi napotili. Ker tožnica njenim napotilom ni sledila, je s stališča zakonske ureditve odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za BPP pravilna.
brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev prejete brezplačne pravne pomoči - denarna odškodnina - davčni dolg
Zgolj nižje izplačilo odškodnine iz razlogov poplačila tožnikovega davčnega dolga ne more biti razlog za uporabo določbe tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).
razlastitev - javna korist - nujnost in sorazmernost razlastitve
Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine.
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - napačna uporaba materialnega prava - ugotovitev nezakonitosti akta - ugotovitvena ustavna odločba - metode razlage predpisa - jezikovna razlaga - namenska razlaga
Zgolj dejstvo, da je morala tožnica omejiti svoj nabor izdelkov, ki jih je prodajala v določenem obdobju, po presoji sodišča še ne kaže na to, da ne gre za specializirano trgovino z otroškim programom. Ključno je, da je tožnica na dan nadzora, torej v času veljavnosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, prodajala zgolj otroške artikle (ostalo blago, ki se je sicer nahajalo v prodajalni, ni bilo predmet prodaje) in je torej svoje poslovanje v celoti prilagodila „pogojem“ iz Odloka (prodajala je zgolj otroške artikle in ne tudi ostalega). Da bi bilo v prodajalnah prepovedano imeti (brez da bi bili na voljo za prodajo) katerekoli artikle, ki ne sodijo v „otroški program“, pa iz Odloka ne izhaja. Sodišče ugotavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, saj sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ materialno pravo napačno uporabila in bi morala tožnico šteti kot „specializirano prodajalno z otroškim programom“ in je torej spadala pod izjeme iz 5. člena Odloka.
ZUP člen 324. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 234.
denacionalizacija - kršitev pravice do pritožbe - ustna obravnava
Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč za tožnico niso sporna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa. O uporabljeni pravni podlagi pa se je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla pisno. Med ugovore, ki zatrjujejo zmotno uporabo predpisa, sodi tudi tožničina trditev, da toženka ne bi smela slediti stališču Vrhovnega sodišča ampak bi morala od njega odstopiti. Navedeno ne drži. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka
ZDavP-2 člen 68. ZDoh-2 člen 99, 99/1. ZDDPO-2 člen 16, 16/3, 16/4. ZUP člen 189.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev deleža gospodarske družbe - delitev kapitala iz skupnega premoženja - cenitev - primerljiva tržna cena ob odsvojitvi - zavrnitev dokaznega predloga
Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.
COVID-19 - poseg v človekove pravice - posamičen akt - ugotovitvena tožba - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Sklepi, s katerimi je ministrica za izobraževanje začasno odredila šolanje na daljavo, po svoji vsebini ne predstavljajo posamičnih aktov v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj se omenjeni sklepi glede na svojo pravno naravo štejejo za predpise, torej za splošne in abstraktne pravne akte, zoper katere sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS.
Podobno splošen in abstrakten učinek ima tudi sklep ministrice za izobraževanje o podaljšanju jesenskih počitnic v šolskem letu.
Posamičnega akta pa tudi ne predstavlja dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport - okrožnica v zvezi z izvajanjem nadzora po Zakonu o nalezljivih boleznih. Navedeni dopis ne predstavlja posamičnega akta, saj z njim ni bilo oblastno odločeno o kakšni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov ali drugih subjektov, kar je pogoj, da je akt mogoče šteti za posamičen v smislu določb ZUS-1.
Denarno izplačilo, ki predstavlja med strankama dogovorjen način delitve njunega skupnega premoženja, po svoji naravi ne predstavlja novega premoženja, ki bi ga tožnik pridobil šele na podlagi sklenjene poravnave v smislu petega odstavka 48. člena ZBPP, in ki bi ga organ za BPP lahko upošteval pri povračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, saj gre le za spremembo oblike premoženja tožnika – iz nedenarne v denarno obliko.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravica do strokovne obrambe - interes pravičnosti
Odločitev o pogojih dodelitve brezplačne pravne pomoči pomeni odločanje o materialni podstati pravice iz 23. člena Ustave RS in s tem odločanje o možnosti dostopa do sodnega varstva oziroma odločanje o prosilčevi možnosti uresničevanja pravice do postopka pred sodiščem. Sodišče tudi v drugih postopkih, ne samo v postopku o prekrških, ugotavlja materialno resnico in nekatera dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da se tožniku lahko zato odreče možnost strokovnega pooblaščenca ob izpolnjevanju pogojev na podlagi ZBPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za brezplačno pravno pomoč - nepopolna vloga
Tožnik je z dopisom posredoval zahtevane podatke in zapisal, da za sina ne bo izpolnjeval obrazca, ker ne spada več v skupno gospodinjstvo, ker je postal samostojen. Glede na navedeno, Organ za BPP ni imel podlage za zavrženje prošnje tožnika, kar naj bi tožnik ne predložil vseh podatkov.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 390, 390/1, 408, 408/2. ZDavP-2 člen 3, 3/4.
davčna izvršba - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - odpust obveznosti - prednostna terjatev
ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.