Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice.
Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.
V obravnavani zadevi je toženec pritožbo podal zoper procesni sklep, in sicer sklep o nadaljevanju postopka, ki ne predstavlja odločitve o samem zahtevku. Postopek o pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka ni posebej taksiran, prav tako pa tudi ni določeno, da je takšna pritožba takse prosta. Posledično je treba uporabiti tar. št. 30010 ZST-1, ki določa takso za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste.
Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.
Za nastop fikcije je odločilno, kdaj je bilo naslovniku (dolžniku) puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka. Ni bistveno, kdaj je dolžnik pisanje dejansko prejel.
Prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za plačilo sodne takse.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.