ZPP člen 8, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 100. DZ člen 157, 160, 160/1, 161.
izvrševanje stikov z otrokom - začasna odredba o stikih - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - odločanje po uradni dolžnosti - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - stiki preko klica - alkoholiziranost - prepovedane droge - odklonitev testiranja - splošno znano dejstvo - neizvedba dokaza - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izločitev izvedenca - dokazni standard verjetnosti
Ko sodišče zazna ogroženost otroka, je dolžno ukrepati in, če to zahteva varstvo koristi otroka, tudi po uradni dolžnosti izreči okoliščinam konkretnega primera ustrezen ukrep za varstvo koristi otroka ali že izrečen ukrep spremeniti.
URS člen 23. ZPP člen 8, 11, 11/2. ZDR-1 člen 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZST-1 člen 3, 3/5.
nadure - spor o prenehanju delovnega razmerja - stroški postopka - plačilo sodne takse
Tožnica je uspela dokazati svoje trditve, da je vsak dan opravila 30 minut nadur, za katere ni prejela plačila, zato je sodišče prve stopnje v pretežnem delu (95,46 %) pravilno ugodilo njenemu zahtevku. Ker je tožnica s tem delom zahtevka uspela, je posledično pravilna tudi odločitev, da mora toženka v deležu uspeha tožnice plačati sodno takso.
V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1). Skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPP gre za zlorabo procesnih pravic, kadar stranka zlorabi pravico, ki jo ima po zakonu, z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravic gre, kadar stranka svoje procesne pravice namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. Nič od navedenega toženka ni dokazala.
ZSVarPre člen 46, 46/3. ZDSS-1 člen 20, 81, 81/2, 82, 82/1.
varstveni dodatek - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje - spor polne jurisdikcije - socialni spor - vračilo sredstev - načelo pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nevarnosti, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine, in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076274
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7, 7/1.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nesklepčnost trditev - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - sprememba denarne valute - konverzija - sprememba kreditne pogodbe - aneks k pogodbi - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - pavšalne navedbe
Iz tožbenih trditev izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2011 sklenili aneks h kreditni pogodbi, s katerim sta spremenili valuto kredita iz CHF v EUR in tudi obrestno mero (iz LIBOR v EURIBOR). Po tako spremenjeni kreditni pogodbi, ki naj bi bila nična, glavni predmet obveznosti ni več isti. Tako spremenjena pogodba ne vsebuje več zatrjevanega nedovoljenega pogoja in verjetnost tožnikove terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ni izkazana.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZOFVI člen 109, 109/9. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - javni zavod - potreba po delu
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
Toženčeva pritožba ne vsebuje njegovega izvirnega podpisa, zato je nepopolna. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zato jo je bilo treba zavreči.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.
ZST-1 člen 11, 12, 12a. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8. ZZVN člen 16. ZPP člen 337, 337/1.
plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - sklep o dopustitvi obročnega plačila sodne takse - dovoljene pritožbene novote - osnovni znesek minimalnega dohodka
Uveljavljane okoliščine predstavljajo dovoljene pritožbene novote, ki jih v predlogu za taksne olajšave tožnice še ni mogla uveljavljati in jih ob odločanju sodišča ni moglo upoštevati, čeprav so takrat še obstajale. Te okoliščine bi lahko bile pravno pomembne za presojo premoženjskega stanja tožnice in za presojo utemeljenosti njenega predloga.
pobeg s kraja nesreče - krivda - izjava, dana policiji - privilegij zoper samoobtožbo - nezakonit dokaz
Razlogi za ustavitev postopka o prekršku so nerazumljivi. Iz povzetih razlogov namreč ni jasno, ali je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo zaradi tega, ker je štelo za dokazano, da storilec trčenja ni zaznal in da zato ni nastopila njegova dolžnost, da bi oškodovancu posredoval podatke, ali pa zaradi tega, ker je po tem, ko je oškodovanka zapeljala za njim in ga v garažni hiši ZD soočila s tem, da naj bi ji razbil vzvratno ogledalo ob tem, ko sta se srečevala z vozili na cesti v ..., nudil zadosti podatkov, da je mogoče šteti, da je s tem izpolnil svojo obveznost iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP.
Sodišče je zmotno sledilo navedbam v zahtevi za sodno varstvo glede nezakonitosti uradnega zaznamka z dne 25. 2. 2021. Prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da je bil storilec že z obvestilom z dne 18. 2. 2021, ki ga je prejel 24. 2. 2021 in s katerim je bil pozvan, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, seznanjen s svojimi pravicami po 55. členu ZP-1, kar pomeni, da je storilec bil seznanjen s svojimi pravicami še pred vpogledom v spis, ko naj bi podal tudi izjavo policistu (pri čemer ni šlo za zbiranje obvestil s strani policista, temveč za storilčevo prostovoljno izjavo) in da zato ni mogoče šteti, da je ta dokaz (uradni zaznamek) pridobljen nezakonito.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe so izostali razlogi o subjektivnem elementu storilcu očitanega prekrška tj. krivdi. Sodišče namreč ni opredelilo niti s kakšno obliko krivdne odgovornosti naj bi ravnal storilec pri izvršitvi prekrška, niti ni navedlo nobenih okoliščin, oziroma dejstev na podlagi katerih sklepa o storilčevem subjektivnem odnosu do samega prekrška.
sklep o preizkusu terjatev - dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - obravnava vloge glede na njeno vsebino
Sodišče prve stopnje vloge pritožnika ni presojalo (ker je očitno glede na poimenovanje ni štelo kot ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev), niti je ni poslalo upraviteljici. Čeprav na podlagi poimenovanja vloge dejansko ni mogoče sklepati, da gre za ugovor, pa ni bistveno, kako pritožnik svojo vlogo poimenuje, pač pa je bistvena njena vsebina.
Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).
Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - dokazovanje nevarnosti - neznatna škoda - pravni standard neznatne škode - obremenjena nepremičnina - poseg v lastninsko pravico - posebne okoliščine - okoliščine konkretnega primera - trditveno in dokazno breme
V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.
Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo.
Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi omenja tudi okoliščino, da je v času storitve prekrškov mladoletni A. A. bil zaupan v vzgojo in varstvo očetu B. B., je ob upoštevanju 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe kot celote mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, da zaključek, da storilki ni dokazan subjektivni element prekrška tj. odgovornost za storjeni prekršek, ne temelji na dejstvu, da je bil v času storitve prekrškov mladoletnik zaupan v vzgojo in varstvo svojemu očetu, temveč na tem, da je dokazano, da je bila storilka zadosti skrbna glede nadziranja mladoletnika pri zadevah, ki jih ureja ZMV-1 in da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbi ali nadzorstva.
Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Zato sprememba odločitve o solidarni obveznosti tožnic ni očitna pisna ali računska pomota, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Vsebinskih napak ali pomanjkljivosti namreč sodišče s popravnim sklepom ne more odpraviti.