obrazložitev odločbe - neskladje med izrekom in obrazložitvijo - preizkus izpodbijane odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik kot subjekt nadzora, ki mu toženka v izreku izpodbijane odločbe nalaga določene obveznosti, ni subjekt nadzora, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Takšna neskladnost med izrekom in obrazložitvijo ne pomeni zgolj „pomotno pojasnilo“ v obrazložitvi, kot meni toženka, ampak gre za takšno neskladnost izpodbijane odločbe, zaradi katere se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Razlogi v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi toženke pa ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve, saj se v upravnem sporu presoja zakonitost konkretnega posamičnega upravnega akta, ki mora vsebovati vse relevantne razloge za odločitev, skladno z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.
Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.
Utemeljeni so tožničini ugovori, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnjeno konkretno katerega pogoja nova strokovna oseba, zaposlena pri tožnici, ne izpolnjuje. Glede omenjene osebe iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le, katere listine je predložila tožnica ter kateri pogoji so predpisani. Zaključek, iz katerega bi izhajalo katerega pogoja omenjena oseba ne izpolnjuje in zakaj ga ne izpolnjuje, iz navedene obrazložitve ne izhaja. Nikakor ni pravilen zaključek tožene stranke, da je mnenje, na podlagi katerega je izdalo izpodbijano odločbo, izdal Inšpektorat, kar naj bi bilo (brez navedbe razlogov) samo po sebi (zadosten) razlog za izpodbijano odločitev. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe - to je o razlogih, zaradi katerih je bilo mnenje Inšpektorata negativno, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 7.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniške storitve - odvetniška tarifa - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - svobodna gospodarska pobuda - ustavna pritožba - nadaljevano kaznivo dejanje
Bistveno enake položaje je treba obravnavati enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, mora za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. A v tej zvezi je treba obenem pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena citirana določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.
Obdolžencu očitano dejanje, ki je kolektivno kaznivo dejanje, pomeni očitek več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, izvršeno s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje. Navedeno pa ne terja zgolj presoje sodišče, ali so vsa ravnanja ciljno usmerjena in po vsebini tako homogena, da ustvarjajo eno (kolektivno) kaznivo dejanje, temveč je tudi obrambo obdolženca treba pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori takšno kaznivo dejanje. Glede na navedeno gre pritrditi tožniku, da je toženka nepravilno zaključila, da tožniku ne pripada povišanje skupne vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT.
prisilna izterjava davčnega dolga - opomin pred izvršbo - upravni akt - pritožba - nedovoljena pritožba
Opomin pred izvršbo ni upravni akt, saj se z njim z ničemer ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi stranke, kar je pogoj za možnost uporabe pravnega sredstva. Obravnavani opomin pred izvršbo po vsebini predstavlja zgolj informacijo dolžniku o zapadlem dolgu, ki še ni poravnan ter poziv, naj ga poravna. Po povedanem po presoji sodišča pritožba zoper opomin za plačilo sodne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.
dohodnina - davčna olajšava - nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja - nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom invalidu 2. kategorije
Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi kot delovni invalid III. kategorije, ki prejema plačo za 4 ure dela dnevno in omenjeno nadomestilo, bil diskriminiran v primerjavi s svojimi sodelavci oziroma delavci enakega ranga ter v primerjavi z upokojenci, ki prejemajo pokojnino v enaki višini, kot so tožnikovi prejemki. Tožnik pa ne dela poln delovni čas in ni upokojen. Zato njegov položaj po presoji sodišča ni primerljiv z omenjenimi primeri, na katere se sklicuje.
davek na dediščine - davčna osnova - nastanek davčne obveznosti - sklep o dedovanju - pravnomočnost sklepa - davčni zavezanec
V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.
lokalne volitve - nadomestne volitve - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Akt o razpisu nadomestnih volitev v svet Krajevne skupnosti, glede na njegovo vsebino ni dokončni upravni akt in tudi ne akt, za katerega bi zakon določal, da se lahko izpodbija v upravnem sporu, niti to ni posamični akt ali dejanje, pač pa je to predpis, ki ne ureja posamičnih razmerij.
dovoljenje za stalno prebivanje - dejansko življenje - upravičena odsotnost - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - državljani republike bivše SFRJ, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče pred 23.12.1990
Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju.
Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil.
javni razpis - društvo - sofinanciranje letnega programa športa v občini - sofinanciranje iz javnih sredstev - pritožba - molk organa
V predmetni zadevi tožena stranka v zakonsko določenem dvomesečnem roku in v naknadnem 7 dnevnem roku in do dneva obravnave v upravnem sporu, ni odločila o vloženi pritožbi tožeče stranke, za kar ni navedla nobenih razlogov.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - status begunca - subsidiarna zaščita - trditveno in dokazno breme
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
orožje - pogoji za izdajo orožne listine - dovoljenje za nabavo orožja - varnost ljudi in njihovega premoženja - lovec - ogrožena osebna varnost - razlaga zakona
Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. S svojimi navedbami namreč ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je polavtomatska pištola kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki naj bi grozila tožniku. Tožnik se je splošno skliceval na okoliščino, da ima izdano dovoljenje za zbiranje orožja in da ima doma več kosov orožja, vendar pa dovolj konkretnih navedb o tem ni podal. Njegove navedbe v tej smeri so torej ostale na ravni (pre)splošnih zatrjevanj in sklepanj, kar po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostuje.
Davčni zavezanec v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, kot tudi njeni višini, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu onemogočena celovita presoja izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je davčni organ izdal izpodbijani sklep.
ZUS-1 člen 17. ZUP člen 42, 42/1, 229, 260, 260/9.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranke v postopku - položaj stranskega udeleženca - poseg v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov - uveljavljanje več zahtevkov z isto tožbo - ista dejanska in pravna podlaga - delno zavrženje tožbe
Tožnik v upravnem sporu je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se izpodbija, torej oseba, na zahtevo katere je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek, kot tudi oseba, ki je imela v upravnem postopku položaj stranskega udeleženca in s tem pravico udeleževanja v postopku. Status stranke v upravnem sporu je torej pogojen z njenim položajem v upravnem postopku, kar pomeni, da oseba, ki v upravnem postopku ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, ne more pridobiti položaja tožnika v postopku upravnega spora, v katerem bi izpodbijala v upravnem postopku izdani upravni akt. Stališče, da je predhodno priznani status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta pogoj za položaj tožnika v upravnem sporu zoper ta upravni akt, je ustaljeno tudi v sodni praksi.
upravni postopek - brezplačna pravna pomoč - vložitev zahteve pri nepristojnem organu - uporaba določb ZUP
Skladno z načelom varstva pravic strank bi moral organ za BPP, ob upoštevanju citirane določbe petega odstavka 65. člena ZUP, v primeru kot je obravnavani, ko ni šlo za upravno zadevo, pa je organ za BPP vedel, kateri organ je pristojen za njeno obravnavo, vlogo posredovati pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Črnomlju, ne pa njeno vlogo zavrniti.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje
Toženka ima v določbah ZBPP pravno podlago, da v fazi, ko teče postopek pred sodiščem prve stopnje, še ne dodeli sicer zaprošene BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za postopek pred sodiščem na drugi stopnji.
Skladno s šestim odstavkom 157.c člena ZASP višina nagrade člana Sveta za avtorsko pravo znaša tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta za avtorsko pravo pa je enaka višini nagrade člana Sveta za avtorsko pravo, povečani za 20 %. Iz tega sledi, da so posamezen član in predsednica upravičeni do nagrade za vsak začeti mesec trajanja postopka in ne (nujno) za vsako udeležbo na vsaki posamezni seji.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - napačna uporaba materialnega prava - verjetni zgled za uspeh
Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti.
Po presoji sodišča od stranke ni mogoče pričakovati, da bo že sama praktično sestavila pravno sredstvo, za katero želi BPP, da bo lahko organ za BPP presojal verjetnost izgleda za njen uspeh s tem pravnim sredstvom, saj za BPP prosi ravno zato, ker potrebuje strokovno pravno pomoč za sestavo te vloge. Zato zadostuje, da laično pojasni zaradi katerih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki naj bi se ji zgodile v določenem postopku, želi vložiti ustavno pritožbo, to pa je tožnik storil.
denacionalizacija - vrednost podržavljenega premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - neto aktiva - vrednost premoženja ob vračanju le do vrednosti neto aktive ob podržavljenju
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.