KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00057841
KZ-1 člen 7, 7/1, 205, 205/1, 205/1-1, 211, 211/1, 246, 246/2. ZKP člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2.
pravna opredelitev dejanja - uporaba milejšega zakona - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - kaznivo dejanje velike tatvine - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca
Ker sodišče v sodbi ni upoštevalo, da je bila z novelo KZ-1I v drugem odstavku 246. člena dodana nova izvršitvena oblika kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva, ki po vsebini inkriminira tudi ravnanje, ki je bilo pred tem vpisano kot kaznivo dejanje velike tatvine (storjeno na vdoren način) po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri čemer gre sedaj za bistveno milejše kaznivo dejanje (predpisana kazen do treh let zapora), je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.
Določba drugega odstavka 246. člena KZ-1 se lahko nanaša tudi na ravnanje, ki je bilo pred novelo KZ-1I opredeljeno kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, če je bilo na primer storjeno z uporabo na nezakonit način pridobljene bančne kartice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00057083
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.
opis kaznivega dejanja - oprostilna sodba - poškodovanje tuje stvari - kršitev kazenskega zakona - uničenje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prepovedana posledica - nova stvar - okoliščine konkretnega primera
Po oceni sodišča druge stopnje je zakonski znak uničenja stvari (ta je po oceni prvostopenjskega sodišča tudi edini izostal iz opisa v obtožnem predlogu) v konkretnem primeru zadosti konkretiziran. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da so na zobni protezi nastale poškodbe takšnega obsega, da si je oškodovanec moral kupiti novo; navedeno pa ravno predstavlja konkretizacijo prepovedane posledice, to je uničenja oziroma poškodovanja do te mere, da njeno popravilo ni bilo mogoče, saj sicer ne bi bila potrebna njena nadomestitev. V opisu je torej jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega življenjskega primera, v čem se kaže uničenje zobne proteze, kot to zahteva zgoraj navedena sodna praksa.
Zgrešeno je navajanje pritožnice, da se resničnost zatrjevanega dejstva dokazuje le, če se obdolženec na to izrecno sklicuje.
Sklicevanje na resničnost zatrjevanega dejstva je moč prepoznati in ga je treba ocenjevati glede na celoten kontekst obdolženčevega zagovora in ga, glede na uveljavljeno načelo iskanja materialne resnice, tudi preverjati in ocenjevati v zvezi z izvedenimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058146
ZKP člen 344, 344/1, 358, 358-1, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1. KZ-1 člen 240, 240/1.
oprostilna sodba - razveljavitev sodbe - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sprememba obtožbe na glavni obravnavi - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - nerazumljivi razlogi
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057047
KZ-1 člen 75, 75/1, 75/2, 76, 76/1, 228, 228/1. ZKP člen 372, 372-5, 377, 377/3, 383, 383/1, 383/1-2, 394, 394/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - poizvedbe sodišča - pravna podlaga za odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Glede na razloge v 39. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje po tretjem odstavku 377. člena ZKP opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku v višini 9.284,50 EUR, ki ga je v pravdnem postopku podala oškodovana gospodarska družba, pravnomočno odločeno s sodbo I Cp 276/2021 z dne 20. 7. 2021. Pomeni, da od razglasitve sodbe sodišča prve stopnje do predložitve zadeve sodišču druge stopnje ni bilo več podlage za odločbo o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1, saj se po prvem odstavku 76. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame le, ko presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek. To v obravnavani zadevi ni primer, zaradi česar je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obdolženki v škodo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja pod točko 2, za kar je obtoženec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, med drugim izhaja, da je obtoženec najmanj trikrat s pestjo udaril B. B. v obraz in nato s pestjo udaril C. C. v čeljust, da je padla po tleh, zaradi česar je B. B. utrpel udarnino glave in obraza, udarnino nosu in rano na desnem komolcu, C. C. pa udarnino glave in obraza ter čeljustnice leve, kar predstavlja lahki telesni poškodbi. Oba oškodovanca sta poškodbe utrpela z obtoženčevo pestjo, iz opisa kaznivega dejanja pa niti ne izhaja očitek, da bi bili poškodbi prizadejani s sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, je bilo potrebno ravnanje obtoženca na škodo navedenih oškodovancev opredeliti po temeljni obliki kaznivega dejanja, kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ker je obtoženec oškodovanca poškodoval sam, ne pa v sostorilstvu, odpade tudi kvalifikacija po drugem odstavku 20. člena KZ-1. Glede kaznivega dejanja na škodo D. D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obtožencu, da je z nožem zamahnil proti oškodovancu ter ga zabodel v hrbet, zaradi česar je slednji utrpel vbodno rano ob hrbtenici levo in zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, prav tako ne vključuje ravnanja soobtoženega E. E. Ker pa je obtoženec oškodovancu D. D. povzročil poškodbo z nožem, ki je zaradi rezila sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, je pravilna pravna opredelitev tega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, torej kot lahka telesna poškodba po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, vendar brez sostorilstva po drugem odstavku 20. člena KZ-1, saj le-to iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059810
KZ-1 člen 176, 176/1, 176/2, 176/3, 176/5.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-2.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - izvršitvene oblike dejanja - izključitev protipravnosti - mlajši mladoletnik - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih
Novela KZ-1I je sicer res uzakonila nov peti odstavek 176. člena KZ-1, ki določa, da dejanje iz tretjega odstavka tega člena v delu, ki pomeni pridobivanje, izdelavo, posedovanje ali pridobivanje dostopa s pomočjo informacijskih ali komunikacijskih tehnologij do pornografskega ali drugačnega seksualnega gradiva, ni protipravno, če je bilo storjeno med mladoletnimi osebami primerljive starosti, ki so se z dejanjem strinjale, ustreza stopnji njihove duševne in telesne zrelosti ter prikazuje take osebe. Vendar pritožba prezre, da na ta način uzakonjena izključitev protipravnosti velja zgolj za nekatere izvršitvene oblike iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, ob tem pa je še dodatno in izrecno zamejena na zgolj sporazumna dejanja.
Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba.
Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, "vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse" in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja se torej nakazuje, da bi lahko šlo pri predmetnem kaznivem dejanju za nedovoljeno izterjavo dolga, ki je zasnovana kot posebna kvalificirana oblika kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1.
Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se kaznivo dejanje žaljive obdolžitve izvrši samo z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja, saj ta v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.
Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je v danem primeru konkretizirana skozi praktično vse stadije obdolženčevih ravnanj, torej že od faze naročila prevozov dalje, dotika pa se vseh tistih dejstev, zaradi katerih B. B. v imenu in za račun C. d.o.o. gotovo svojega dela obveznosti ne bi izpolnila, v kolikor bi zanje vedela. Očitek "lažne obljube", ki ga problematizira pritožba, je treba razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja in ne zgolj selektivno, kot to poskuša prikazati pritožba. Slednja povsem zanemari dejstvo, da v danem primeru na preslepitveni namen odkazujejo prav vsa ravnanja obdolženega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076741
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/2, 278, 278/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - novinarsko poročanje - zasebna tožba - ugovor zoper zasebno tožbo - zavrženje zasebne tožbe - upravičeni tožilec - obstoj kaznivega dejanja - ugovorni postopek
Res se v okviru inkriminiranih trditev obdolženih A. A. in B. B. v pretežni meri navajajo pravne osebe, ob čemer se zasebni tožilec neposredno omeni le kot avtor trditve, da država ni nič izgubila, ampak pridobila; vendarle pa je povezava med osrednjim sporočilom inkriminiranih delov prispevkov (finančni zlom Y. in obeh holdingov, stečaj omenjenih pravnih entitet, posledice teh stečajev, težave državnih bank in državnih gospodarskih družb, skoraj dvemilijardni primanjkljaj in škoda za davkoplačevalce) in zasebnim tožilcem, ki je znano imel določeno vlogo v lastnici holdingov in družbe X. ter tudi v sami tej družbi, razvidna iz razloga, ker je način poslovanja pravnih entitet vsaj posredno določen z ravnanjem z njimi povezanih fizičnih oseb.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izjave, ki sta jih po opisu v zasebni tožbi dala obdolžena, ne predstavljajo trditev o takšnih dejstvih, ki terjajo zaključek o izpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ni dvoma, da izjave o finančnem zlomu, stečajnih postopkih, visokem dolgu ter oškodovanosti davkoplačevalcev, kar je po opisu vsaj posredno povezati z ravnanjem zasebnega tožilca, pomenijo negativno konotacijo takšnega ravnanja; vendar pa je kontekst, ki ga zatrjuje sam zasebni tožilec v zasebni tožbi, tak, da se izkaže za pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre le za običajno novinarsko poročanje o zadevi javnega pomena. Pojmi, kot so "največja finančna afera, propadla cerkvena holdinga, skoraj dvemilijardna luknja", uporabljeni v povezavi z oškodovanostjo slovenskih davkoplačevalcev, kljub negativni sporočilnosti ne dosegajo kriterija sramotilne izjave, torej take, ki je objektivno sposobna škoditi časti oziroma dobremu imenu zasebnega tožilca, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče.
ZGD-1 člen 471, 481.. KZ-1 člen 244, 244/1, 244/2.
kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic - napeljevanje h kaznivemu dejanju - oprostitev obtožbe - odsvojitev poslovnega deleža - nenamenska poraba sredstev
Po določbi 471. člena ZGD-1 je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pa družbenik pridobi svoj poslovni delež. Slednji je po določbi 481. člena ZGD-1 lahko predmet prenosa, neodvisno od premoženja družbe, saj je to, ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Povedano drugače, sprememba lastniške strukture družbe T. d.o.o. (ali katerekoli druge kapitalske družbe), namreč ne vpliva in ne more vplivati na premoženje same družbe.
KZ-1 člen 29, 49, 49/1, 56, 56/1, 70a, 70a/1, 70a/2, 70a/3, 70b, 134a, 134a/1, 220, 220/1. ZKP člen 492.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - vštevanje pripora - protipravno dejanje - poškodovanje tuje stvari - zalezovanje
Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v varnostni ukrep spremenilo, če že ne zanikalo.
delo v splošno korist - predlog za podaljšanje roka - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - objektivna nezmožnost - dokazanost trditev
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi najprej razmejilo med obdobjem, ko pritožnik dela v splošno korist objektivno ni mogel opraviti in obdobjem, ko so se širše družbene razmere toliko ustalile, da je bila izvedba navedenega dela objektivno možna.
Ob upoštevanju namena kaznovanja, je pravilno, da sodišče v okviru presoje osebne urejenosti obsojenca ter v tej povezavi tudi možnosti zaupanja obsojencu, da t. i. vikend zapora ne bo zlorabil, presoja tudi olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja, saj je mogoče namene kaznovanja doseči le z ustrezno individualizacijo kazni glede na nevarnost konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnost.
Podane morajo biti konkretne utemeljene okoliščine na strani kaznivega dejanja in na strani storilca, ki potrjujejo, da za dosego namenov kaznovanja s pravnomočno sodbo izrečene kazni zapora ni treba izvršiti v zavodu.
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 58, 58/2, 58/5. ZKP člen 372, 372/5.
kazenska sankcija - izbira kazenske sankcije - kršitev kazenskega zakona
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije prekršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP, saj je z odločbo o pogojni obsodbi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi drugega odstavka 58. člena KZ-1 se namreč pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena, katerega storitve je bil obtoženi spoznan za krivega, je v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od najmanj petih do petnajstih let. Kazenski zakon glede te kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 torej ne dopušča izreka pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave, razen v primeru iz petega odstavka 58. člena KZ-1, ko obtoženi prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057227
KZ-1 člen 38, 249, 249/1. ZKP člen 282, 371, 371/2.
davčna zatajitev - pomoč - ustavitev kazenskega postopka - ugovorni postopek - ugovor zoper obtožnico - dokazna ocena - ocenjevanje dokazov - dokazna ocena zagovora - senat
Prvostopno sodišče je, kot na to pravilno opozarja tudi pritožba, v izpodbijanem sklepu torej ocenjevalo vsebino dokazov in to kljub temu, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, kot sicer to v izpodbijanem sklepu (točka 8) izpostavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar kljub navedenemu, ko je torej prvostopno sodišče še posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku ni pristojen za presojo nasprotujočih si dokazov, je prvostopno sodišče storilo ravno to. Ocenilo je, "da obtožnica temelji zgolj na tem, da je FURS pri tujih finančnih organih preverjal dobave in prejel odgovor, da v evidencah tujih držav ni zaznamovano, da bi bilo blago dobavljeno tujim kupcem v državah EU, ker te družbe transakcij niso prijavile, čeprav lahko (očitno po oceni prvostopnega sodišča) to pomeni zgolj to, da kupci teh dobav niso evidentirali iz razlogov, da bi se izognili davčnim obveznostim v matični državi". Prvostopno sodišče je tako zaključilo, da je bilo vso blago po računih družbe C. d.o.o. prodano in prepeljano v države EU, kar bi naj izhajalo iz CMR listin, katerih verodostojnost bi naj potrdili prevozniki, zato očitek sodne izvedenke in ugotovitve finančne uprave v davčnem postopku katerih bistvo je vprašanje verodostojnosti prevoznih listin, ne morejo imeti nobene dokazne teže.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00056600
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 17, 17/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371, 371/2, 373, 373/1,391. URS člen 35, 39.
razžalitev - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - negativna vrednostna sodba - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - objektivno žaljiva izjava - pravica do svobode izražanja - osebnostne pravice - resna kritika dela javnih oseb - kritika ad rem - kritika ad personam - namen zaničevanja - objava na spletni strani
Ob pravilni presoji dalj časa trajajočih konfliktov med obdolžencem in zasebno tožilko, česar zagovornik niti ne izpodbija, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsebina izjav takšna, da ne dopušča nobenega dvoma, da je izjave napisal obdolženec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00056779
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
znak kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - dopustnost spremembe obtožbe - nevarnost za življenje in zdravje - prevažanje tujcev čez ozemlje Republike Slovenije - ilegalno prehajanje meje
Obtoženca sta z najetim tovornim vozilom po predhodnem dogovoru z organizatorjem ilegalnih migracij prišla na dogovorjen kraj v gozdu, da bi v vozilo sprejela 23 ilegalnih prebežnikov, ki jih je tja preko državne meje peš vodil vodič, vendar jih v vozilo nista prevzela in po ozemlju Slovenije prepeljala do Italije, ker sta pred policijo pobegnila in se skrila, zato je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.