13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.
Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.
Šlo je za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP.
Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave.
Izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja.
Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev.
Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge.
Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.
Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo.
V obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je namreč treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.
Bistveno je, da je obdolženec zavestno in namenoma na seznam vpisal osebe, ki na izobraževanju niso bile prisotne, s čimer je ustvaril neresnično vsebino, namenjeno uporabi kot verodostojen dokaz o udeležbi.
Upoštevaje obrazloženo se zato kot pravilen in prepričljiv izkaže prvostopenjski zaključek, da se je obdolženec zavedal neresničnosti listine. Kljub temu pa je obdolženec seznam izročil pristojni osebi z namenom, da se na njegovi podlagi izdajo potrdila o usposabljanju z značajem javne listine, kar kaže na obdolženčevo hotenje, da se ponarejena listina uporabi kot prava.
12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.
Iz odločbe Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33899/2017 z dne 2. 2. 2026 izhaja, da bi moral obsojenec kazen zapora nastopiti prvi delovni dan po vročitvi odločbe višjega sodišča. Ta je bila skladno z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP dne 9. 2. 2026 pravilno vročena pooblaščencu, zato bi moral obsojenec kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor nastopiti 10. 2. 2026. Upoštevaje navedeno in upoštevaje določbo prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, iz katere izhaja, da mora biti prošnja (v vsakem primeru) vložena pred dnevom, ko bi se moral obsojenec zglasiti na prestajanju kazni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tako ponovna prošnja obsojenca, ki je bila po pooblaščencu priporočeno po pošti poslana 10. 3. 2026, kot tudi njena kasnejša dopolnitev z dne 25. 3. 2026, prepozna.
Skladno z določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 mora obsojenec kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor nastopiti prvi delovni dan po vročitvi tega sklepa. Če obsojenec kazni zapora ne bo nastopil, bo lahko sodišče prve stopnje zoper njega odredilo prisilno privedbo, saj upoštevaje citirano zakonsko določbo vložitev morebitne nove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora v tem terminu ne povzroči zadržanja začetka prestajanja kazni.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
Po danem pravnem pouku osebi, zoper katero je bil že osredotočen sum, in po odklonitvi prostovoljne izročitve predmeta na zahtevo policije, je policija s tem, ko je segla v žep osebe in zasegla predmet, izvedla osebno preiskavo, ki pa je bila brez ustrezne sodne odredbe za osebno preiskavo.
Privilegij zoper samoobtožbo obdolženca varuje od trenutka, ko je nanj osredotočeno preiskovanje storitve konkretnega kaznivega dejanja. V tem trenutku je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah, ker so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma.
Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanca, vendar je ni preverilo v luči izpostavljenih pomislekov obrambe glede načina izvršitve dejanja, niti ni pojasnilo neskladij z objektivnimi dokazi, prav tako pa nobena zaslišana priča, ki je bila v času obravnavanega dogodka v lokalu, ni potrdila, da bi obdolženka oškodovanca udarila ali ga ustrahovala z nožem.
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.
Zoženi podvoz pod železniško progo ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Namen navedene določbe je, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta, ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju, kar bi terjalo prilagoditev hitrosti, kršitev katere bi nato rezultirala v kaznivem dejanju.
Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.