KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072168
KZ-1 člen 186/1. ZKP člen 201/1-3, 272/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obstoj utemeljenega suma - obstoj pripornih razlogov - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in pri tem podalo prepričljive argumente. Obdolženec je namreč na svojem domu hranil veliko količino raznovrstnih drog (308,63 gramov heroina, 36,47 gramov metamfetaminov, 63,08 gramov konoplje in 0,97 gramov kokaina) ter pripomočke za njeno prodajo (tehtnice, vrečke, aluminijevo folijo). Sodišče prve stopnje tako razumljivo ni sledilo navedbam obrambe, da je posedoval drogo le zaradi lastnih potreb in jo kupil na zalogo. Ob tem je upoštevalo tudi nezaposlenost in odvisnost obdolženca ter posest 1.000 EUR gotovine, kar vse le še potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je drogo hranil zaradi prodaje in je s tem podan utemeljen sum, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070465
ZKP člen 372, 372-5, 407. KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neprava obnova kazenskega postopka - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - vikend zapor
Obsojencu izrečene kazni zapora, in sicer eno leto in pet mesecev in dve leti zapora nista združeni, niti ni bila predlagana tako imenovana neprava obnova kazenskega postopka v skladu z določbami 407. člena ZKP, zato je pritrditi pritožniku, da je z združevanjem kazni, čeprav samo v obrazložitvi sklepa, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se seštevajo zgolj izrečene kazni zapora, ne pa tudi ure, ki jih mora obsojenec namesto kazni zapora opraviti z delom v splošno korist.
goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - sostorilstvo - nasprotja med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o neodločilnih dejstvih - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - krivda pri sostorilstvu - obrazložitev naklepa - odmera kazni - splošna pravila za odmero kazni - storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju - povrnitev škode - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - vštevanje časa pridržanja - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - status oškodovanca - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - odvzem denarja - vrnitev stvari - napotitev oškodovanca na pravdo - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta starša tudi oškodovanca. Po določbi 6. alineje 144. člena ZKP je namreč oškodovanec zgolj tisti, kateremu je kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, to pa je bila v konkretnem primeru le E. C. Vendar pa pritožnik nima prav, da zato starša oškodovanke nimata pravice priglasiti premoženjskopravnega zahtevka. Ni nujno, da sta oškodovanec in upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka vedno ista oseba (upravičenec je lahko npr. tudi zavarovalnica po subrogaciji), upravičenec za premoženjskopravni zahtevek je po določbi 101. člena ZKP namreč vsak, ki je upravičen tak zahtevek uveljavljati v pravdi, to pa brez dvoma velja tudi za starša oškodovanke.
Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti zgolj o premoženjskopravnih zahtevkih, ki jih bo lahko obravnavalo kot zahtevek za vrnitev stvari in bo zato lahko, pod pogojem, da bo ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaseženi denar obtožencu odvzelo in odločilo, da se v znesku 8.900 EUR vrne E. C., D. C. in C. C., slednjim pa bo lahko priznalo premoženjskopravne zahtevke v razliki med premoženjsko koristjo in vrnjenim zneskom. Ob tem pa bo ob odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je bil denar v znesku 18.442,20 EUR zasežen in odvzet tudi B. B.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - preslepitev
Sodišče prve stopnje je namreč krivdo obdolženca utemeljeno gradilo na vseh okoliščinah, ki jih je navedlo in tudi pravilno presodilo. To pa so nedvomno: že predhodno sodelovanje družb in zato zaupanje oškodovane družbe do obdolženca, ki je račune do takrat plačal, zato so mu v dobri veri, da bo tudi tokrat tako, dobavili naročeni material, dejstvo da je družba obdolženca imela na transakcijskem računu v času izdaje do zapadlosti računa zadostna sredstva za plačilo, obdolženec pa je ta sredstva porabil za poplačilo drugim poslovnim partnerjem, za posojilo in dvig gotovine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00073368
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3. KZ-1 člen 186.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - zaseg predmetov v kazenskem postopku - sorazmernost in nujnost ukrepa
Kolikor zagovornik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta priporni razlog podan, saj je ugotovilo, da naj bi obdolženec storil sorazmerno težko kaznivo dejanje, za katero je predpisana visoka zaporna kazen, šlo je za veliko količino droge in sicer 8.458,06 gramov konoplje ter še 252,04 gramov smole, zasegli so mu veliko število pripomočkov za proizvodnjo konoplje, izkazal je veliko organiziranost in vztrajnost, ob tem naj bi bil koristoljuben, saj naj bi ob redni zaposlitvi proizvajal konopljo in s tem lahko zaslužil več kot 42.000,00 EUR, naj bi bil povezan z uživalci ali prodajalci in tudi predrzen, saj naj bi konopljo proizvajal v strnjenem naselju. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo subjektivne in objektivne okoliščine in zaključilo, da obstaja ponovitvena nevarnost. Zaseg premetov namenjenih proizvodnji konoplje še ne more onemogočiti ponovitvene nevarnosti, saj bi si lahko obdolženec priskrbel nove ali pa izvršil kaznivo dejanje na drugačen način.
protipravna premoženjska korist - odvzem protipravne premoženjske koristi - paricijski rok
Pravilne so ugotovitve pritožnika, da je že zakonodajalec rok za plačilo denarne kazni določil med 15 dnevi in 3 meseci, vendar je določitev roka za plačilo, ki je daljši od 15 dni, le izjema in ne pravilo, pri čemer mora obsojeni ali drug prejemnik koristi za to odločitev, sodišču ponuditi tudi določene dokaze. Pri institutu odvzema premoženjske koristi gre namreč za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, ker se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, s katerim si je obsojeni pridobil premoženjsko korist, ki je protipravna. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je bila premoženjska korist, ki obdolženemu ni pripadala, nakazana na njegov osebni račun in osebni račun njegove tašče. Povedano drugače, s premoženjsko koristjo je bil obsojeni, ko je bil denar nakazan, neopravičeno obogaten za 10.317,83 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00077334
KZ-1 člen 50, 50/2, 51, 51/2, 308, 308/3. ZKP člen 95, 95/4, 296, 296/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - priznanje dejstev - odmera kazni - omilitev kazni - izredna omilitev kazni - odločba o stroških kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Držijo navedbe zagovornika, da je okrožna državna tožilka v skladu z drugim odstavkom 296. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) na predobravnavnem naroku za primer priznanja predlagala izrek blažje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar obtoženec dejanja ni priznal, temveč je priznal le določena dejstva.
Ker obtoženec na predobravnavnem naroku dejanja ni priznal v celoti, tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni od predpisane na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na kaznovalni predlog tožilstva.
Obtoženec je res pridobitno sposoben, na kar kaže tudi sama izvršitev kaznivega dejanja, vendar nima prejemkov ali premoženja in je tako slabšega socialnega položaja. Prestati bo moral sorazmerno dolgo zaporno kazen in v tem času ne bo mogel biti zaposlen, plačati pa bo moral še denarno kazen. Glede na navedeno obtoženec očitno nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka in je tako pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu spremenilo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00070873
KZ-1 člen 86, 86/1.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neopravljanje dolžnosti - izvršitev izrečene zaporne kazni
Pritožba namreč povsem zanemari dejstvo, da odmera kazni v obliki alternativnega kazenskega sankcioniranja ni pravica, avtomatično pripadajoča obravnavanemu procesnemu udeležencu, pač pa privilegij, ki ga je obsojenemu v primeru ugotovljene zlorabe oziroma nespoštovanja naloženih dolžnosti mogoče odvzeti. Pritožbeno sodišče vnovič izpostavlja dejstvo, da je alternativna nadomestitev kazni izključno v korist storilca kaznivega dejanja, ki za to, da se izogne izvršitvi prostostne kazni in ostane na prostosti, izkaže interes in voljo opraviti delo v splošno v korist. Prav zato mora biti obsojeni storilec kaznivega dejanja najbolj zainteresiran, da se vabilu in stikom s Probacijsko enoto ne izmika, se odzove vabilu na razgovor za pripravo osebnega načrta, dosledno sodeluje z izvajalcem in za primer zaznanih nepremostljivih težav pri opravljanju dela v splošno korist nemudoma iz lastnega predlaga oziroma zaprosi za spremembo izvajalca v okviru osebnega načrta na Probacijski enoti. Sodišče lahko torej v skladu s citiranim določilom v primeru ugotovljenih kršitev sprejme odločitev o spremembi kazenske sankcije tudi pred iztekom roka za opravo dela v splošno korist.
delo v splošno korist - neizvršitev izrečenega ukrepa - zaporna kazen
Neizpolnjevanje nalog v zvezi z delom v splošno korist je izključno posledica obsojenčevega malomarnega odnosa, zato so razlogi za neizvršitve dela izključno v sferi obsojenca, torej so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja vabilom in kršenju obvzenosti iz dela v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00070085
KZ-UPB1 člen 78. KZ-1 člen 170, 170/1, 375. ZKP člen 483, 483/1, 483/2.
mladoletnik - kaznivo dejanje posilstva - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - umik predloga - dejansko stanje - okoliščine in dejstva o zadevi - ustavitev postopka
Ni pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa.
Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba
uradni pritožbeni preizkus - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - vštevanje pripora v izrečeno kazen - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje mladoletne osebe - mladoletna oškodovanka - zavrnitev izvedbe dokaza - pravica do obrambe - načelo kontradiktornosti - zaslišanje obremenilne priče - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kaznivo dejanje posilstva - celovita dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - načelo proste presoje dokazov - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - posest pornografskega gradiva - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine - primerna kazen
Pritožbeno izvajanje je zgrešeno, saj zagovornik obdolženega A. A. v graji zatrjevane napačne uporabe določila petega odstavka 331. člena ZKP ne razmeji statusa otroka s posebnimi potrebami (po, za potrebe predmetne kazenske zadeve povsem irelevantnih določbah ZUOPP) od statusa oškodovane s potrebo po zaščiti, ki temelji na določbi 144. člena ZKP (torej oškodovanke, katere osebna pravica je s kaznivim dejanjem znatno prekršena, pa zaradi njenih osebnih značilnosti ali ranljivosti, zaradi narave, teže ali okoliščin kaznivega dejanja ali zaradi ravnanja obdolženih ali oškodovane v predkazenskem ali kazenskem postopku in izven njega obstaja posebna potreba po varstvu njene osebnostne celovitosti pri posameznih dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku). V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da izpoved B. B. še zdaleč ni edini obremenilni dokaz zoper obdolžena, saj je imelo prvostopenjsko sodišče za ugotovitev kaznivih dejanj na škodo tedaj mladoletnice utemeljeno podlago tudi v drugih dokazih.
Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov.
Iz opisa dejanja mora biti razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim. Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070529
ZKP člen 344, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372-2, 372-3. KZ-1 člen 57, 57/3, 211, 211/1.
prepoved reformatio in peius - načelo ne bis in idem - obogatitveni namen - sprememba kazenske sankcije
Prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) ni bila prekršena, saj je državna tožilka le bolj določno in natančno opredelila obdolženkino vlogo v družbi X. d.o.o. To pa ne pomeni, da je državna tožilka v opis dodala nekaj, kar bi bilo obdolženki v škodo.
S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe. Zmotno je prepričanje zagovornika, da bi morala državna tožilka spremembo obtožnice, podano na glavni obravnavi, posebej obrazložiti. Določba 344. člena ZKP državnega tožilca k temu ne zavezuje in tudi dejstvo, da se državna tožilka ni sklicevala na zakonsko določen razlog za presojo dopustnosti spremembe obtožnice, glede na fazo postopka, v kateri je do tega prišlo, ni odločilno. Zaradi spremembe obtožnice tudi ni bila okrnjena obdolženkina pravice do obrambe, saj je bila natančno in določno obveščena o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se ji očitajo, in je imela primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075825
KZ-1 člen 86, 86/9, 211, 211/1.
delo v splošno korist - subjektivne okoliščine
Bolj kot samo dejstvo, da je do poplačila oškodovancu prišlo šele aprila 2023, kar je skoraj pol leta po vročitvi pravnomočne sodbe obsojencu, je pomembno tekom postopka ugotovljeno dejstvo, da potrdilo, ki ga je sodišču predložil obsojenčev zagovornik 28. 2. 2023, ne odraža resničnega stanja in ga je mogoče oceniti kot poskus zavajanja sodišča, da bi obsojenec dosegel izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist.
Kazen zapora mora res ohraniti svoje bistvo v smislu neodobravanja kršitev norm in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo, njen namen pa je povračilnost in prevencija, ki jo je mogoče doseči samo s skrajnim ukrepom tj. z izvršitvijo zaporne kazni, ki bo vzgojno vplivala na obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
Zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi objektivne narave, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti naloženega posebnega pogoja, je v nasprotju z zaključkom, ki izhaja iz sodbe z dne 23. 12. 2021, ki temelji na bistveno enakih ugotovitvah glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca, pa kljub temu iz nje izhaja, da obsojenec do tedaj, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ni mogel izpolniti dolga do oškodovane družbe.
Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da bi obsojenec lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svojo obveznost oškodovani družbi, če bi to hotel. Izpis odprtih obveznosti iz naslova izvršb na transakcijskem računu tako jasno kaže, da obsojenec še kar nekaj časa ne bo mogel razpolagati s svojim celotnim dohodkom, kar pomeni, da je razlog zaradi katerega obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, objektivne narave in ne v obsojenčevi pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranost in ignoranci, kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081657
KZ-1 člen 42, 241, 241/1, 241/2, 241/4, 242, 242/2. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4, 371, 371/1, 371/1-11, 373, 373/1, 373/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 4-4, 25, 25-9.
kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost - pravna opredelitev - kaznivo dejanje zoper gospodarstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - zdravstvena dejavnost - javna naročila - medicinski pripomočki - dejanski poslovodja - vpliv na poslovanje družbe - pravna oseba kot obdolženec - kazenska odgovornost - akcesorna pridružitvena odgovornost - procesno vodstvo glavne obravnave - motenje reda na glavni obravnavi - disciplinski ukrep zoper odvetnika - opomin - pravica do nepristranskega sojenja - dvom o nepristranskosti sodnika - predlog za izločitev sodnika - izvedenec, zaposlen pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL) - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zastaranje kazenskega postopka - pravica do obrambe - dokazni predlog obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - sprememba obtožnice - obteževalne in olajševalne okoliščine - sprememba sodbe sodišča prve stopnje
Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera.
Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki.
Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamični sprejem nedovoljene nagrade pomenil le kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti ter bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z vsebino samega življenjskega dogodka, kot tudi v smislu materialnih določb, da bi se obravnavano enovito kaznivo dejanje delilo na posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja.
Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070783
ZKP člen 371,371/1,371/1-4. KZ-1 člen 196,196/1.
kazenska sankcija - odločba o kazenski sankciji
Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na "ustaljeno sodno prakso" pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.
Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070252
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 285c, 285c/1, 450a, 450b, 450c, 450č.
velika tatvina - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek
Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.