V odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Kljub temu, da se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da sta bila sporna sklepa "arbitrarna in očitno napačna", pa to ne pomeni, da je hkrati ugotovilo, da je podana predpostavka protipravnosti za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS.
Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 11, 11/1. ZPP člen 18, 18/3. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 1.
varstvo in vzgoja otroka - začasna odredba - pristojnost - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - izjeme - otrokovo običajno prebivališče
Zmotno je stališče pritožnikov, da je podana pristojnost sodišča v RS na podlagi 11. člena Konvencije, ki določa, da so v vseh nujnih primerih organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov. Iz trditev udeležencev ne izhaja, da bi šlo za takšen nujni primer. V bistvenem predlagatelj in udeleženca nasprotujejo vrnitvi otrok v državo, kjer sta otroka pred ugrabitvijo imela običajno prebivališče. Navajajo redne razloge, ki so relevantni za presojo meritorne odločitve, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v vzgojo in varstvo, za določitev stikov in preživnine. Gre za ureditev razmerij med starši in otroki, ki sodi v pristojnost sodišča običajnega prebivališča otrok.
V nasprotju z namenom konvencijskih določb o ugrabitvi otrok bi bilo, da bi ob izrecnem in vztrajnem nasprotovanju nasprotne udeleženke, pristojnost o rednem sodnem postopku sprejelo sodišče države, kamor sta bila otroka nezakonito odpeljana. Pri uporabi izjem je potreben restriktiven pristop.
vštevanje odvzema prostosti v kazen - vštevanje časa pridržanja - vštevanje pripora - odmera kazni - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca
Preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP je pokazal, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Zoper obtoženega je bilo namreč odrejeno pridržanje in pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od dne 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje. Prvostopenjsko sodišče mu čas odvzema prostosti, na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1, ni vštelo v izrečeno zaporno kazen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo po uradni dolžnosti, na način, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje in pripor od 15. 11. 2021 dalje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061790
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZNPPol člen 33, 33/1, 33/1-10.. ZDR-1 člen 46, 48.. OZ člen 131, 140, 140/1, 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - poligrafsko testiranje - varstvo osebnih podatkov - poseg v delavčevo osebno integriteto - vzročna zveza - pravno priznana škoda - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu.
Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnic in ne pričam. Pritožbeno sodišče ob tem ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da bi bili tožnici upravičeni do odškodnine, le če bi se znaki prizadetosti kazali tudi navzven. Četudi priče (poligrafist in sodelavke) teh niso potrdile, to ne pomeni, da psihičnega neugodja tožnic sploh ni bilo.
Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1).
Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061625
ZPP člen 8, 72, 72/2, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. URS člen 23, 23/2.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 13, 13/1, 35, 48, 48/1, 49, 49/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. ZVZD-1 člen 12, 12/1, 17.. OZ člen 112, 113, 114, 115.. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - COVID-19 - pogoj PCT - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - obdelava osebnih podatkov - pravica do naravnega sodnika - spremenjene okoliščine - začasna odstranitev iz sodne dvorane - opustitev zaslišanja stranke - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - poseg v ustavno varovane pravice
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.
obrazložen ugovor - ugovorni razlog - ugovor prenehanja terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovora v delu glede izterjave preživninskih obrokov za mesece februar 2013 ter julij in avgust 2016, dolžnik ni obrazložil. Za trditve, da je navedene preživninske obroke upniku plačal, namreč k ugovoru ni predložil nobenih dokazil. Sodišče prve stopnje je zato ugovor v tem delu pravilno zavrnilo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - kaznivo dejanje proti dvema ali več osebam - grdo ravnanje
Nobenega dvoma ni, da udarci v predel glave in po telesu z varnostnim trikotnikom predstavljajo grdo ravnanje, saj gre za poseg v telesno celovitost druge osebe. Obdolženec oškodovancema - torej dvema osebama, ni le resno zagrozil, da bo napadel njuno telo, ampak je v konkretnem primeru svojo grožnjo dejansko uresničil in ju tudi napadel. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila resna grožnja vsebovana že v samem napadu, kar pa v dani situaciji, ko torej ni šlo zgolj za abstraktno ogrozitveno, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva, za poškodbeno kaznivo dejanje, odkazuje na logičen zaključek, da je postopanje obdolženca predstavljalo ravnanje resne grožnje, ki je bilo dano z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja in je bilo objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti posameznika in ki je pri obeh oškodovancih (vsled nepričakovanega fizičnega napada, ko sta bila deležna obdolženčevih udarcev z varnostnim trikotnikom po glavi in telesu) tudi ustvarila občutek prestrašenosti in vznemirjenosti.
spor o prenehanju delovnega razmerja - terjatve iz delovnega razmerja - nezmožnost za delo - izbris samostojnega podjetnika iz poslovnega registra - stroški postopka
Izbris samostojnega podjetnika A. A. s. p. iz registra in s tem prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika nima nobenega vpliva na obstoj obveznosti tožene stranke A. A. Ker sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt in s tem nosilec istih pravic in obveznosti, je toženec dolžan tožnici plačati dolgovani znesek iz časa, ko je bil v registru vpisan kot samostojni podjetnik.
Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o varstvu okolja) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb - uporabnikov. Pojem "uporabnik" je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot "fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve", kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).
Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost.
Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 111, 111/3, 210, 210/2, 210/3.
tek rokov - objektivni rok - prekinitev teka roka - tek rokov v času sodnih počitnic - mirovanje postopka
Tožeča stranka pritožbeno neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji štirimesečnega roka, do izteka katerega bi stranki morali predlagati nadaljevanje postopka, da bi se izognili fikciji umika tožbe, spregledalo določilo 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic v zadevah, ki niso nujne, procesni roki ne tečejo (četrti odstavek 83. člena ZS).
predlog za izdajo začasne odredbe - stroški upravljanja - poplačilo iz stečajne mase - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - tekoči stroški stečajnega postopka - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek neznatne škode - razdelitev posebne razdelitvene mase
Vse nepremičnine, s katerimi upravlja tožeča stranka in v povezavi s katerimi nastajajo stroški, ki so predmet tega postopka, so obremenjene z ločitvenimi pravicami upnikov in predstavljajo posebno stečajno maso. Stroški, nastali z upravljanjem tega premoženja so stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se izplačila teh stroškov lahko opravijo šele na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase. Stroški upravljanja, tudi posebne stečajne mase (6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), so tekoči stroški stečajnega postopka, ki se poplačujejo ob zapadlosti. Le v kolikor v splošni stečajni masi denarnih sredstev za poplačilo teh stroškov ni, je izplačilo teh odloženo do pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase. Pri izdelavi načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa se ti stroški upoštevajo tako, da se odštejejo od denarnega dobroimetja, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase (tretji odstavek 226. člena ZFPPIPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve, katere plačilo zahteva v tem postopku, onemogočena ali precej otežena niti, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da v končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 4. 2. 2020 za dve parkirni mesti niso bili obračunani stroški tožeče stranke, še ne dokazuje, da tožena stranka zavestno ravna v smeri, da bi tožeči stranki onemogočila poplačilo njene terjatve, glede na to, da je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka lastnica 114 parkirišč, več poslovnih prostorov, 3 shramb, kolesarnice in 8 arhivov, stroški tožeče stranke pa so bili v vseh drugih končnih načrtih razdelitve upoštevani.
Pritožnica si zmotno razlaga pravilo o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ko trdi, da po poplačilu ločitvenih upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika, zavarovanega z ločitveno pravico, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ne bo več mogla uveljavljati svojih terjatev zoper stečajnega dolžnika (toženo stranko). Ker se stroški posebne stečajne mase poplačajo pred razdelitvijo posebne razdelitvene mase, tožeči stranki ne grozi neposredna nevarnost, da njena obveznost ne bo poplačana.
krivdni razlog za nastanek stroškov - stroški detektiva - vročitev pisanj - nesprejem pisemskih pošiljk
Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila - sprva pošte, za tem pa še sodnega kurirja - preprosto ignoriral, je bila potrebna vročitev obtožnice po detektivski agenciji. Posledično gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 234, 234/3, 234/4, 235, 235/3, 235/4. ZDavP-2 člen 102, 102/3. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 142/6, 287, 287/1.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka - vročitev predloga dolžniku - vročitev s fikcijo - nevložitev ugovora - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - omejeni pritožbeni razlogi - domneva o insolventnosti dolžnika - dokazovanje nasprotnega - dogovor o odlogu plačila - dokazovanje - zaslišanje zakonitega zastopnika - neprimeren dokaz
Ker je družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen, družbenik s pritožbo ne more uveljavljati pritožbenega razloga nevročitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku.
O odlogu ali obročnem plačilu se po ZDavP-2 odloča na podlagi vložene vloge davčnega zavezanca pri davčnem organu, o kateri se odloči z odločbo, na kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja predlagateljica stečajnega postopka z istočasno navedbo, da iz njenih knjigovodskih evidenc izhaja, da dolžnik v letu 2022 ni vložil nobene vloge za odlog oziroma obročno plačilo. Tako se izkaže, da glede na določbe ZDavP-2 pritožnik ne more uspeti s trditvami o z upnico dogovorjenem odlogu plačila davčnih obveznosti in ponujenim dokazom lastnega zaslišanja.
stečajni postopek - končna razdelitev - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - ex lege pobot - ocena vrednosti premoženja - vrednost terjatve
Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene.
Četudi bi res obstajal dvom v to, ali je sporno oceno vrednosti za upnika izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti, to samo po sebi ne dopušča spregleda pravno relevantnih ugovorov iz take ocene. Pravica stranke do izjave v postopku je sestavljena (med drugim) iz upravičenja, da se sodišče s strankinimi argumenti seznani in da, če so pravno relevantni, nanje obrazloženo odgovori. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje pripombe pritožnikov na oceno vrednosti premoženja, če je zaključilo, da ne gre za oceno, ki jo je sestavil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti v skladu z drugim odstavkom 327. člena ZFPPIPP, kljub temu moralo presojati kot del trditvene podlage pritožnikov.
Nenazadnje je ocenjevalka vrednosti premoženja sama že v osnovnem mnenju navedla, da je terjatev ocenjevala na način, ki temelji na pričakovanem donosu iz terjatve, torej je dejstvo, da se vodi postopek osebnega stečaja vsekakor za oceno vrednosti terjatve relevantno in pomembno ter ga je potrebno vrednostno oceniti.
Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je 5. 5. 2021 preko mize z vso močjo vrgel obsežen sveženj oziroma kup spisovne dokumentacije, ki je priletela v levo roko načelnice, se raztreščil ter ji pri tem zadal močan udarec, ki je povzročil vidno oteklino in modrico. Pritožba neutemeljeno očita, da zaradi različnih izpovedi tožnika in načelnice o tem dogodku sodišče ne bi smelo šteti kršitve za dokazano. Presoje, da je tožniku očitana hujša kršitev dokazana, ni oprlo le na izpoved načelnice, temveč tudi na druga dejstva, ugotovljena v okviru t. im. redosleda dogodkov, ki tvori smiselno zaokroženo celoto in po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne potrjuje tožnikovih trditev in izpovedi.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo nadur - stimulacija - zaslišanje tožnika - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - izvedba dokaza po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje ni kršilo 34. člena ZDSS-1, saj se zaradi zavrženja dokaznega predloga šteje, kot da ta sploh ni bil podan, dokazi, ki sta jih stranki ponudili, pa niso zadoščali za ugotovitev za odločitev pomembnih dejstev oziroma sodišče za njihovo ugotovitev ni imelo ustreznega znanja.
Pri presoji, ali gre pri plačilu stimulacije tudi za plačilo nadur, gre za (pravno) vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec, temveč sodišče.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00061457
OZ člen 6, 171, 171/1, 182, 185, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - hrup - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.
ZP-1 člen 19a, 19a/1, 192a, 192a/4, 192a/7, 192b, 192b/1, 202c, 202c/2. ZKP člen 129a, 129a/2. KZ-1 člen 86, 87.
delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - storilec prekrška - nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora
ZP-1 dela v splošno korist ne omogoča vsakemu storilcu prekrška, temveč je ta oblika nadomestitve plačila globe pridržana le tistemu storilcu, ki zaradi svojega premoženjskega stanja globe ni zmožen plačati.
Storilec prekrška lahko zaprosi za opravljanje dela v splošno korist v dveh fazah postopka: (1) po prvem odstavku 19.a člena ZP-1 v roku za plačilo globe in (2) po četrtem odstavku 192.a člena ZP-1 najkasneje v roku 5 dni po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora.
Glede na specifične pogoje in ureditev dela v splošno korist se odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23.6.2022 ne razteza na roke za vložitev predloga za delo v splošno korist v prekrškovnih postopkih.